Jedro

Za obstoj kaznivega dejanja tatvine ne zadostuje zgolj to, da je obdolženi les posekal in si ga s prodajo prilastil, obstajati mora tudi njegova zavest o protipravnosti njegove prilastitve.

Izrek

Pritožbi obdolženega S. D. po zagovornici se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i ter zadeva v r n e sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obdolženi S.D. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po členu 211/I KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo enega meseca zapora in preizkusno dobo enega leta. Obdolženi je bil, po določilu čl. 105/II Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obsojen še na plačilo oškodovanemu S. k. z. g. zneska 286.900,00 SIT, bil pa je, po določilu čl. 95/IV ZKP oproščen povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1.-6. točke II.odstavka istega zakona. Proti tej sodbi se je pritožil obdolženi S. D. po zagovornici, kot trdi iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo bodisi spremeni in obdolženca oprosti, bodisi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je utemeljena. Drugače kot pritožnik, pritožbeno sodišče, glede na v spisu se nahajajočo dokumentacijo, zlasti ugotovitve zapisnika o ogledu kraja dejanja po policiji (list. št. 12), zemljiškoknjižnih izpiskov, predvsem pa izpovedi revirnega gozdarja E. K., vsaj za sedaj ne vidi razloga verjeti obdolžencu, da je posek dreves opravil na parceli, katero ima v zakupu (parc. št. ... k.o. S.) in ne na sosednjih parcelah, navedenih v izreku izpodbijane sodbe. Tudi ob robu teh parcel so namreč rasla drevesa z vsemi lastnostmi dreves, raslih na travniku. Ni pa tudi razloga ne verjeti izpovedbam prič L. in P., da obdolženi za ta posek ni pridobil potrebnega pisnega dovoljenja lastnika parcele in da drevesa tudi niso bila žigosana na način, kot je to potrebno. Tudi pritožbeno sodišče torej ne dvomi, da je obdolženi očitano mu sečnjo opravil in si les prilastil, kar dokazuje izpoved priče Ž., da je večino tega prodal njemu, za kar je dobil nakazano plačilo na svoj žiro račun. Kljub zgornjim navedbam se po prepričanju pritožbenega sodišča vendarle pojavlja vprašanje ali je obdolženec v resnici storil očitano mu kaznivo dejanje ali ne. Zmotna je sicer trditev pritožnika, da mu storitev tega kaznivega dejanja ni dokazana že zaradi tega, ker pri njegovi izvršitvi ni zasledoval protipravne premoženjske koristi, ker naj bi ves za les pridobljeni denar vložil v ureditev parcele, katere lastnik je še vedno sklad. Pridobitev te koristi za obstoj obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ni potrebna. Potrebna pa je njegova zavest, da si je stvari, v konkretnem primeru les, obdolženec prilastil protipravno, torej da je dejanje storil s tatvinskim namenom. Kar se tiče tega,so po presoji sodišča druge stopnje zaključki prvostopnega sodišča, če že ne morda zmotni, sprejeti vsaj prehitro. Že omenjeni zapisnik o ogledu kraja dejanja po policiji namreč vsebuje podatke, kateri govore v prid obdolženčevemu zagovoru, da je na parceli, katero je imel v zakupu takrat opravljal dela, saj je bil tam viden delovni stroj, pa tudi razrito zemljišče. Obstaja torej vsaj verjetnost, ali je to res, bo potrebno šele dokazati, po potrebi tudi z ogledom parcele,da je obdolženi v zakup vzeto zemljišče res saniral, za opravo del pa porabil denar od inkriminiranega lesa. To samo po sebi še ne bi pomenilo nič, če iz izpovedi prič D.L., zlasti pa R.P. ne bi izhajalo, da je prav mogoče, da je slednji z obdolžencem govoril o možnosti, da izvrši posek, denar pa vloži v usposobitev travnika, kar je po njunih navedbah, seveda ob izpolnitvi formalnih pogojev, tudi sicer možno. Ob upoštevanju dejstva, da gre pri obdolžencu vendarle za preprostega človeka tako ni izključiti možnosti, da si je razgovor s pričo P. razlagal kot dano dovoljenje za kasneje opravljeno, čemur v prid govore izpovedi prič L. D. in J. K. (v sedanjem postopku zaslišanih v nasprotju z določili čl. 237 ZKP, saj kot priviligirani priči nista bili opozorjeni na pravno dobroto, da jima ni potrebno pričati in tudi ne zabeležen njun odgovor, na zadnji glavni obravnavi pa sta bili njuni izpovedbi prebrani in to v nasprotju z določili čl. 340/III ZKP, ko na glavno obravnavo sploh nista bili vabljeni). Zaradi povedanega je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V njem bo moralo sodišče prve stopnje ponovno natančneje zaslišati obdolženega in zlasti pričo P. o poteku njunega v prejšnjem odstavku omenjenega razgovora, po potrebi pa izvesti še druge v tej odločbi že navedene dokaze ter o zadevi ponovno presoditi, v zgoraj nakazanih smereh. Šele takšen postopek bo namreč služil kot trdna opora pri odločitvi, ali je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje ali ne, ali je morda storil kakšno drugo ali sploh nobenega in gre v konkretnem primeru zgolj za civilnopravno razmerje med obdolžencem in oškodovanim skladom, za katerega ne bi bilo odveč, če bi natančneje specificiral svoj premoženjskopravni zahtevek, kot to predlaga pritožnik.