Jedro

Tožba za razveljavitev sodne poravnave v zakonu urejena kot posebno izredno pravno sredstvo in ne kot tožba v navadnem civilnopravnem sporu, zato so pogoji za vložitev take tožbe strožji in se zahteva strožje obravnavanje vsebine take tožbe, predvsem na podlagi določila drugega odstavka 397. člena ZPP. Sklenjeno sodno poravnavo izpodbijajo s tožbo za razveljavitev sodne poravnave le stranke, ki so takšno poravnavo sklenile. Za stranko nikakor ni moč šteti tožnika, ki je bil, kot je že navedeno, pooblaščenec predlagajoče stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika) z dne ... z dopolnitvijo z dne ..., kot nepopolno zavrglo, ker tožnik tako v tožbi, kot tudi v dopolnitvi te, ni navedel okoliščin iz katerih bi izhajalo, da je tožba vložena v zakonitem roku, kot tudi iz razloga, ker jo je vložila stranka, ki nima pravnega interesa za vložitev takšne tožbe. Tožeča stranka namreč ni bila stranka sodne poravnave, katere razveljavitev zahteva, zaradi česar ni podana pravna korist tožnika za vložitev takšne tožbe, tožbo brez pravne koristi tožeče stranke pa je v skladu s prvim odstavkom 274. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP treba zavreči. Proti citiranemu sklepu je tožnik vložil pravočasno pritožbo ob smiselnem uveljavljanju pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in s pritožbenim predlogom na razveljavitev izpodbijanega sklepa in smiselno vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu in preizkusu zadeve tako v smeri smiselno uveljavljanih pritožbenih razlogov kot tudi po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje povsem pravilna. Glede na tožbene navedbe in dopolnitev te je namreč povsem pravilno zaključilo, da je tožnik v tožbi sicer navedel razloge, zaradi katerih zahteva razveljavitev sodne poravnave (ker je bila sklenjena v zmoti oziroma pod vplivom zvijače), vendar pa samih dejstev, ki bi kazala na to, da je bila poravnava sklenjena v zmoti in pod vplivom zvijače, ni navedel, kot tudi ne dejstev in okoliščin, iz katerih bi lahko sodišče prve stopnje presojalo, ali je bila tožba vložena v zakonitem roku in za vsa takšna dejstva tudi ni predlagal nobenih dokazov. Že sodišče prve stopnje je pravilno v razlogih izpodbijanega sklepa razložilo, da je tožba za razveljavitev sodne poravnave v zakonu urejena kot posebno izredno pravno sredstvo in ne kot tožba v navadnem civilnopravnem sporu, zato so pogoji za vložitev take tožbe strožji in se zahteva strožje obravnavanje vsebine take tožbe, predvsem na podlagi določila drugega odstavka 397. člena ZPP, ki določa, da je v predlogu treba navesti: zakoniti razlog, na podlagi katerega se zahteva razveljavitev, okoliščine, iz katerih izhaja, da je tožba vložena v zakonitem roku, in dokaze, s katerimi se te navedbe podpirajo.

Po pregledu in preizkusu zadeve v navedeni smeri tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi, niti v dopolnitvi ni navedel okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je tožba vložena v zakonitem roku, razen tega za takšne okoliščine tudi ni predlagal nobenih dokazov, zato je sodišče prve stopnje po tem, ko tožnik teh dejstev ni dopolnil v dopolnitvi tožbe, tožbo in dopolnitev kot nepopolno zavrglo. Takšnih pravilnih zaključkov prvostopenjskega sodišča ne morejo omajati in spremeniti obširna pritožbena izvajanja, ki znova opisujejo, na kakšen način je bila sodna poravnava sklenjena in ko predvsem izražajo nestrinjanje z izvedbo oziroma načinom izvedbe naroka na kraju samem dne ... V pritožbi tožnik sicer navaja, da je za razlog, da je poravnavo sklenil s prevaro, izvedel dne ..., vendar so ta dejstva, ki so prvič zatrjevana v pritožbi, glede na določilo 337. člena ZPP prepozna, saj tožnik ne pove, zakaj teh dejstev ni mogel pravočasno uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Ta pritožbena izvajanja pritožbeno sodišče kot nedovoljeno novoto zavrača. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnik nima pravnega interesa za vložitev tožbe za razveljavitev sodne poravnave, saj v postopku na prvi stopnji ni sodeloval kot stranka, temveč le kot pooblaščenec predlagateljice zaradi ureditve meje, medtem ko v skladu s prvim odstavkom 392. člena ZPP lahko sklenjeno sodno poravnavo izpodbijajo s tožbo za razveljavitev sodne poravnave le stranke, ki so takšno poravnavo sklenile. Za stranko nikakor ni moč šteti tožnika, ki je bil, kot je že navedeno, pooblaščenec predlagajoče stranke, zato je sodišče prve stopnje pravilno tožbo tožnika, ki v postopku izdaje sodne poravnave ni sodeloval kot stranka, tudi iz razloga, ker slednji nima pravne koristi za vložitev takšne tožbe, v skladu s prvim odstavkom 274. člena ZPP zavrglo.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritožbi ni moglo priznati uspeha, ker pa pri pregledu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb procesnega prava, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

O stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, ker le-ti niso bili priglašeni.