Jedro

Inšpektor za delo neposredno opravlja inšpekcijsko nadzorstvo v mejah pristojnosti inšpektorata. ZID na podlagi splošne določbe o tem, da inšpektor za delo izvaja inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem med drugim tudi kolektivnih pogodb (1. člen), ureja možne konkretne vrste inšpekcijskih ukrepov. Med temi ukrepi je v določilu 1. odstavka 15. člena ZID tudi pravica in dolžnost inšpektorja odrediti delodajalcu, da z dejanjem, opustitvijo dejanja oziroma z aktom, v roku, ki ga določi inšpektor, zagotovi izvajanje zakonov, drugih predpisov in kolektivnih pogodb ter splošnih aktov iz svoje pristojnosti. V skladu s tem zakonskim besedilom je tudi ukrep prvostopenjskega upravnega organa v obravnavanem sporu, saj je inšpektor za delo tožeči stranki naložil spoštovanje in izvajanje konkretnih določb SKPGD in KP SKEI. Da tak ukrep lahko inšpektor izreče tudi v primeru, če obrazložitev inšpekcijskega ukrepa temelji na ugotovitvi neskladnosti podjetniške KP s kolektivnimi pogodbami višje ravni, izhaja iz določila 3. odstavka 112. člena ZDR. Inšpektor za delo je zato v obravnavanem primeru imel zakonito podlago za odreditev neposredne uporabe določenih določil iz SKPGD in KP SKEI tožeči stranki.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve RS z dne 7. 6. 1999 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Zahteva za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano določbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Inšpektorata RS za delo, Enota Mesto A z dne 4. 3. 1999. S to odločbo je prvostopenjski upravni organ v 1. točki izreka tožeči stranki naložil, da mora spoštovati in izvajati določbo 58. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (KP SKEI). V 2. točki izreka pa je prvostopenjski upravni organ tožeči stranki naložil, da mora spoštovati in izvajati določbo 60. člena KP SKEI v povezavi s 3. odstavkom 7. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGD) in sicer tako, da v tarifnem delu podjetniške kolektivne pogodbe po postopku in na način, kot je določen za njegov sprejem, v posamezne plačilne razrede razvrsti tipična delovna mesta posameznega tarifnega razreda, kot podlage za razvrščanje delavcev v plačilne razrede. Prvostopenjski upravni organ je za ureditev stanja postavil rok 60 dni od prejema pisnega odpravka odločbe in tožniku naložil, da je v roku 8 dni po izteku roka za odpravo ugotovljenih nepravilnosti dolžan poročati inšpekcijskemu organu. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pristojnost inšpekcijskega organa za izrek predmetnega inšpekcijskega ukrepa utemeljuje v določilu 1. člena in 1. odstavka 15. člena Zakona o inšpekciji dela (ZID). V obrazložitvi povzema ugotovitve prvostopenjskega upravnega organa, ki je dne 18. 2. 1999 opravil izredni inšpekcijski pregled, da je tožeča stranka v podjetniški kolektivni pogodbi (KP), v njenem tarifnem delu, delovna mesta razporedila v osem tarifnih razredov, čeprav SKPGD in KP SKEI določata 9 tarifnih razredov. Nadalje je tožena stranka ugotovila, da tožeča stranka ni spoštovala določbe 60. člena KP SKEI in 3. odstavka 7. člena SKPGD, ker je za razvrščanje delovnih mest v plačilne razrede uporabila naslednje kriterije: bolniška odsotnost v letu 1997 manj kot 5%; v obdobju 16. 6. do 15. 10. 1997 opravljenih najmanj 90 plus nadur ali najmanj 60 plus nadur; usposobljenost delavca za različna dela na več oddelkih ter samostojnost in zanesljivost. Tožena stranka ugotavlja, da bolniška odsotnost in opravljene nadure ne bi smele biti podlaga za prvo razvrščanje, ker to ne predvideva niti podjetniška KP niti KP SKEI ali SKPGD. Tožena stranka je pri tem upoštevala hierarhijo pravnih aktov in sicer v tem smislu, da kolektivna pogodba ne sme vsebovati določb, s katerimi se dajejo delavcem manjše pravice ali določajo manj ugodni delovni pogoji od tistih, ki jih določa zakon (86. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ZTPDR). Če takšne določbe kolektivna pogodba vsebuje, se mora uporabljati zakon. Med kolektivnimi pogodbami pa po stališču tožene stranke obstaja hierarhija po naslednjem vrstnem redu: splošna kolektivna pogodba za dejavnosti gospodarstva in negospodarstva, panožne kolektivne pogodbe in podjetniške kolektivne pogodbe. S splošno kolektivno pogodbo je zagotovljen najmanjši obseg pravic, z vsemi nadaljnjimi kolektivnimi pogodbami je lahko zagotovljen le večji obseg pravic.

Tožeča stranka vlaga tožbo, ker se tožena stranka ni opredelila do vseh pritožbenih razlogov, do tistih razlogov, do katerih se je opredelila, pa je to storila brez vsakršne razlage in meni, da so opredelitve tožene stranke neutemeljene. Nezakonitost je podana v tem, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo dejansko odločala o skladnosti tarifnega dela podjetniške KP s kolektivno pogodbo višje ravni in zakoni, čeprav je to v izrecni pristojnosti delovnih sodišč (3. točka 1. odstavka 6. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS). Ta prekoračitev pristojnosti se po mnenju tožeče stranke nanaša tako na del spora, ki zadeva razvrstitev v 8 tarifnih razredov, kot na del spora, ki se nanaša na kriterije za prvo razvrščanje delavcev. Inšpekcija lahko po mnenju tožeče stranke nadzoruje le izvajanje določb podjetniške KP v praksi, ne more pa ugotavljati, ali so rešitve v njej skladne s kolektivnimi pogodbami višje ravni in zakoni. Tožeča stranka je ta argument navajala že v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo in meni, da v izpodbijani odločbi ni bil utemeljeno zavrnjen, ker se je tožena stranka sklicevala samo na hierarhijo zakonov in kolektivnih pogodb. Bolj konkretno tožeča stranka uveljavlja, da tožena stranka ni odgovorila na argument tožeče stranke iz pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo, da je pravilno razporedila delovna mesta v osem tarifnih razredov. Glede tega tožeča stranka vztraja pri argumentu, da je podjetniška KP vezana na dejansko stanje pri delodajalcu; pri tožeči stranki namreč ne obstajajo delovna mesta 9 tarifnega razreda. Tožeča stranka ima pooblastilo iz 1. in 2. odstavka 7. člena SKPGD in 58. člena KP SKEI, da ugotovi, da se delovna mesta, ki so sistematizirana pri delodajalcu, razvrščajo v 8 tarifnih razredov. Po določilu 2. odstavka 7. člena SKPGD delodajalec namreč razvrsti delovna mesta v tarifne razrede v skladu z aktom o sistematizaciji in to je tožeča stranka tudi storila in v 8. člen podjetniške KP vnesla ugotovitveno določbo, da so delovna mesta razvrščena v 8. tarifnih razredov. Tudi v delu obrazložitve izpodbijane odločbe, ki se nanaša na prvo razvrščanje delavcev (60. člen KP SKEI in 3. odstavek 7. člena SKPGD), je ugotovitev upravnega organa po mnenju tožeče stranke neutemeljena. Tožeča stranka se sklicuje na določilo 3. odstavka 7. člena SKPGD, ki ne določa in ne ureja prvega razvrščanja delavcev, ki so na delovna mesta že razvrščeni. Tega tudi ne ureja KP SKEI, ampak to ureja podjetniška KP na podlagi pooblastila iz določila 60. člena KP SKEI. Določilo 3. odstavka 7. člena SKPGD določa, da se tipična delovna mesta posameznega tarifnega razreda lahko razvrstijo v kolektivnih pogodbah dejavnosti in ne v podjetniških KP v posamezne plačilne razrede in kolektivne pogodbe dejavnosti lahko določajo tudi podlage za razvrščanje. Tega pooblastila KP SKEI ni uporabila, zato pa je tožeča stranka ravnala v skladu s pooblastilom iz 60. člena KP SKEI in ob upoštevanju posebnosti in zahtevnosti posameznih delovnih mest s podjetniško KP oziroma drugim splošnim aktom določila v okviru tarifnega razreda plačilne razrede ali tarifne skupine, ki so podlaga za vzpostavitev sistema napredovanja delavcev znotraj tarifnih razredov. Razvrstitev delovnih mest v tarifne in plačilne razrede v KP AAA ne pomeni razvrstitve tipičnih delovnih mest posameznega tarifnega razreda, temveč razvrstitev vseh delovnih mest, ki so sistematizirana pri tožeči stranki, v plačilne razrede. Tožeča stranka je to opravila v skladu z 8. členom podjetniške KP. Razvrstitev je opravljena preko razvrščanja delovnih mest v funkcionalne skupine ob upoštevanju zahtevnosti dela in v skladu s sistematizacijo zahtevane izobrazbe. Na podlagi določila 60. člena KP SKEI je tožeča stranka v 8. členu podjetniške KP določila tudi število razredov v okviru tarifnih razredov in število plačilnih razredov, ki pripadajo posameznemu delovnemu mestu glede na razvrstitev v funkcionalno skupino. Zaradi tega tožeča stranka meni, da je podjetniška KP skladna s kolektivno pogodbo višje ravni. Za nadaljnje utemeljevanje nezakonitosti izpodbijane odločbe se tožeča stranka, da ne bi ponavljala navedb, v celoti sklicuje na navedbe v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo. Predlaga, da sodišče po izvedbi dokaznega postopka izpodbijano odločbo spremeni, tako da sodišče pritožbi zoper prvostopenjsko upravno določbo v celoti ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo v celoti odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. V obeh primerih uveljavlja povrnitev sodno določenih stroškov tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Obrazložitev k 1. točki: Tožba je utemeljena.

Tožnikov glavni tožbeni argument, da je tožena stranka posegla v pristojnost Delovnega in socialnega sodišča ni utemeljen iz dveh razlogov.

Prvič: v obravnavani zadevi ne gre za kolektivni delovni spor med strankama kolektivnega pogodbenega razmerja o medsebojni skladnosti kolektivnih pogodb po določilu 3. točke 1. odstavka 6. člena ZDSS (Uradni list RS, št. 19/94), ampak je v obravnavani zadevi inšpekcijski organ sprožil upravni postopek po uradni dolžnosti na podlagi 15. člena ZID (Uradni list RS, št. 38/94, 32/97). Tako po splošni določbi 1. člena ZID, kot tudi po konkretni opredelitvi inšpekcijskega ukrepa po določilu 1. odstavka 15. člena ZID, ima namreč inšpektor za delo pristojnosti tudi v zvezi z izvajanjem kolektivnih pogodb, četudi ni stranka tega pogodbenega razmerja.

Drugič: v izreku prvostopenjskega upravnega akta ni postavljena ugotovitev o neskladnosti podjetniške KP s kolektivnimi pogodbami višje ravni, ampak inšpekcijski ukrep nalaga tožeči stranki obveznost, da spoštuje in izvaja 58. člen KP SKEI (Uradni list RS, št. 37/96, 40/97, 14/99) in 60. člen v povezavi s 3. odstavkom 7. člena SKPGD (Uradni list RS, št. 40/97). Za rešitev upravnega spora je v zvezi s tem pomembno vprašanje, ali lahko inšpektor odredi tak ukrep, če ukrep temelji na ugotovitvi iz obrazložitve upravnega akta, da podjetniška KP ni v skladu s kolektivnimi pogodbami višje ravni, to sta SKPGD in KP SKEI. Iz ZID in Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 29/92 - odločba US, 71/93, 2/94, 12/99 - odločba US) v povezavi z ZTPDR (Uradni list SFRj, št. 60/89, 42/90, 4/91, 10/91, 17791, 13/93, 66/93) izhaja, da inšpektor lahko izreče tak ukrep.

Inšpektor za delo neposredno opravlja inšpekcijsko nadzorstvo v mejah pristojnosti inšpektorata. ZID na podlagi splošne določbe o tem, da inšpektor za delo izvaja inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem med drugim tudi kolektivnih pogodb (1. člen), ureja možne konkretne vrste inšpekcijskih ukrepov. Med temi ukrepi je v določilu 1. odstavka 15. člena ZID tudi pravica in dolžnost inšpektorja odrediti delodajalcu, da z dejanjem, opustitvijo dejanja oziroma z aktom, v roku, ki ga določi inšpektor, zagotovi izvajanje zakonov, drugih predpisov in kolektivnih pogodb ter splošnih aktov iz svoje pristojnosti. V skladu s tem zakonskim besedilom je tudi ukrep prvostopenjskega upravnega organa v obravnavanem sporu, saj je inšpektor za delo tožeči stranki naložil spoštovanje in izvajanje konkretnih določb SKPGD in KP SKEI. Da tak ukrep lahko inšpektor izreče tudi v primeru, če obrazložitev inšpekcijskega ukrepa temelji na ugotovitvi neskladnosti podjetniške KP s kolektivnimi pogodbami višje ravni, izhaja iz določila 3. odstavka 112. člena ZDR. To določilo namreč med drugim pravi, da se kolektivna pogodba (iz 1. odstavka 112. člena ZDR), ki ureja pravice in obveznosti delavcev zaposlenih pri delodajalcih ter pravice in obveznosti delodajalcev lahko uporablja neposredno. Inšpektor za delo je zato v obravnavanem primeru imel zakonito podlago za odreditev neposredne uporabe določenih določil iz SKPGD in KP SKEI tožeči stranki. Da se v primeru neskladja med splošno kolektivno pogodbo oziroma panožno kolektivno pogodbo na eni strani in na drugi strani podjetniško KP, ki se nanaša na posameznega delodajalca, uporabljata prvi dve, pa izhaja iz smiselne razlage določil 85. in 86. člena ZTPDR in 112. člena ZDR. Po določilu 1. odstavka 85. člena ZTPDR kolektivna pogodba ureja pravice in obveznosti delavcev in delodajalcev v skladu z zakonom. Določilo 5. odstavka 85. člena ZTPDR ureja najprej splošno in panožno kolektivno pogodbo, v določilu 7. odstavka istega člena pa je urejena še kolektivna pogodba na ravni organizacije in enak vrstni red urejanja kolektivnih pogodb je tudi v ZDR (112. in 113. člen). Po določilu 3. odstavka 86. člena ZTPDR, če kolektivna pogodba vsebuje določbe, s katerimi se dajejo delavcem manjše pravice ali določajo manj ugodni delovni pogoji od pravic in pogojev, ki jih določa zakon, se uporabljajo namesto njih ustrezne določbe zakona. Ker je tudi razmerje med splošno kolektivno pogodbo oziroma panožno pogodbo in kolektivno pogodbo na ravni organizacije mogoče opisati kot razmerje med splošnejšim in konkretnejšim aktom in po hierarhiji med višjim in nižjim aktom, je v primeru neskladja med splošnejšo in konkretnejšo kolektivno pogodbo, ki je v škodo zaposlenih, treba uporabiti splošnejšo kolektivno pogodbo.

Za razrešitev upravnega spora pa je moralo sodišče ugotoviti tudi, ali je upravni organ glede na tožbene argumente prepričljivo utemeljil neskladje med podjetniško KP in SKPGD in KP SKEI in ali je na tej podlagi utemeljeno zavrnil pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo.

Glede sporne ureditve iz 1. točke izreka prvostopenjske odločbe je tožena stranka v obrazložitvi navedla, da je tožeča stranka v podjetniški KP oziroma v njenem tarifnem delu delovna mesta razporedila v 8 tarifnih razredov, čeprav SKPGD in KP SKEI določa 9 tarifnih razredov. Takšna obrazložitev ni zadostna, ker ni jasno, ali je tožena stranka potrdila ukrep inšpektorja za delo na podlagi dejstva, da je shema tarifnih razredov v podjetniški KP v celoti drugačna od sheme tarifnih razredov v SKPGD in KP SKEI, ali pa je tožena stranka v tem delu potrdila ukrep inšpektorja za delo, ker je shema tarifnih razredov po podjetniški KP drugačna samo v elementu, ki predstavlja po vrsti deveti tarifni razred. To dejstvo je pomembno, ker tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe sicer navaja pravilno interpretacijo, da podjetniška KP ne sme vsebovati določb, s katerimi se dajejo delavcem manjše pravice in določajo manj ugodni delovni pogoji od pravic in pogojev, ki jih določa SKPGD ter panožna kolektivna pogodba; vendar pa bi morala tožena stranka to splošno interpretacijo tudi uporabiti v konkretnem primeru in v odvisnosti od dejstva v kolikšni meri se shema tarifnih razredov v podjetniški KP razlikuje od sheme tarifnih razredov v kolektivnih pogodbah višje ravni ugotoviti, ali se delavcem s podjetniško KP dajejo manjše pravice in določajo manj ugodni delovni pogoji od pravic in delovnih pogojev po kolektivnih pogodbah višje ravni na tak način, da je javnopravni poseg inšpektorja za delo v konkretnem primeru upravičen.

Zaradi te pomanjkljivosti dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, sodišče po besedilu 2. točke 1. odstavka 60. člena (Zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000) ne more rešiti spora, ker so bila dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena.

Ob tem je važno tudi to, da je tožeča stranka že v pritožbenem postopku z opisom dejanskih navedb uveljavljala, da nima delovnih mest, ki bi bila lahko uvrščena v vseh 9 tarifnih razredov, in da je na podlagi pooblastila v SKPGD (1. in 2. odstavek 7. člena) in 58. Člena KP SKEI delovna mesta razvrstila v 8 tarifnih razredov v skladu z aktom o sistematizaciji delovnih mest. Tožena stranka na ta pomemben tožbeni argument, ki zadeva zgoraj omenjeno pomanjkljivost v ugotovitvi dejanskega stanja, ni odgovorila, čeprav mora organ druge stopnje v obrazložitvi odločbe presoditi vse pritožbene navedbe (2. odstavek 245. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP, Uradni list SFRJ, št. 47/86).

Glede spoštovanja in izvajanja določil 60. člena KP SKEI in 3. odstavka 7. člena SKPGD pa tožena stranka ugotavlja, da je tožeča stranka pri prvi razvrstitvi delavcev v plačilne razrede uporabila kriterije, ki jih ne določata SKPGD ali KP SKEI niti teh kriterijev ne določa podjetniška KP v 9. členu. Tožena stranka je ugotovila, da je tožeča stranka uporabila kriterija bolniške odsotnosti in opravljene nadure. Določilo 3. odstavka 7. člena SKPGD pa kot podlage za razvrščanje v posamezne plačilne razrede uvršča zahteve po dodatnih znanjih, daljših delovnih izkušnjah, večji odgovornosti, z delom povezane napore in težje delovne razmere. Med pogoji torej ni bolniške odsotnosti ali opravljenih nadur in temu tožeča stranka niti ne oporeka. Vendar pa se omenjena obrazložitev tožene stranke ne ujema z izrekom 2. točke prvostopenjske odločbe. Izrek 2. točke prvostopenjske odločbe ne nalaga tožeči stranki, da pri razvrščanju v posamezne plačilne razrede upošteva samo tiste podlage, ki jih določa 3. odstavek 7. člena SKPGD, ampak pravi, da mora tožeča stranka "spoštovati in izvajati 60. člen KP SKEI v povezavi z določilom 3. odstavka 7. člena SKPGD in sicer tako, da v tarifnem delu kolektivne pogodbe AAA d.d. po postopku in na način, kot je določen za njegov sprejem, v posamezne plačilne razrede razvrsti delovna mesta posameznega tarifnega razreda, kot podlage za razvrščanje delavcev v plačilne razrede". Takšna opredelitev inšpekcijskega ukrepa ni dovolj jasna, da bi jo bilo mogoče izvršiti na nedvoumen način. Iz opredelitve 2. točke izreka prvostopenjske odločbe celo izhaja druga vrsta ukrepa, kot ga utemeljuje tožena stranka v izpodbijani odločbi in sicer, da mora tožeča stranka v posamezne plačilne razrede razvrstiti tipična delovna mesta posameznega tarifnega razreda. V zvezi s tem pa tožeča stranka pravilno navaja, da se tipična delovna mesta posameznega tarifnega razreda lahko razvrstijo v posamezne plačilne razrede le v kolektivnih pogodbah dejavnosti, ne pa v podjetniških KP (3. odstavek 7. člena SKPGD). Obrazložitev izpodbijane odločbe, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe zoper 2. točko izreka prvostopenjske odločbe, je v tolikšni meri nerazumljiva oziroma neskladna z besedilom 3. odstavka 7. člena SKPGD, da sodišče izpodbijane odločbe tudi v tem delu ni moglo preizkusiti. V zvezi s tem delom spora, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe zoper 2. točko izreka prvostopenjske odločbe, tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi ni odgovorila na pritožbeni ugovor, da se tipična delovna mesta posameznega tarifnega razreda lahko določijo v kolektivnih pogodbah dejavnosti, ne pa v podjetniški KP niti ni odgovorila na pritožbeni argument o razliki med prvim in nadaljnjim razvrščanjem delovnih mest v plačilne razrede, čeprav se oba pritožbena argumenta nanašata na dejanski stan iz določila 3. odstavka 7. člena SKPGD. Za utemeljenost tožbenega argumenta, da tožena stranka ni odgovorila na vse pritožbene ugovore, govori tudi dejstvo, da tožena stranka ni odgovorila na pritožbeni ugovor o nezakonitosti prvostopenjske odločbe, ki se nanaša na zagroženo kazen, glede na to, da je spremembe v podjetniški KP treba sprejeti ob soglasju sindikata, ker gre za dvostransko pogodbo. Tudi v tem delu je bilo z izpodbijano odločbo kršeno določilo 2. odstavka 245. člena ZUP.

Sodišče je zato tožbi ugodilo v skladu z določilom 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS, ker so bila dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, in v skladu z določilom 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS, ker v postopku za izdajo izpodbijanega akta niso bila upoštevana pravila postopka glede razumljivosti, in določnosti obrazložitve odločbe o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo (2. odstavek 209. člena ZUP) in ker tožena stranka ni odgovorila na vse pomembne pritožbene ugovore (2. odstavek 245. člena ZUP), pa je to moglo vplivati na pravilnost in zakonitost odločbe. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe in je pri tem vezana na mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (2. odstavek 60. člena ZUS).

Obrazložitev k 2. točki: Sodišče je zavrnilo zahtevek za povračilo stroškov postopka, ker je v tem upravnem sporu odločalo le o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta (3. odstavek 23. člena ZUS).

Določbe iz predpisov, ki so bili objavljeni v Uradnem listu SFRJ, je skladno z določilom 1. odstavek 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1-6/91) smiselno uporabilo kot republiške predpise.