Jedro

Določbe XXVII. Poglavja ZOR se ne uporabljajo za zavarovanje terjatev (2. odstavek 899. člena ZOR). Zato se za taka razmerja uporablja splošni del ZOR.

Izrek

Pritožbi se u g o d i , izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in se zadeva v r n e sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, ki je od tožene stranke zahtevala plačilo zneska 1.050.837,00 SIT z zamudnimi obrestmi in stroški pravdnega postopka. Zahtevek tožeče stranke je presojalo po določbi 939.člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, kot regresni zahtevek in zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, kolikšno odškodnino je plačala zavarovancu - banki, oz. da ne zahteva nekaj, za kar že ima izvršilni naslov. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka, uveljavljala vse pritožbene razloge po določbi I.odstavka 338.člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, in predlagala spremembo oz. razveljavitev sodbe. Navajala je, da iz prilog k tožbi izhaja, da je tožba vložena na osnovi dveh regresnih zahtevkov, in sicer na podlagi kreditne pogodbe št. ... in posojilne pogodbe št. .... Tožena stranka kredita oz. posojila ni do konca odplačala, zato je tožeča stranka banki izplačala odškodnino, kar je razvidno iz izjav o cesiji. Tožeča stranka je zahtvala nižji znesek, ker je upoštevala zneske, ki so bili odtegnjeni toženčevi ženi kot poroku. Iz 6.člena pogodbe št. ... izhaja, da če kreditojemalec ne odplača dveh zaporednih anuitet, ima banka pravico odpovedati kredit ter zahtevati rakojšnje vračilo celotnega dolga z obrestmi in morebitnimi stroški. Tožeča stranka je toženo stranko obvestila o cesiji in na podlagi določbe 440.člena ZOR pridobila do težene stranke enake pravice, kot jih je do odstopa imela banka. Navedba tožene stranke, da ne ve, na kaj se nanaša zahtevek tožeče stranke, lahko pomeni le izmikanje obveznostim. Iz pogodbe št. ... pa tožeča stranka vtožuje terjatev obrokov do 31.1.1998. Vsa plačila in višina dolga je razvidna tudi iz priložene knjigovodske kartice. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec z banko - zavarovancem tožeče stranke sklenil dve kreditni pogodbi: dne 19.3.1996 kreditno pogodbo št. ... za znesek 1.065.660,00 SIT z rokom vračila po obrokih 5 let, in dne 15.6.1992 posojilno pogodbo št. ... za znesek 360.000,00 SIT z rokom vračila po obrokih 15 let. Oba kredita sta bila zavarovana pri tožeči stranki, kredit št. 53-5882 pa tudi s poroštvom toženčeve žene. Med pravdnima strankama je nesporno, da toženec obrokov ni plačeval v skladu s pogodbama. Zato je banka podala odškodninske zahtevke pri tožeči stranki, na slednjo pa prenesla svoje terjatve do toženca (potrdilo o prenosu pravic - cesiji z dne 12.12.1997 za terjatev iz kredita št. ... v višini 949.354,00 SIT in z dne 7.4.1998 za terjatev iz kredita št. ... v višini 69.970,00 SIT). Te zneske sedaj tožeča stranka vtožuje od toženca. Sodišče prve stopnje je sporno razmerje presojalo na podlagi določbe 939.člena ZOR, zaradi česar je nepravilno uporabilo materialno pravo. Določbe XXVII. poglavja ZOR se namreč ne uporabljajo za zavarovanje terjatev (2.odstavek 899.člena ZOR). Zato se za taka razmerja uporablja splošni del ZOR. Tožeča stranka je s plačilom odškodnine banki izpolnila svojo obveznost do nje v skladu z njunim dogovorom, zato ne gre za izpolnitev tuje obveznosti s subrogacijo. Podlaga tožbenega zahtevka je v pogodbah o cesiji terjatve z dne 12.12.1997 in z dne 7.4.1998. Prevzemnik terjatve ima nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel od odstopa nasproti njemu odstopnik (1.odstavek 440.člena ZOR). Zato je bistveno vprašanje, kakšna je vsebina odstopljene terjatve ob odstopu, in ne, koliko je prevzemnik terjatve plačal. Cesija je namreč lahko odplačna ali pa tudi neodplačna. Stanja ob odstopu terjatve pa sodišče prve stopnje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo. V skladu z določbo 2.odstavka 440.člena ZOR pa lahko dolžnik uveljavlja proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je zvedel za odstop. Takšen ugovor je tudi ugovor (delne) izpolnitve. Izpolnitev odstopniku je namreč veljavna in zmanjšuje obveznost dolžnika, vse dokler dolžnik ni obveščen o odstopu terjatve. Enako velja tudi za poroka kot solidarnega dolžnika. V tem smislu bi moralo sodišče prve stopnje oceniti listine (obvestila o spremembi anuitete z dne 13.5.1998 in z dne 29.4.1999, obvestilo o preveč plačanem znesku z dne 9.5.2000, plačilne liste toženčeve žene kot poroka), ki jih je predložil dolžnik in z njimi dokazoval, da je banki plačeval obroke kredita št. ... tudi po pogodbi o cesiji, in predvsem ugotoviti, kdaj je bil dolžnik o cesiji obveščen. Te listine pa bi moralo oceniti tudi zaradi tega, ker nasprotujejo trditvi tožeče stranke, da je zaradi neplačil dveh zaporednih obrokov zapadel v plačilo celoten dolg. Zavrnitev zahtevka iz pogodbe o cesiji terjatve iz kredita št. ..., ker ni izkazano, da tožeča stranka ne zahteva nekaj, za kar že ima izvršilni naslov, pa ni argumentirana. Na obstoj pravnomočnega izvršilnega naslova oz. na to, ali je o stvari že pravnomočno razsojeno, pazi sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti (274 in 288.člen ZPP). Zato bi zaradi tega vprašanja moralo uradoma preveriti zadeve ..., In ... in I ..., ki so jih med postopkom izpostavile stranke. Obstoj izvršilnega naslova pa nadalje ni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, temveč za zavrženje tožbe zaradi negativne procesne predpostavke. Glede na obrazloženo je pritožba utemeljena in je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 355.člena ZPP sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, ker sodišče prve stopnje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo relevantnih dejstev. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo (III.odstavek 165.člena ZPP).