Jedro

Tožena stranka je ugotovila številne razlike glede osnovnih podatkov med prvo in drugo prošnjo za azil tožnika, zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljen dvom v resničnost njegovih navedb glede razlogov, zaradi katerih je prosil za azil.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije kot sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 6.3.2007. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tožnik je za azil zaprosil, ker mu v Iranu zaradi njegove homoseksualne usmerjenosti grozita preganjanje in smrtna kazen. Tako je odločila, ker je ugotovila, da je tožnik zavajal oziroma zlorabljal azilni postopek. Lažno je predstavil razloge, zaradi katerih je zaprosil za azil, poleg tega pa je ponovno prošnjo za azil vložil le z namenom, da odloži prisilno odstranitev iz države.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke. Zavrača tožbene ugovore. Odločilo je na seji. Tožnik svojega predloga, da se opravi glavna obravnava, ni utemeljil s konkretnimi razlogi glede katerih okoliščin naj bi bil zaslišan na glavni obravnavi.

Tožnik je vložil dve pritožbi, eno po odvetniku A.Ž., drugo pa po pooblaščencu P.Š. V obeh pritožbah uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da se izpodbijana sodba tako spremeni, da se prošnji tožnika za priznanje azila ugodi.

Zatrjuje, da izpolnjuje vse pogoje za priznanje azila. Predlagal je glavno obravnavo, vendar prvostopno sodišče te obravnave ni opravilo. Res je prišlo do njegovih različnih izjav, vendar ta neskladja niso taka, da bi utemeljevala zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene. Nesoglasja je bil pripravljen pojasniti pri zaslišanju na sodišču. Bil je tudi pod psihičnim pritiskom. Pojasnil je, zakaj je uporabljal dva priimka. Navedbi o tem, da je neporočen in da je razvezan, nista kontradiktorni. Tudi pri poklicu ni mogoč enoznačni odgovor. Do zamude pri vložitvi ponovne prošnje je prišlo zato, ker ni imel pravnega zastopnika.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po določbi 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja (1. alinea 2. odstavka). Za zavajanje ali zlorabo postopka pa se po 36. členu istega zakona šteje utemeljevanje na podlagi napačne istovetnosti ali na podlagi ponarejenih dokumentov (1. alinea) ali vložitev prošnje z namenom, da bi prosilec odložil prisilno odstranitev iz države (5. alinea).

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v obravnavanem primeru pravilno odločila, ko je odločila v takoimenovanem pospešenem postopku. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo tožene stranke in sodiščem prve stopnje, da je tožnik v prošnji za azil lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje. Iz predloženih spisov je razvidno, da je pristojni organ v prvem postopku izdal odločbo z dne 25.8.2005, s katero je prvo prošnjo za azil zavrnil kot očitno neutemeljeno. Zoper navedeno odločbo je sprožil upravni spor in Upravno sodišče Republike Slovenije je dne 12.10.2005 izdalo sodbo, št. U 2016/2005-7, s katero je pritožbo zavrnilo. Zoper navedeno sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije je vložil pritožbo na Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je dne 15.12.2005 izdalo sodbo, št. I Up 1435/2005-2, s katero je pritožbi ugodilo in sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije razveljavilo, ter zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Upravno sodišče Republike Slovenije je nato dne 18.1.2006 izdalo sodbo, št. U 2843/2005-13, s katero je tožbi ugodilo, odločbo Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije odpravilo in vrnilo v ponovno odločanje. Zoper navedeno odločbo Upravnega sodišča Republike Slovenije je Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije vložilo pritožbo na Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je dne 8.3.2006 izdalo sodbo, št. I Up284/2006-2, s katero je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije. Tožnik je nato dne 6.6.2006 samovoljno zapustil Azilni dom in se vanj v roku treh dni ni vrnil, zato je pristojni organ dne 12.6.2006 izdal sklep, s katerim je azilni postopek na podlagi 5. alinee 1. odstavka 42. člena Zakona o azilu ustavil. Navedeni sklep je postal pravnomočen dne 18.6.2006. Tožena stranka je svoj zaključek oprla na prošnjo za azil, ki jo je tožnik podal 19.1.2005 in v kateri je navedel ime R.D., v prošnji za azil z dne 6.11.2006 pa je navedel R.S. Tožnik je pojasnil, da je uporabljal materin priimek D. Na podlagi obeh prošenj je tožena stranka predstavila razlike v podatkih, ki jih je tožnik navedel v prvi in drugi prošnji. V prvi je povedal, da je neporočen, v drugi uradno razvezan, v prvi je povedal, da je po poklicu računovodja, v drugi trgovec s preprogami, v prvi je povedal, da ni član nobene stranke, v drugi, da je član stranke Ezbulah, v prvi je povedal, da ni bil nikoli kaznovan ali bil v priporu, v drugi je povedal, da je bil nekajkrat v preiskovalnem zaporu, v prvi je povedal, da nima zdravstvenih problemov, v drugi pa, da je imel srčni infarkt pred šestimi leti, v prvi je povedal, da v matični državi živi le oče, v drugi pa je povedal, da živita oče in mati, v prvi prošnji je povedal, da noben član družine ne živi izven matične države, v drugi pa je povedal, da živijo trije polbratje v tujini, v prvi prošnji ni imel nobenega dokumenta, v drugi prošnji pa je imel fotokopijo potnega lista in predložil je tudi dokumentacijo iz leta 1998 in 1999, iz katere je razvidno, da so bile poslane pošiljke v G. iz T. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka na podlagi navedenih različnih podatkov tožnika v prvi in drugi prošnji pravilno zaključila, da tožnik ni dokazal splošne verodostojnosti. Tožnik teh zaključkov tožene stranke v tožbi niti ni izpodbijal. Prav tako ni navajal razlogov, zakaj je navajal drugačne podatke v drugi prošnji od podatkov v prvi prošnji. Tudi ni navajal, kateri podatki so pravilni in zakaj je navajal različne podatke. Zato se pritožbeno sodišče strinja s presojo tožene stranke in sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal splošne verodostojnosti (Direktiva sveta Evropske Unije o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca, ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebujejo mednarodno zaščito in o vsebini te zaščite št. 2004/83 EC z dne 29.4.2004 – 5. točka 4. odstavek alinea E). Na podlagi takšne presoje je pravilen tudi zaključek, da je tožnik v svoji drugi prošnji lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje v svoji prošnji za azil. Tožena stranka je ugotovila številne razlike glede osnovnih podatkov med prvo in drugo prošnjo za azil tožnika, zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljen dvom v resničnost njegovih navedb glede razlogov, zaradi katerih je prosil za azil. Teh razlik v tožbi tožnik ni obrazložil. Zato je možen zaključek, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje, s tem pa je podan razlog po 1. alinei 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil kot to pravilno navajata tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje.

Ni sporno, da je bil tožnik (potem, ko je zapustil azilni dom in se z neko Rusinjo iz Čečenije namenil v Švico, pa so ju zavrnili in vrnili v Italijo) vrnjen iz Italije 17.10.2006 ter istega dne nastanjen v Centru za tujce v P., zaradi odstranitve iz države in da je 6.11.2006 ponovno vložil prošnjo za azil v Republiki Sloveniji. Vrnjen je bil s strani italijanskih varnostnih organov. Potem, ko je bil obravnavan zaradi prekrška pred Okrajnim sodiščem v Novi Gorici, je šele naslednjega dne napisal izjavo, da želi ponovno zaprositi za azil. Iz vložene prošnje za azil izhaja, da je bil seznanjen s postopkom za priznanje azila, iz obeh prošenj izhaja, da je bil opozorjen na določilo 4. odstavka 29. člena ZAzil, vendar tožnik ni pojasnil, zakaj je šele naslednji dan izrazil željo, da zaprosi ponovno za azil. Tega ni obrazložil niti v tožbi, zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča – ob upoštevanju ugotovljene splošne neverodostojnosti tožnika – možen zaključek, da je tožnik vložil ponovno prošnjo za azil le z namenom, da odloži prisilno odstranitev iz države in je tako tožena stranka pravilno odločila na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj je odločilo na seji. Te razloge pritožbeno sodišče sprejema, saj tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik v tožbi ni navajal nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da bo glavna obravnava potrebna zaradi dopolnjevanja dejanskega stanja z ugotovitvami, ki bi utegnile biti relevantne za odločitev. Zato ni podlage za v pritožbi uveljavljani pritožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu.

Tudi ostali pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Odločitev tožene stranke in odločitev sodišča prve stopnje temeljita na skrbni in podrobni presoji številnih ugotovljenih razlik med prvo in drugo prošnjo tožnika ter na opisu tožnikove zapustitve azilnega doma in dogodkov, ki so sledili. Pritožbeni ugovori tožnika, v katerih skuša pojasniti posamezne razlike, ki so bile ugotovljene, ne morejo izpodbiti pravilnega sklepa o dokazani splošni neverodostojnosti tožnika in na tej podlagi sprejetega sklepa o lažnem predstavljanju razlogov, pa tudi ne presojo o tem, da je tožnik prošnjo vložil z namenom, da odloži prisilno odstranitev iz države.

Glede na navedeno je bilo na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 v zvezi z določbo 1. odstavka 107. člena ZUS-1 tožnikovi pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.