Jedro

Sodišče pritrjuje, da se je ob uporabi 24. člena ZBPP (prvega v zvezi s tretjim odstavkom) organ mogel sklicevati na pravno stališče v sodni odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 178/2009 z dne 6. 10. 2011, in na njem utemeljevati svoj zaključek, da tožnica z vložitvijo predloga za dopustitev revizije nima verjetnega izgleda za uspeh.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo za dodelitev BPP, ki jo je 12. 12. 2017 vložila tožnica za vložitev predloga za dopustitev revizije zoper sodbo Okrožnega sodišča v Krškem I P 23/2016 z dne 27. 2. 2017, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1212/2017 z dne 8. 11. 2017. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da želi tožnica vložiti predlog za dopustitev revizije zoper pravnomočno sodbo, s katero je bil zavrnjen njen tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožnica lastnica nepremičnin s parc. št. 30 in 669, obe k.o. ..., v deležu do 1/2, in da je toženka A.A. dolžna v 15 dneh izstaviti za vknjižbo primerno listino. Organ za BPP je z dopisom z dne 13. 12. 2017 pozval tožnico oziroma njenega pooblaščenega odvetnika, naj skladno z določbo 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) navede razloge za vložitev predloga za dopustitev revizije. Odvetnik se je v dopolnitvi prošnje z dne 19. 12. 2017 skliceval na vsebino določbe 367.a člena ZPP ter navajal, da sta sodišči v zadevi nepravilno uporabili materialno pravo, saj bi morali uporabiti določila s področja stvarnega prava (SPZ, ZTLR) in ne s področja obligacijskega prava (OZ), kajti tožnica je uveljavljala priposestvovanje, sodišči pa sta predvsem ugotavljali, ali je bila sklenjena prodajna pogodba ali ne. Tožnica je sporno nepremičnino priposestvovala, podani so vsi pogoji za priposestvovanje, tudi dobra vera, kar se je z izvedbo dokazov dokazalo. Tožnica še navaja, da je odplačevala kredit, za kar je imela skupaj z denarnimi sredstvi svojih otrok dovolj sredstev, ob tem ko je živela skromno, ravnala pa je vseskozi, kot je bilo dogovorjeno s pokojnim B.B. in je dogovor med njima nedvomno dokazala. Organ za BPP v nadaljevanju ugotavlja, da je tožnica vložila tožbo (tudi) zoper C.C., ki pa jo je sodišče zavrglo, saj je navedena umrla že pred vložitvijo tožbe 10. 6. 2012. Tožnica je s tožbo uveljavljala priposestvovanje nepremičnin s parc. št. 30 in 669, obe k.o. ..., ki v naravi predstavljata stanovanjsko hišo na naslovu ..., s pripadajočim zemljiščem. V tožbi je navajala, da je imela obe nepremičnini v mirni in dobroverni lastniški posesti več kot 10 let, ju neovirano uživala, koristila kot lastnica, kar ji ni nihče osporaval. Leta 2001 je bila hiša na javni dražbi prodana B.B., ki je istega leta obe nepremičnini prodal nazaj tožnici in ju izročil njej v last in posest. Tožnica s tožbo ni bila uspešna. Višje sodišče v Ljubljani pa je v sodbi I Cp 1212/2017 z dne 8. 11. 2017, ko je odločalo o tožničini pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, ugotovilo, da je tožnica vtoževala priposestvovanje polovice nepremičnine, kar pa materialnopravno ni pravilno. Priposestvovanje idealnega deleža nepremičnine bi bilo v nasprotju s konceptom posesti kot dejanske oblasti nad stvarjo, in pojmom solastnine, ki izključuje lastninsko pravico na realnem delu stvari (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 178/2009). Glede na to je organ za BPP zaključil, da tožnica z vložitvijo predloga za dopustitev revizije nima verjetnega izgleda za uspeh. Zato je njeno prošnjo ob uporabi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) kot neutemeljeno zavrnil. 2. Tožnica se v tožbi ne strinja z oceno organa za BPP, da z izrednim pravnim sredstvom nima verjetnega izgleda za uspeh. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je organ presojal verjetnost tožnice za uspeh v revizijskem postopku, kar pa je stvar Vrhovnega sodišča v postopku z izrednim pravnim sredstvom, in ne organa za BPP. Zgolj sklicevanje organa na obrazložitev sodb sodišč prve in druge stopnje, katerih odločitev je predmet presoje s strani revizijskega sodišča, ne daje podlage organu za zavrnitev prošnje. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi se namreč presoja odločitev sodišč glede na revizijske razloge, določene v 370. členu ZPP. Ne more pa se organ postaviti v vlogo Vrhovnega sodišča ter presojati, ali so podani razlogi za revizijo ali ne. Organ se sploh ni opredelil do vseh revizijskih razlogov, ki jih je tožnica podala oziroma pojasnila v dopolnitvi prošnje z dne 19. 12. 2017. Tožnica dalje navaja, da tudi sodna praksa, na katero se organ sklicuje, ne ustreza situaciji v primeru tožnice. Tožnica je namreč vložila tožbo zoper obe zemljiškoknjižni lastnici, pri čemer se je v teku postopka in izvajanja dokazov pokazalo, da je toženka Č.Č. umrla že pred vložitvijo tožbe, s čemer tožnica ni bila seznanjena; posledično je sodišče postopek zoper to toženko ustavilo oziroma je tožbo zavrglo. Ne gre namreč za to v primeru tožnice, da bi ta vložila tožbo le zoper toženko A.A., ampak je vložila tožbo zoper obe zemljiškoknjižni lastnici, le da se je postopek zoper njiju končal različno, z dvema različnima sodnima odločbama. Tožnica je glede na ustavitev postopka oziroma zavrženje tožbe zoper Č.Č. morala zahtevek ustrezno spremeniti glede toženke A.A., saj proti njej v takšni situaciji niti ni mogla vložiti tožbe v zvezi s celotno nepremičnino, kar pa sodiščema ni dajalo osnove za to, da bi se zahtevek iz tega razloga zavrnil. Napačno je tudi stališče organa, ko obrazlaga zavrnitev prošnje iz razloga, ker naj ne bi šlo za priposestvovanje. Tožnica je namreč izkazala in dokazala vse elemente za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, torej dobro vero, posest nepremičnine in priposestvovalno dobo. Tožnica pa revizije ni vložila zgolj iz razloga napačne uporabe materialnega prava glede priposestvovanja, ampak tudi glede na to, da sta sodišči kot podlago za tožničin zahtevek uporabili določila OZ in ne SPZ. Sodišči sta neutemeljeno glede na izvedene dokaze zaključili, da naj tožnica ne bi dokazala vseh elementov prodajne pogodbe. Tožnica je izkazala vse elemente prodajne pogodbe, sploh tudi glede višine kupnine, kot tudi glede na sodno prakso plačilo kupnine ni pogoj za veljavnost prodajne pogodbe in pridobitev lastninske pravice. Tožničina prošnja nedvomno ni nerazumna oziroma ima tožnica verjeten izgled za uspeh v postopku z izrednim pravnim sredstvom. Pri presoji, ali je prošnja nerazumna, ni mogoče izhajati iz subjektivnih oziroma partikularnih prepričanj organa (tako npr. tudi sodna praksa naslovnega sodišča III U 18/2016 z dne 26. 2. 2016) in ni mogoče vnaprej ocenjevati, da tožnica nima nobenega izgled za uspeh. Tožnica sodišču predlaga, naj sodišče po izvedbi ponujenih dokazov izpodbijano odločbo odpravi in tožnici prizna ter odmeri vse nastale stroške in jih naloži v plačilo toženki. V dokazne namene se sklicuje na listine upravnega spisa.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je sodišču upravne spise v zadevi.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna odločitev organa za BPP, da se zavrne prošnja tožnice za BPP, ki jo je ta oprl na 24. člen ZBPP ter ugotovitev, da tožnica z vložitvijo predloga za dopustitev revizije nima verjetnega izgleda za uspeh: tožnica je namreč s tožbo uveljavljala priposestvovanje idealnega deleža nepremičnin, to pa po zakonu ni mogoče, kar potrjuje tudi sodna praksa (sodba Vrhovnega sodišča II Ips 178/2009).

6. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da: - zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati, in - je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po tretjem odstavku tega člena pa se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

7. Po navedenem je organ za BPP ocenil, da gre za očitno nerazumno zadevo, ker naj bi bilo tožničino pričakovanje v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (tretji odstavek 24. člena ZBPP), pri čemer se je skliceval na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 178/2009, da priposestvovanje idealne polovice nepremičnine, kar je vtoževala tožnica, materialnopravno ni mogoče. Glede na to sodišče zavrača tožbeno navedbo, da ni mogoče vnaprej ocenjevati, da tožnica nima nobenega izgled za uspeh; organ je namreč, kot navedeno, oceno oblikoval na podlagi določbe tretjega odstavka 24. člena ZBPP - da je tožničino pričakovanje v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago - in stališča Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 178/2009, da priposestvovanje idealnega deleža nepremičnine po zakonu ni mogoče, kar je tudi obrazložil, in torej ni šlo za arbitrarno oblikovanje ocene.

8. Sodišče se s tožnico tudi ne strinja, da bi se organ ne mogel sklicevati na sodno odločbo v zadevi II Ips 178/2009. Iz sodne odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 178/2009 z dne 6. 10. 2011 namreč izhaja jasno pravno stališče, da priposestvovanje idealnega dela nepremičnine ni mogoče, ker bi bilo to v nasprotju s konceptom posesti kot dejanske oblasti nad stvarjo in pojmom solastnine, ki izključuje lastninsko pravico na realnem delu stvari; navedeno pravno stališče (ki je po mnenju sodišča na ravni pravnega načela) izhaja tako iz pravne ureditve v ZTLR in nespremenjeno iz pravne ureditve v SPZ (7. člen SPZ, 24. člen SPZ)1. Da bi se na to stališče organ ne mogel sklicevati, ker naj bi bila tožba vložena na ugotovitev priposestvovanja na celi nepremičnini, pa je bila nato tožba zoper eno od solastnic v deležu do idealne polovice (Č.Č.) obravnavana formalno (tožbo zoper njo je sodišče zavrglo), tožnica zatrjuje brez podlage; pravno stališče se namreč glasi, da priposestvovanje idealnega deleža nepremičnine ni mogoče, tožnica pa je vtoževala prav to – ugotovitev, da je lastnica nepremičnin s parc. št. 30 in 669, obe k.o. ..., v deležu do ene polovice, tožbeni zahtevek pa je ostal naperjen (le) zoper Moniko A.A. kot solastnico navedenih nepremičnin do ene polovice; pri tem pa tudi ni sporno, da je tožnica uveljavljala pridobitev (so)lastninske pravice iz naslova priposestvovanja (tožnica tudi v tožbi navaja, da je dokazala vse elemente za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja). Glede na to sodišče organu za BPP pritrjuje, da se je ob uporabi 24. člena ZBPP (prvega v zvezi s tretjim odstavkom) mogel sklicevati na pravno stališče v sodni odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 178/2009 z dne 6. 10. 2011, in na njem utemeljevati svoj zaključek, da tožnica z vložitvijo predloga za dopustitev revizije nima verjetnega izgleda za uspeh.

9. Sploh protispisno pa tožnica zatrjuje, da je organ za BPP nepravilno zavrnil prošnjo (tudi) iz razloga, ker naj tožnica ne bi dokazala (elementov) priposestvovanja. Organ za BPP namreč odločitve na tak zaključek, da naj tožnica ne bi izkazovala vseh predpostavk za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, ni oprl. Zato tožnica brez podlage zatrjuje, kako je organ, čeprav je to stvar Vrhovnega sodišča in uporabe pri tem 370. člena ZPP, nepravilno presojal verjetnost tožnice za uspeh v revizijskem postopku. Kolikor tožnica dodaja, da organ pri tem celo ni presodil razloga za revizijo, ki ga je v prošnji za BPP izrecno izpostavila, in sicer da sta sodišči v predmetni zadevi kot podlago za tožničin zahtevek nepravilno uporabili določila OZ in ne SPZ, pa sodišče odgovarja, da je ob zaključku, da tožnica nima verjetnih izgledov za uspeh glede na stališče, da priposestvovanje solastninskega deleža na nepremičnini ni mogoče (kot izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 178/2009 z dne 6. 10. 2011), ter upoštevaje pri tem prvi in tretji odstavek 24. člena ZBPP, organ prošnjo za BPP moral zavrniti. V okviru razlogov izpodbijane odločbe je organ tako implicitno presodil tudi omenjeno navedbo (o nepravilni uporabi OZ in SPZ); ker pa za odločitev ni bila pravno pomembna, mu nanjo ni bilo treba posebej odgovarjati.

10. Ob očitkih tožnice organu za BPP, podanih v smeri, da ta prošnje za BPP glede pogojev po 24. členu ZBPP ni pravilno obravnaval, sodišče še dodaja, da je tožničina prošnja za BPP za vložitev predloga za dopustitev revizije tudi po dopolnitvi na poziv organa, naj tožnica navede razloge iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije, ostala zgolj pri povzetku vsebine uvodne določbe 367.a člena ZPP o pogojih za dopustitev revizije, ni pa obsegla konkretnega pravnega vprašanja, o katerem bi Vrhovno sodišče v predmetnem revizijskem postopku odločalo in ki ga predlog za dopustitev revizije mora vsebovati, z obrazložitvijo. Tožnica je v dopolnitvi prošnje navedla, da bo sporna pravna vprašanja izpostavila v predlogu za dopustitev revizije, ob tem pa je podala obširne navedbe o tem, da so bili po njenem mnenju izkazani vsi elementi za priposestvovanje nepremičnine ter da sta sodišči izvedene dokaze nepravilno presojali itd.. Kar pomeni, da je bila po presoji sodišča prošnja tožnice za dodelitev BPP za vložitev predloga za dopustitev revizije z vidika podatkov o zadevi ter navedbe oblike in obsega BPP (komaj) na robu popolnosti in sposobnosti za vsebinsko obravnavo.

11. Ker je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker relevantno dejansko stanje ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), kar je sodišče ugotovilo po proučitvi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov v zadevi. S strani tožnice predlaganih (dodatnih) dokazov, naj zasliši njo in toženko ter pribavi in vpogleda v sodni spis v zadevi I P 23/2016, sodišče ni izvedlo, in sicer ker dokaznega predloga tožnica ni substancirala in ni navedla, katero sporno oziroma nerazjasnjeno za zadevo pravno relevantno dejstvo naj bi se s predlaganimi dokazi dokazovalo.

12. O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar (med drugim) sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Po 7. členu SPZ je samo individualno določena samostojna stvar lahko predmet stvarnih pravic, razen če ta zakon določa drugače (kot npr. idealni delež stvari). Po 24. členu SPZ pa je posest dejanska oblast nad stvarjo.