Jedro

Ker je v opisu kaznivega dejanja po 1. odstavku 2. člena ZKLD konkretiziran le obsojenčev dvakratni ilegalni prehod preko državne meje, niso pa navedena dejstva in okoliščine, ki zadevajo očitani namen delovanja v tujini zoper obstoječo državno ureditev SFRJ, niso podani vsi znaki navedenega kaznivega dejanja.

V izreku kaznivega dejanja po 11. členu ZKLD je sicer opisano, katere podatke sta obsojenca izročila tuji državi, ne pa tudi, ali in kateri zakon je izrecno prepovedoval objavljanje prav teh podatkov ali kateri vodilni gospodarski organi so izdali nalog, da se ti podatki ne objavljajo, zato niso podani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja.

Izrek

Zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 24.6.1949 spremeni tako, da se obsojena M.M. in M.N. po 1. točki 358. člena ZKP o p r o s t i t a o b t o ž b e ,

1. da sta dne 2.6.1948 preko Z. ilegalno prekoračila državno mejo in odšla v Avstrijo v namenu, da bi v inozemstvu delovala proti obstoječi državni ureditvi v FLRJ, dne 6.3.1949 pa v obmejnem sektorju v K.g. ponovno ilegalno prekoračila mejo v obratni smeri;

2. da sta po svojem prihodu v Avstrijo v B. ob priliki zaslišanja po organih tuje obveščevalne službe izročila tuji državi gospodarske podatke, ki se ne objavljajo, in sicer M.M. o vodilnih uslužbencih Ž.J., o delavskih zaupnikih, številu delavcev, o proizvodih, ki jih izdeluje železarna in o industrijskih gradnjah, M.N. pa o vodilnih uslužbencih in o velikosti železarne;

3. da se je M.M. izdajal za organa UDV, s čimer naj bi storila kaznivi dejanji po 2. in 11. členu ZKLD, obs. M.M. pa tudi kaznivo dejanje zoper državno oblastvo po splošno veljavnih določilih kazenskega prava.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojencev ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 24.6.1949 obsojena M.M. in M.N. spoznalo za kriva kaznivih dejanj po 2. in 11. členu ZKLD, obs. M.M. pa še kaznivega dejanja zoper državno oblastvo po splošnih veljavnih določilih kazenskega prava ter ju obsodilo, obs. M.M. na 3 leta, obs. M.N. pa na 2 leti odvzema prostosti s prisilnim delom, oba pa tudi na 1 leto izgube državljanskih pravic in sicer volilne pravice. Oproščena sta bila povrnitve stroškov kazenskega postopka, v izrečeno kazen pa jima je bil vštet preiskovalni zapor od 6.3.1949 dalje.

Vrhovna državna tožilka spec. A.M. je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila na podlagi določbe 1. odstavka 421. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zahtevo za varstvo zakonitosti. Predlaga, naj vrhovno sodišče v kazenski zadevi zoper obs. M.N. in obs. M.M. sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 24.6.1949 spremeni tako, da oba obsojenca po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP vročena pooblaščencu obs. M.N., odvetniku A.Ž. iz L., ki nanjo ni odgovoril. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V izreku pravnomočne sodbe je navedeno, da sta obsojena M.M. in M.N. storila kaznivi dejanji po 2. in 11. členu ZKLD tako, da sta 2.6.1948 preko Z. ilegalno prekoračila državno mejo in odšla v Avstrijo v namenu, da bi v inozemstvu delovala proti državni ureditvi v FLRJ, dne 6.3.1949 pa v obmejnem sektorju v K.g. ponovno prekoračila mejo v obratni smeri ter da sta po prihodu v Avstrijo v B. ob priliki zaslišanja po organih tuje obveščevalne službe izročila tuji državi gospodarske podatke, ki se ne objavljajo, na način, opisan v izreku izpodbijane sodbe pod točko 2. Obs. M.M. je bilo očitano še, da je storil kaznivo dejanje zoper državno oblastvo po splošno veljavnih določilih kazenskega prava, s tem, da se je izdajal za organa UDV.

Po določbi 1. odstavka 2. člena ZKLD se je štelo za kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo vsako dejanje, kateremu je cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev FLRJ, ali da bi se spravile v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne, demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve Osvobodilne fronte, ki so v nadaljevanju tudi naštete. V 11. členu istega zakona je bilo določeno, da stori kaznivo dejanje, kdor izroči za nagrado ali brez nagrade tujim državam, sovražnikovim ali fašističnim organizacijam ali nepoklicnim osebam, ali z namero izročitve ukrade ali zbira gospodarske podatke, ki po svoji vsebini ne pomenijo posebno varovane tajnosti, ki pa se po izrecni prepovedi zakona ali po nalogu vodilnih gospodarskih organov ne objavljajo.

Pri kaznivem dejanju po 1. odstavku 2. člena ZKLD v opisu niso navedena dejstva in okoliščine, ki zadevajo obsojencema očitani namen delovanja v tujini zoper obstoječo državno ureditev SFRJ.

Konkretiziran je le njun dvakratni ilegalni prehod preko državne meje. Tudi obrazložitev pravnomočne sodbe ne vsebuje razlogov, iz katerih bi bilo razvidno, na katera dejstva se je v zvezi s tem zakonskim znakom oprlo sodišče, niti iz njih ni razvidno, da bi jih sploh ugotavljalo.

Tudi v primeru kaznivega dejanja po 11. členu ZKLD v izreku napadene sodbe niso opisani vsi njegovi zakonski znaki. V izreku je sicer opisano, katere podatke sta obsojenca izročila tuji državi, ne pa tudi, ali in kateri zakon je izrecno prepovedoval objavljanje prav teh podatkov ali kateri vodilni gospodarski organi so izdali nalog, da se ti podatki ne objavljajo. V tem pogledu je pomanjkljiva tudi obrazložitev sodbe, ki le posplošeno navaja, da je izročitev podatkov, ki sicer ne predstavljajo posebno varovane tajnosti, v nasprotju z interesi "naše države".

Povsem pomanjkljiv je tudi opis dejanja, ki je očitano obs. M.M. v zvezi z izdajanjem za organa UDV. Ne vsebuje navedbe časa in kraja ter tudi ne načina storitve dejanja, prav tako ne navedbe splošno veljavnih določb kazenskega prava, v nasprotju s katerimi je bilo obsojenčevo ravnanje. Sicer pa to dejanje sploh ni bilo v kazenskih predpisih, ki so veljali v času njegove storitve, določeno.

Določenost kaznivega dejanja namreč pomeni, da morajo biti glede na načelo zakonitosti v zakonu opisani njegovi zakonski znaki, v izreku pa konkretizirani z navedbo dejstev in okoliščin.

Zahteva državne tožilke ima prav, da dejanji obsojencev, opisani v izreku pravnomočne sodbe, nimata vseh zakonskih znakov kaznivih dejanj po 2. in 11. členu ZKLD, dejanje obs. M.M. pa tudi ne zakonskih znakov kaznivega dejanja, opisanega pod točko 3 izreka.

Zato je vrhovno sodišče ugodilo zahtevi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obsojenca M.M. in M.N. po določbi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe (1. odstavek 426. člena ZKP).

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 96. člena ZKP.