Jedro

Tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule, ki je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, je utemeljen. Toženec je znanja, ki jih je pridobil pri tožeči stranki na delovnem mestu zavarovalni zastopnik in ki pomenijo posebno vrednost v okviru poslovanja določenega delodajalca, uporabljal pri novem delodajalcu, ki predstavlja tožeči stranki konkurenco.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati znesek 17.182,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2008 dalje do plačila, v roku 15 dni, višji zahtevek iz naslova obresti je zavrnilo. Odločilo je, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 44,20 EUR, v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje toženec iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne v celoti. Meni, da je sodišče zmotno ocenilo izvedene dokaze ter ugotovilo, da zaposlitev toženca pri konkurenčni zavarovalnici na delovnem mestu direktorja predstavništva zavarovalnice pomeni konkurenco, ki je z določilom 13. člena pogodbe o zaposlitvi opredeljena kot razlog za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule. Zgolj teoretična možnost, da toženec zlorabi informacije o zavarovanci, ki jih je pridobil pri tožeči stranki, tekom dokaznega postopka ni izkazana z nobenim dokazom. Sam je omenil dva primera prehoda zavarovancev, ki pa niso v nobeni povezavi z osebo toženca. Toženec na sedanjem delovnem mestu ne opravlja dela zavarovalnega zastopnika, ampak kot direktor predstavništva opravlja bistveno drugačne delovne naloge, kot jih je pri tožeči stranki. V konkretnem primeru tožeča stranka ni izkazala odločilnega dejstva, to pa je, da toženčeva nova zaposlitev za njo predstavlja konkurenco. Toženec meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je določilo 13. člena pogodbe o zaposlitvi upoštevalo kot pravno dopustno podlago za odločanje o spornem vprašanju. Meni, da določba pogodbe o zaposlitvi, ki delavcu prepoveduje zaposlitev pri drugem delodajalcu v celotni gospodarski panogi, ni v skladu z ustavno pravico do proste izbire zaposlitve. Tožeča stranka je s sistemizacijo skoraj za vse delavce določila konkurenčno klavzulo ter jim tako povsem onemogočila kakršnokoli zaposlitev pri neki drugi zavarovalnici. Z izkoriščanjem položaja močnejše stranke pri sklepanju pogodb o zaposlitvi, je tožeča stranka prekomerno in nedovoljeno posegla v ustavno pravico svobode izbire zaposlitve vseh svojih delavcev, pa tudi toženca. Tekom postopka tudi ni bilo izkazano, da bi toženec kot inženir strojništva lahko pridobil primerno delovno mesto, ki bi bilo na primerni oddaljenosti od njegovega prebivališča. Poudarja, da je od leta 2003 delal v zavarovalništvu ter da delovne izkušnje in znanja, ki jih je pridobil kot zavarovalni zastopnik, pripadajo le njemu in si jih tožeča stranka ne more prilastiti. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Meni, da je sodišče prve stopnje ob popolnoma pravilno ugotovljenem dejanskem stanju pravno pravilno odgovorilo na vsa vprašanja, ki so bila sporna za toženca ter pravilno uporabilo pogodbo o zaposlitvi, ko je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo in toženca zavezalo k plačilu odškodnine zaradi kršitve konkurenčne prepovedi - konkurenčnega delovanja po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Pravna podlaga za odločitev o tožbenem zahtevku je XIII. točka pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 9. 2006, po kateri se je toženec zavezal, da če mu delovno razmerje preneha po njegovi volji ali krivdi, ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del in sklepati poslov, pri katerih bi izkoriščal poslovna znanja in poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri delodajalcu, predvsem pa ne sme brez pisnega soglasja delodajalca med drugim skleniti delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako dejavnostjo, če bi to za delodajalca pomenilo konkurenco in sicer 24 mesecev. Če delavec krši konkurenčno prepoved, je dolžan delodajalcu plačati pogodbeno kazen v pavšalnem znesku 10-kratne povprečne bruto plače v zadnjem letu pred prenehanjem delovnega razmerja. Delavcu za čas prepovedi pripada za vsak mesec spoštovanja konkurenčne klavzule denarno nadomestilo v višini 40 % povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotavljalo, ali so izpolnjeni vsi elementi konkurenčne prepovedi. Med strankama ni sporno, da je tožencu delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo po njegovi volji in da se je toženec takoj zaposlil pri Z.T., ki ima registrirano enako dejavnost kot tožeča stranka, na delovnem mestu direktor predstavništva ... Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je toženec pridobljena znanja, ki jih je pridobil pri delu na delovnem mestu zavarovalni zastopnik pri tožeči stranki, uporabljal pri novem delodajalcu, kljub temu, da je opravljal drugo delo. Tožencu je bilo v času zaposlitve pri tožeči stranki omogočeno posebno usposabljanje, kakor tudi dodatno izobraževanje, tako, da je toženec, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, pridobil znanja, ki pomenijo posebno vrednost v okviru poslovanja določenega delodajalca. Tudi pritožbeno sodišče smatra Z.T. za konkurenčno tožeči stranki. Gospodarski družbi si konkurirata, če na istem geografsko določenem trgu ponujata enako blago ali storitev in se potencialni povpraševalci na podlagi konkurenčnih faktorjev odločajo med njima. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje ugotovilo le abstraktno možnost, da tožnik s svojim delom konkurira prejšnjemu delodajalcu.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da XIII. točka pogodbe o zaposlitvi ni dopustna pravna podlaga za odločanje o spornem vprašanju. Delavec s podpisom konkurenčne klavzule pristane na omejitev pri svoji ustavni pravici do proste izbire zaposlitve (2. odstavek 49. člena Ustave Republike Slovenije - Ur. l. RS št. 33/91 in naslednji), zato mu tudi pripada nadomestilo, ker je omejena njegova ustavna pravica. S podpisom takega dogovora se toženec začasno odpove (začasno dopusti omejitev) svoji ustavni pravici do proste izbire zaposlitve, ki jo zagotavlja Ustava Republike Slovenije. Bistvo dogovora o konkurenčni klavzuli je, da se pogodbeni stranki, ki razpolaga z določenimi znanji, zvezami..., ki tekom trajanja pogodbenega razmerja postanejo dostopni tudi nasprotni stranki, zavaruje pred neupravičeno uporabo teh znanj in zvez s strani nasprotne stranke. S takim dogovorom se uresničuje ustavna določba o prepovedi nelojalne konkurence iz 3. odstavka 74. člena Ustave Republike Slovenije. Z njo si pogodbena stranka, v katere korist je bila konkurenčna klavzula, dogovorjena, varuje tudi svoje premoženjske pravice, torej posredno svojo ustavno pravico do zasebne lastnine, ki ji je z določenimi omejitvami zagotovljena v 67. členu Ustave Republike Slovenije. Ni dvoma, da delovne izkušnje in znanja, ki jih je toženec pridobil kot zavarovalni zastopnik pri tožeči stranki pripadajo le njemu, saj znanja in izobrazbe človeku ni mogoče odvzeti, kot že povedano, pa je toženec s podpisom konkurenčne klavzule pristal na omejitev, da teh znanj določen čas ne bo uporabil. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vse elemente kršitve konkurenčne prepovedi, iz sodbe pa so razvidni tudi razlogi, ki potrjujejo obstoj le-teh.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje.

Toženec s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške pritožbenega postopka krije sam (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).