Jedro

V obravnavanem primeru je izpolnjen pogoj, ki ga določa 2. odstavek 43. člena CZ, saj gre za ugotovljeno kršitev obveznosti po CZ, ki jo ugotavlja tožena stranka v zvezi z blagom, ki je v lasti tožnika in za katerega je izkazano, da je bilo v RS pripeljano v nasprotju z 32. členom CZ.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinskega urada A., Izpostava T., št. ... z dne 4. 4. 2003, s katero je prvostopni organ naložil tožniku, da se dvigalka za montažo grafičnih strojev postavi pod carinski nadzor pri Izpostavi T. in tako postane jamstvo za plačilo v zvezi z njo nastalega carinskega dolga. Iz spisov zadeve je razvidno, da je bilo dne 1. 4. 2003 na mejnem prehodu T. deklarirano navedeno blago, ki je bilo začasno uvoženo v Republiko Slovenijo po A.T.A karnetu št. ... z dne 27. 3. 2001, ki je bil izdan na ime družbe D.D.D.. Carinski organ je ugotovil neskladje v kuponih, ter da je A.T.A karnetu potekel rok veljavnosti dne 26. 3. 2002. Zadnji kupon tega karneta je izkazoval, da je bilo blago izvoženo iz RS dne 10. 6. 2001, kar je evidentirano pod št. ... z mejnega prehoda S., po tem datumu pa ni bilo več evidentiranega prihoda v RS. O ugotovitvah je sestavljen zapisnik z dne 3. 4. 2003, iz katerega izhaja, da naj bi obravnavana dvigalka za montažo tiskarskih strojev prispela v R Slovenijo dne 15. 6. 2001, v nasprotju z določili 32. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 s spremembami, dalje CZ), tega dne pa naj bi nastal tudi carinski dolg po določilih iz 1. odstavka 144. člena CZ. Vrednost blaga v višini 98.000 HRK je bila ugotovljena iz A.T.A karneta, kot carinski dolžniki pa so bili ugotovljeni: prevoznik B.B.B., prejemnik tiskarskega stroja C.C.C. in družba D.D.D., kot monter tiskarskega stroja. Opis potovanja dvigalke je dne 3. 4. 2003 posredoval tožnik, ki je tudi navedel, da je sporna dvigalka njegova last in da bi jo bilo treba vrniti na Hrvaško. Ugotovitveni zapisnik je bil posredovan vsem trem potencialnim carinskim dolžnikom, ki so nanj podali pripombe in je bil izdan dopolnilni zapisnik z dne 29. 5. 2003 in odločba št. ... z dne 7. 10. 2003, s katero je bilo ugotovljeno, da je obravnavana monterska dvigalka, ki je bila postavljena pod carinski nadzor z izpodbijano odločbo, ki je predmet tega postopka, carinsko blago ter bil obračunan carinski dolg tožniku in družbi B.B.B. d.d. Tožena stranka ugotavlja, da je pravilna odločitev prvostopnega organa o postavitvi sporne dvigalke pod carinski nadzor kot jamstvo za plačilo z nezakonitim vnosom nastalega carinskega dolga. Dejstva, da je bila na območje R Slovenije vnešena nezakonito kot carinsko blago, kar je bilo ugotovljeno v ugotovitvenem zapisniku, ni zanikal nobeden od vpletenih, torej je carinski dolg res nastal in kasneje bil tudi obračunan z odločbo z dne 7. 10. 2003. Ker je carinski organ obravnavano blago dne 1. 4. 2003 našel, je moral v skladu s 43. členom CZ sprejeti vse potrebne ukrepe, da vzpostavi zakonito stanje. Ker je šlo v zvezi s tem blagom za kršitev obveznosti po CZ, je postalo kot predmet kršitve jamstvo za plačilo v zvezi z njim nastalega carinskega dolga. Tožena stranka zavrača pritožbeno navedbo, da vrednost blaga ni bila pravilno ugotovljena, saj je carinski urad vrednost blaga sporne dvigalke v izpodbijani odločbi povzel po podatkih iz A.T.A karneta, ki ga je za blago pridobil tožnik, kot neutemeljeno pa zavrača tudi pritožbeno navedbo, da tožnik ni carinski dolžnik, saj je lastnik obravnavane dvigalke, ki mu je služila kot orodje za opravljanje del, za katera je bil najet, torej demontaže, priprave za prevoz na prevoznem sredstvu in ponovne montaže tiskarskega stroja, organiziral tudi prevoz tega orodja na kraj uporabe uporabe, v okvir katerega pa spada tudi urejanje carinskih formalnosti. Tožnik je zaradi uporabe dvigalke izven Hrvaške tudi izposloval A.T.A karnet št. ... z dne 27. 3. 2001 z datumom veljavnosti do 26. 3. 2002. Obravnavana dvigalka je bila zaradi demontaže tiskarskega stroja v C. odjavljena iz R Slovenije dne 10. 6. 2001 in ni podatka o prijavi ponovnega vstopa tega blaga v RS, tožnik pa ga je v dneh po 19. 6. 2001 uporabljal pri montaži tiskarskega stroja v G., zato je po mnenju tožene stranke nesporno dejstvo, da je bilo v R Slovenijo pred prej navedenem datumom vnešeno nezakonito, zaradi česar je nastal carinski dolg, za katerega je carinski dolžnik tožnik, ki je kot nosilec A.T.A karneta dolžan skrbeti za njegovo pravilno uporabo. Blago, monterska dvigalka, ki je predmet nezakonitega vnosa, pa je postala jamstvo za plačilo v zvezi z njim nastalega carinskega dolga. Glede same uvrstitve v carinsko tarifo pa tožena stranka očitke tožnika zavrača, saj to ni predmet izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu iz razloga po točki 1., 2. in 3. točki 1. odstavka in 3. točki 3. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu. Uvodoma izpodbija pravilnost vročitve na naslov odvetnice ... ulica št. ..., pri čemer poudarja, da je izpodbijana odločba bila pošiljana na predhodni naslov pooblaščene odvetnice ter meni, da se ji je s tem omejevalo uveljavljanje ustavne pravice do pravnega varstva in pravice do izkoristka celotnega 30-dnevnega roka za seznanitev z izpodbijano odločbo. Toženi stranki očita, da bi morala ugotoviti, da se je pri vročanju izpodbijane odločbe zgodila pomota v smislu 98. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, dalje ZUP). Po mnenju tožeče stranke tožena stranka ni ugotavljala bistvenega dejstva, ali je bila tožeča stranka sploh angažirana za montažo strojev v RS ter je poskrbela le za dostavo zadevnega stroja v C. in montažo le-tega v C., ni pa organizirala niti na kakršenkoli način sodelovala pri prevozu dvigalke nazaj v Slovenijo. Tožeča stranka je lastnik zadevnega stroja, zato je vsakršen iznos stroja iz C. v Slovenijo neupravičeno razpolaganje z lastnino tožeče stranke, kar sta po mnenju tožnika očitno medsebojno organizirali družba B.B.B. in C.C.C.. Tožena stranka in carinski urad nista ugotovila resničnega dejanskega stanja in v ta namen vseh dejstev, ki so pomembna za odločitev. Ponovno navaja, da se ni nikoli dogovarjala niti izvajala kakršnekoli montaže strojev v RS, niti ni organizirala prevoza tega orodja na kraj uporabe in da je tožnikov kraj uporabe bil samo v Nemčiji. Očita protislovje v odločitvah carinskega urada in tožene stranke ter ponovno poudarja, da je vedno bila in je še vedno lastnica zadevnega stroja/dvigalke, ter da je izvajala montažo le v Nemčiji in je dvigalko zato dostavila le v Nemčijo preko Slovenije in ne tudi nazaj v Slovenijo. Navaja, da je zadevni A.T.A karnet pridobila zaradi dostave zadevnega stroja/dvigalke v Nemčijo in izvedbe montaže s pomočjo stroja dvigalke v C. in ne za kakršnokoli montažo ali delo v Sloveniji. Tožeča stranka meni, da ni carinski dolžnik in da se njenega stroja ne more uporabiti za jamstvo za plačilo carinskega dolga v RS in tudi ne postaviti pod carinski nadzor pri Izpostavi T. Glede izjav družb B.B.B. in C.C.C. v obliki pripomb na ugotovitveni zapisnik z dne 3. 4. 2003 pa navaja, da pravilnosti navedenih pripomb ne more preveriti, saj jih ni prejela, dejansko pa je prejela ugotovitveni zapisnik in odločbo prvostopnega organa z isto pošiljko ter očita kršitev načela zaslišanja stranke. Sklepno meni, da ni carinski dolžnik in da je njena lastnina neupravičeno postavljena pod carinski nadzor zaradi jamstva poplačila carinskega dolga, ter je bilo tožniku neutemeljeno onemogočeno uporabljati zadevni stroj/dvigalko, zato ni mogel opravljati svoje gospodarske dejavnosti in mu je nastala nepopravljiva gospodarska škoda. Sklicuje se na določbo 3. odstavka 143. člena CZ ter navaja, da ni niti deklarant niti oseba, za račun katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo ter določbo 157. člena CZ, po katerem bi moral carinski urad za namen zagotovitve jamstva poplačila carinskega dolga od carinskega dolžnika (B.B.B in C.C.C.) zahtevati izdajo bančne garancije ipd., ne pa postaviti lastnino tožeče stranke pod carinski nadzor. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v celoti odpravi, da blago izvzame iz carinskega nadzora v 8 dneh pod izvršbo, da stroške izročitve nosi Carinski urad A., Izpostava T., da se tožeča stranka glede uveljavljanja povračila škode napoti na pravdo in da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe. V zvezi z razlogi tožeče stranke pa izpostavlja izjavo tožnice z dne 2. 4. 2003 o poteku dogajanj v zvezi z demontažo tiskarskega stroja v C. in ponovno montažo v G. Zanikanje tožnika v delu te izjave zavrača, saj o tem obstaja dokumentacija, ki se nahaja v spisu v zvezi z doplačilno odločbo Carinskega urada A., št. ... z dne 7. 10. 2003. Tožeča stranka tega dejstva tudi v pritožbenem postopku ni izpodbijala. Toženi stranki so nerazumljive tudi tožbene navedbe v zvezi z lastništvom sporne dvigalke, kajti vedno je bilo nesporno, da je njen lastnik tožeča stranka. Po mnenju tožene stranke je neutemeljena tožbena navedba, da tožniku ni bilo omogočeno sodelovati v postopku, saj gre za vmesno odločbo, s katero je prvostopni organ pod carinski nadzor postavil dvigalko kot jamstvo za plačilo v zvezi z njo nastalega carinskega dolga, o čemer pa je potekal ugotovitveni postopek po določilih 15.a člena Zakona o davčnem postopku, tožena stranka pa je podatke v zvezi s sporno dvigalko prvostopnemu organu kot prva, ki je z njim stopila v stik, posredovala sama, na podlagi česar je bil sestavljen tudi ugotovitveni zapisnik z dne 3. 4. 2003. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

V odgovoru na odgovor tožene stranke tožeča stranka ponovno pojasni, da ni imela nič z dobavo dvigalke v Slovenijo in tudi ni imela namena niti ni opravila kakršnekoli montaže v Sloveniji ter navaja, da je bila dvigalka neupravičeno odvzeta. Navaja, da izjave z dne 2. 4. 2003 ni videla. Navaja, da je v predhodnih vlogah v pritožbenem postopku kot tudi v tožbi opozorila, da glede dogodkov, v katerih postopek teče, obstaja velika verjetnost, da so bila storjena kazniva dejanja, katerim je sedaj možno prišteti še sum ponareditve izjave. Ponovno poudarja, da je oddala svojo lastno dvigalko za montažo tiskarskega stroja v Nemčiji, v skladu z veljavno zakonodajo in ni mogla oddati svoje dvigalke za montažo tiskarskega stroja v Sloveniji in tega ni izvedla ter so navedbe tožene stranke v zvezi z najemom dvigalke zavajajoče. V odgovoru na drugopis odgovora na odgovor na tožbo tožeče stranke, tožena stranka pojasni, da je bila prvostopna odločba izdana zaradi zavarovanja carinskega dolga, nastalega zaradi nezakonitega vnosa monterske dvigalke za montažo grafičnih strojev in da gre v obravnavanem primeru le za vmesno odločbo. Ugotovitveni postopek v zvezi z naložitvijo plačila carinskega dolga carinskim dolžnikom po izdaji navedene odločbe potekel naprej in bil zaključen z izdajo odločbe o naložitvi plačila carinskega dolga, zoper katero se tožnik ni pritožil. V zvezi z izjavo z dne 2. 4. 2003 pojasni, da je iz nje razvidno, da jo je podal za tožečo stranko L.L., referent nabave pri tožeči stranki, kot neutemeljene pa zavrača očitke tožnice, da ni prejela ugotovitvenega zapisnika z dne 3. 4. 2003, saj iz vročilnice izhaja, da jo je za tožečo stranko prevzela zgoraj omenjena oseba dne 7. 4. 2003, tožeča stranka pa je nanj tudi odgovorila, kar izhaja z dne 23. 4. 2003 po njenih odvetnikih vloženih pripombah na ugotovitveni zapisnik, isti tekst pa je vložila tudi kot pritožbo.

Odgovor je bil poslan tožeči stranki.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je v skladu z 2. odstavkom 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) o tožbi odločalo na podlagi določb 51. do 72. člena ZUS-1. Sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

Na podlagi 43. člena CZ ima carinski organ pooblastilo, da sprejme vse potrebne ukrepe za vzpostavitev zakonitega stanja v zvezi s carinskim blagom, ki je bilo vneseno na carinsko območje nezakonito, ali je bilo odstranjeno izpod carinskega nadzora (1. odstavek). V primeru kršitve obveznosti po tem zakonu, postane blago, ki je predmet kršitve obveznosti, jamstvo za plačilo v zvezi z njim nastalega carinskega dolga (2. odstavek). Tudi po mnenju sodišča je v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj, ki ga določa 2. odstavek 43. člena CZ, saj gre za ugotovljeno kršitev obveznosti po CZ, ki jo ugotavlja tožena stranka v zvezi z blagom in sicer montersko dvigalko za montažo grafičnih strojev, ki je v lasti tožnika in ki je bilo začasno uvoženo po A.T.A karnetu z dne 27. 3. 2001, ki je bil izdan na ime tožnika in za katerega je izkazano, da je bilo v RS pripeljano v nasprotju z 32. členom CZ. V obravnavani zadevi namreč ni sporno, da je navedeno blago bilo deklarirano za izvoz iz RS in da je bilo začasno uvoženo v po navedenem A.T.A karnetu, katerega zadnji kupon je izkazoval, da je bilo blago iz tega karneta izvoženo iz Republike Slovenije dne 10. 6. 2001 na mejnem prehodu S. in da po tem datumu ni več evidentiranega prihoda v RS. O ugotovitvah je bil sestavljen ugotovitveni zapisnik z dne 3. 4. 2003, ki je bil vročen tožniku, v upravnih spisih pa se nahaja tudi izjava tožnika z dne 2. 4. 2003 o poteku oz. odpremi monterske dvigalke. Okoliščina, ki je po mnenju sodišča relevantna za odločitev v obravnavanem primeru niti ni sporna, to pa je ugotovitev nezakonitega vnosa omenjenega blaga kot carinskega blaga. Navedena okoliščina pa zadošča za ukrep, ki ga je carinski organ izvedel v obravnavani zadevi na ta način, da je blago, ki je bilo predmet kršitve obveznosti postalo jamstvo za plačilo v zvezi z njim nastalega carinskega dolga. Višina carinskega dolga, kdo so carinski dolžniki in naložitev obveznosti iz tega naslova ni predmet tega postopka, zato sodišče ugovore v tej zvezi kot brezpredmetne zavrača, saj je po mnenju sodišča za odločitev relevantno dejstvo, da je tožnik lastnik navedenega blaga in dejstvo, da je to blago predmet kršitve obveznosti po CZ nedvomno ugotovljeno, zato sodišče ugovore v tej zvezi, kolikor so enaki pritožbeni, iz istih razlogov kot tožena stranka, zavrača. Kot tožbeno novoto pa sodišče zavrača ugovor tožnika v zvezi z izjavo z dne 2. 4. 2003, ki se nahaja v upravnih spisih. Po mnenju sodišča samo vprašanje ugotovitvenega postopka v zvezi z naložitvijo plačila carinskega dolga carinskim dolžnikom ni predmet tega postopka, zato tožbene ugovore v tej smeri sodišče zavrača. Neutemeljen je tudi očitek nepravilne vročitve izpodbijane odločbe. Iz upravnih spisov izhaja, da je odločba tožene stranke vročena tožniku po pooblaščencih odvetnikih s sedežem v A., na naslovu ..., kar je razvidno iz vročilnice, iz katere izhaja, da je bila vročitev na tem naslovu opravljena 7. 10. 2005, pooblaščenka tožnika pa ni sporočila spremembe naslova med postopkom (1. odstavek 97. člena ZUP).

Po povedanem je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, je bilo treba zavrniti tudi njen zahtevek za povračilo stroškov tega postopka (154. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006 in 16. členom Zakona o upravnem sporu; Uradni list RS, št. 50/97 do 70/00 v povezavi z 104. členom ZUS-1).