Jedro

Zapiranje psa v hlev, brez zadostne dnevne svetlobe, ogroža zdravje živali, kar pomeni tudi, da je podan zakonski dejanski stan iz četrtega odstavka 92. člena ZVMS, ki uradnemu veterinarju mogoča izdajo ustne odločbe. Ustna odločba, s katero je bilo odrejeno, da mora oskrbnica psa v roku 10 dni poskrbeti za posebno primerno veliko pasjo uto ter da mora dnevno poskrbeti, da bo pes zunaj in pripet na verigo, temelji na določbah 7. člena ZZZiv, v povezavi z določbami Pravilnika o zaščiti hišnih živali.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ, Veterinarska uprava Republike Slovenije, Območni urad Celje, je 18. 12. 2009 izdal odločbo, številka 06172-2149/2009/8 V501-01 z dne 18. 12. 2009, s katero je v 1. točki izreka odločil, da mora A.A., oskrbnica psa ..., pasme nemški ovčar, na lokaciji ..., do 21. 12. 2009 zagotoviti primerno veliko uto za psa; da mora psa dnevno pripenjati na verigo dolžine najmanj 3m, merjeno po tleh ali obešeno na žico, pri tem pa mora biti veriga takšne dolžine, ki omogoča psu neovirano leganje (2. točka izreka); da stroški odrejenega bremenijo stranko (3. točke izreka) in da pritožba na to odločbo ne zadrži izvršitve odrejenih ukrepov (4. točka izreka). Odločitev je prvostopni upravni organ utemeljil s podatkom, da je bil že v mesecu septembru 2009, s strani prijavitelja seznanjen s sporom glede lastništva in oskrbe psa ... Dne 11. 12. 2009 je bil na podlagi ponovne prijave opravljen uradni nadzor reje in pogojev oskrbe psa, pri katerem je bilo ugotovljeno, da je oskrbnica psa A.A., da je pes v odlični telesni kondiciji in da se obnaša značilno za vrsto. Ugotovljeno je bilo tudi, da oskrbnica psa zapira v prazen goveji hlev, ki je bil v času nadzora čist, pes je imel na voljo posodo z vodo in posodo za hrano, za ležanje pa stari posteljni vložek. Oskrbnica je izjavila, da psa zapira zaradi medsosedskega spora, ker ne želi, da ga prihaja kdo oskrbovat na njeno posest. Pojasnjeno ji je bilo, da se lahko temu izogne, če odda psa zainteresirani osebi. Dokler se pes nahaja v njeni oskrbi, odgovarja za njegovo namestitev in pogoje reje. Z ustno odločbo dano na zapisnik ji je bilo odrejeno, da naj psa dnevno pripenja na verigo obešeno na žico, razpeto med hlevom in gospodarskim poslopjem pri stanovanjski hiši, kar mu omogoča gibanje po celotni dolžini napete žice ter neovirano leganje ter da mu v roku 10 dni zagotovi uto, najbolje pri hlevu, primerne velikosti, da bo lahko pes v njej stal in se nemoteno obračal. Pisna odločba je bila izdana v skladu z določili 92. člena Zakona o veterinarskih merilih skladnosti (Uradni list RS, št. 93/2005 – v nadaljevanju ZVMS), v 8 dneh po izdani ustni odločbi. Zagotovitev primerno velike ute in pripenjanje na dovolj dolgo verigo je odrejeno v skladu z določili 24. in 25. člena Pravilnika o zaščiti hišnih živali (Uradni list RS, št. 75/2005), zakonitost odrejenih ukrepov pa je utemeljena z določili 85. člena ZVMS.

Drugostopni upravni organ, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, je z odločbo, številka 3449-1/2010/2 z dne 23. 2. 2010, v 1. točki izreka odločilo, da se pritožba zavrne in v 2. točki izreka odločilo, da se zahteva za povrnitev stroškov zavrne.

Tožnica vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zatrjuje, da je tožena stranka pri izreku ustne odločbe 11. 12. 2009 ravnala svojevoljno in v nasprotju s predpisi, ker za izdajo ustne odločbe niso bili izpolnjeni pogoji v smislu določbe 211. člena ZUP, v zvezi s četrtim odstavkom 144. člena ZUP in tudi ne pogoji v smislu določbe 92. člena ZVMS. V konkretnem primeru je uradni veterinar pri inšpekcijskem pregledu dne 11. 12. 2009 ugotovil, da je pes v dobrem stanju, da se mu sveti dlaka, da ni zanemarjen, da je prijazen in živahen. Ker je bil v času pregleda v odlični kondiciji, ni mogoče sprejeti razlage tožene stranke, da so podani pogoji za izdajo ustne odločbe, saj je le ta možna samo v izjemnih primerih. V konkretnem primeru nevarnost v smislu 4. točke 144. člena ZUP ni obstajala ne za življenje in zdravje ljudi, niti za javni red in mir, niti za javno varnost, niti za premoženje večje vrednosti. Prav tako niso bili izpolnjeni pogoji v smislu določbe 92. člena ZVMS, saj v konkretnem primeru ni bilo mogoče govoriti o neposredni nevarnosti za zdravje živali.

Vztraja, da je v postopanju tožene stranke zaznati zlorabo njenih pooblastil. Izjemne situacije namreč terjajo izjemno ravnanje, ne terjajo pa tega situacije oziroma stanja, ki z ničemer ne kažejo na ogroženost živali. Izdaja ustne odločbe je tako v konkretnem primeru nezakonita, posledično pa tudi izdaja pisne odločbe, saj bi bilo v konkretni situaciji, kolikor je tožena stranka menila, da za psa ni ustrezno poskrbljeno, bilo treba tožnici izdati odločbo v rednem postopku, s primernim rokom za zagotovitev obveznosti in z možnostjo vložitve pritožbe.

Izrek odločbe ni enak vsebini izrečene ustne odločbe na zapisniku 11. 12. 2009. Iz izpodbijane odločbe ni razviden rok določen v ustni odločbi, pri čemer tožnica izrecno opozarja, da je pisno odločbo prejela 21. 12. 2009, to je 10 dni po izdaji oziroma razglasitvi ustne odločbe, kar je nezakonito. Po določbi 213. člena ZUP, je namreč določeno, da se mora v izreku, s katerim se naloži kakšno dejanje, določiti tudi rok. Ker ni določen rok za izvedbo naloženih ukrepov, odločba ni izvršljiva, ni zakonita in je nična. Zakon o inšpekcijskem nadzoru v 7. členu določa načelo sorazmernosti, ki nalaga inšpektorjem, da v smislu določbe 85. člena ZVMS, pri izvrševanju svojih pooblastil posegajo v delovanje fizičnih oseb le v obsegu, ki je nujen za zagotovitev učinkovitega inšpekcijskega nadzora in da mora inšpektor pri določitvi roka za odpravo nepravilnosti upoštevati težo kršitve, njene posledice za javni interes ter tudi v kolikšnem času lahko fizična oseba pri kateri inšpektor opravlja nadzor, ob dolžni skrbnosti, odpravi nepravilnosti. Uradni veterinar je inšpekcijski pregled opravil 11. 12. 2009, imel je možnost presoditi, da je tožnica starejša ženska, ki živi sama, torej v nekaj dneh ne more priskrbeti primerno velike pasje ute. Prav tako tožnica za preživljanje prejema le državno pokojnino v višini cca 170 EUR mesečno in iz tega dohodka pasje ute sploh ne more kupiti. Sicer je pes ... vse od malega spal v hlevu, čez dan se je okrog hiše gibal prosto, sedaj pa ga za čas, ko na posest pride B.B., tožnica zapre v hlev. Da je pes prosto tekal okoli priznava tudi B.B. v svojih vlogah, ki jih piše na sodišče in celo izrecno izjavlja, da za to ne prevzema nobene odgovornosti. Tako ne drži, da je tožeča stranka psa zapirala v hlev na način, ki bi psu onemogočal normalno rast oziroma razvoj, dnevno svetlobo in tako dalje. Navaja, da se je pes skotil na domačiji, kjer je tožničino stalno prebivališče že dobrih 20 let in je na tem naslovu do hospitalizacije v mesecu marcu 2009, živel tudi tožničin mož, C.C. Oddaja psa zainteresirani osebi je za tožnico nesprejemljiva. Pes ... je njena edina družba, nima otrok, njen mož pa je nameščen v zavodu za ostarele. B.B. je takoj po hospitalizaciji tožničinega moža, psa čipirala na svoje ime, kar je nedopustno in nerazumljivo, tudi zato, ker za čipiranje odraslega psa ne more zadoščati zgolj beseda osebe, ki se izdaja za njenega lastnika. VURS oziroma njegove izpostave bi morale preveriti kdo je lastnik psa in se ne zadovoljiti le z ustno izjavo, kot je bil ta primer, zlasti ne zato, ker lastništvo psa ne izhaja iz nobene listine, niti iz pooblastila, niti iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Tožnica vztraja, da se je pes vseskozi dnevno gibal, v hlevu je bil le nekaj ur in še to v tistem času, ko je tožnica pričakovala, da bo prišla do domačije B.B. Tožnica psa tudi ni pripenjala na verigo, saj meni, da privez psa ni humano dejanje in da pride v poštev le, če odide od doma za več ur, če pa je doma, v hiši ali njivi, pa po njenem mnenju ni razloga za privezovanje psa. Zatrjuje tudi, da skrajšani ugotovitveni postopek v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj tožena stranka oziroma uradni veterinar za izdajo odločbe ni pridobil vseh relevantnih podatkov, ampak se je zadovoljil z obiskom na dan 11. 12. 2009 in z dejstvom, da je bil v tistem času med 10.45 uro in 11.30 uro, torej v trajanju 45 minut, pes v hlevu.

Ne strinja se s pripombo, da je pritožba, ker je bila odločba naknadno izvršena, brezpredmetna. Prav tako se ne strinja s komentarjem drugostopnega upravnega organa v zvezi z dolžino roka, v katerem naj bi pritožnica zagotovila pasjo uto. Nesprejemljivo je tudi stališče, da je pritožbeni organ glede neveljavnosti Pravilnika o zaščiti živali iz leta 2005 ugotovil, da je ugovor utemeljen, odločitve prvostopnega upravnega organa pa je utemeljeval s sedaj veljavnim Pravilnikom. Prav tako se ne strinja z ugotovitvijo, da veterinarski inšpektor lahko potrebne ukrepe naloži vsaki osebi, ki ima žival v oskrbi, ne glede na formalno pravno lastništvo živali. Če je to odločilno, potem ni mogoče izpodbijane odločbe prisilno izvršiti z odvzemom psa in namestitvijo le tega pri prijavitelju, kot je bil to primer v tej situaciji. Tožnici je bil namreč pes 23. 12. 2009 odvzet in predan B.B. Sklep o odvzemu psa je bil po pritožbi tožnice odpravljen, vendar je uradni veterinar oziroma tožena stranka upravni postopek, ki teče za zagotovitev primerno velike ute za psa in zagotovitev drugih pogojev, kot so navedeni v izpodbijani odločbi, po tem, ko je ugotovila, da je tožeča stranka izpolnila vse pogoje, psa ... začasno dodelila v oskrbo B.B., do odločitve pristojnega sodišča v tej zadevi. Tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi in da po razpisani glavni obravnavi odpravi izpodbijano odločbo. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena: Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006 in 62/2010 – ZUS-1) ter dodatno navaja: V obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da sporna odločitev temelji na ugotovitvah inšpekcijskega pregleda, ki ga je dne 11. 12. 2009 izvedel uradni veterinar Veterinarske uprave Republike Slovenije, v navzočnosti A.A., tožnice v tem upravnem sporu, o katerem je bil sestavljen zapisnik. Zapisnik je dokument, katerega minimalno vsebino določa 76. člen ZUP, ostale določbe 3. poglavja ZUP z naslovom Zapisnik, pa določajo tisto vsebino zapisnika in pravila njegove sestave, ki temu dokumentu daje dokazno vrednost. Sodišče opozarja tudi na določbo 80. člena ZUP, po kateri zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami ZUP, šteje za javno listino, ki izpričuje vsebino in potek dejanj postopka (v konkretnem primeru inšpekcijskega nadzora). Sodišče po vpogledu v zapisnik številka 06172-2149/2009/6 V 501-01 z dne 11. 12. 2009 ugotavlja, da njegova vsebina med strankama upravnega spora pravzaprav ni sporna, torej med strankama ni sporno, da je bil v času inšpekcijskega pregleda pes ... zaprt in zaklenjen v hlevu, kjer sta pod stropom dve okni. To je po presoji sodišča okoliščina, ki utemeljeno kaže na to, da psu niso zagotovljeni v določbi 4 alinee prvega odstavka 7. člena ZZZiv predpisani pogoji, med drugim predvsem svetloba ter pogoji predpisani za bivalne prostore v določbi 29. člena Pravilnika. Slednja določba namreč določa, da psa ni dovoljeno nastaniti (zapreti) v prostor brez naravne svetlobe, kjer pes ne vidi svoje neposredne okolice, ali v prostor brez zadostnega zračenja. Navedene ugotovitve po presoji sodišča utemeljujejo izdajo ustne odločbe na zapisnik, na podlagi določbe četrtega odstavka 92. člena ZVMS. Drugače povedano, sodišče ne dvomi, da zapiranje psa v hlev, brez zadostne dnevne svetlobe, ogroža zdravje živali, kar pomeni tudi, da je podan zakonski dejanski stan iz četrtega odstavka 92. člena ZVMS, ki uradnemu veterinarju mogoča izdajo ustne odločbe. Prav tako sodišče ugotavlja, da ustna odločba, s katero je bilo odrejeno, da mora oskrbnica psa v roku 10 dni poskrbeti za posebno primerno veliko pasjo uto, da lahko pes v njej stoji in se obrača, ter da mora dnevno poskrbeti, da bo pes zunaj in pripet na verigo, temelji na določbah 7. člena ZZZiv, v povezavi z določbami Pravilnika, ki, kot je že bilo navedeno, v 29. členu določa standard bivalnih prostorov za psa, v določbi 30. člena privez in v določbi 32. člena velikost pasje ute.

Sodišče zavrača tožbeni ugovor o razlikovanju izreka ustne odločbe in pisne odločbe izdane na podlagi četrtega odstavka 92. člena ZZZiv. Ugotavlja namreč, da je izrek pisne odločbe konkretiziran s pogoji iz ZZZiv in Pravilnika iz 29., 30. in 32. člena, torej ne gre za razlikovanje v vsebini ukrepa. Prav tako po presoji sodišča na drugačno odločitev ne more vplivati tožbena navedba, da v pisni odločbi ni naveden rok za izvršitev odločbe. Zapis roka iz ustne odločbe (ki je v času, ko je bila pisna odločba tožnici že vročena potekel), bi namreč po presoji sodišča vnesel v izrek pisne odločbe nejasnost, oziroma bi dopuščal interpretacijo, da gre za nov (podaljšani) rok. V zvezi z določitvijo roka pa sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da je bil rok 10 dni za odrejene ukrepe, glede na tožničino starost in materialno stanje, prekratek. Ker je bil izrečeni ukrep v interesu varovanja zdravja živali, na določitev primerne dolžine roka, takšni ugovori ne morejo vplivati.

Kot neutemeljenega sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava. Soglaša z ugotovitvijo drugostopnega upravnega organa, da citiranje Pravilnika o zaščiti živali (Uradni list RS, št. 75/2005), ki je prenehal veljati z uveljavitvijo Pravilnika, objavljenega v Uradnem listu RS dne 3. 7. 2009, ne vpliva na zakonitost odločitve, saj imajo določbe uporabljene v odločbi prvostopnega upravnega organa, enako vsebino kot določbe Pravilnika, veljavnega v času izdaje prvostopne odločbe.

Sporni ukrep je bil po presoji sodišča pravilno izrečen tožnici, kot skrbnici živali. Pravilnik namreč nalaga obveznosti skrbniku živali, skrbnik živali pa je v skladu z določbo 1. točke 5. člena ZZZiv oseba, ki ima žival v lasti ali oskrbi in odgovarja za ustrezno ravnanje, torej je skrbnik živali tisti, ki ima žival v oskrbi, ne glede na to, ali njen lastnik ali ne. Ker je torej sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

K 2. točki izreka: Tožnica je ob vložitvi tožbe predlagala tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožnice zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi njeno zahtevo za povrnitev stroškov postopka.