Jedro

Za nekoga je poškodba mezinca minimalna, tožnik pa je bistveno oviran, v svojem glasbenem udejstvovanju (tožnik bil vrhunski kitarist). Zaradi prizadete tehnike igranja, je njegova potencialna nadaljnja glasbena pot v veliki meri ovirana oz. onemogočena.

Tako se izkaže, da so bila subjektivna zatrjevanja tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje objektivizirana, in sicer tako z mnenjem izvedenca medicinske stroke kot tudi z mnenjem izvedenke klinične psihologije, tožena stranka pa na prejeti izvedeniški mnenji ni imela nikakršnih pripomb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 27.950,00 EUR z obrestmi od 1. 1. 2002 do 27.6. 2003 v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28. 6. 2003 dalje do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, ter ji povrniti nastale pravdne stroške v višini 2.249,97 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku za plačilo še zneska 45.150,48 EUR s pp ter zakonske zamudne obresti od zneska 27.950,00 EUR od 23. 4. 1999 do 27. 6. 2003 (razen v delu od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 že priznanih obresti) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.

Zoper prisodilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po I. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je sodišče prve stopnje prisodilo previsoko odškodnino tožeči stranki, in sicer iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Navedla je, da je glede na izvedeniško mnenje izvedenca medicinske stroke prepričana, da ima tožeča stranka zmanjšanje življenjskih aktivnosti, vendar tožena stranka meni, da je prvostopno sodišče preveč upoštevalo subjektivne navedbe tožeče stranke, katere nimajo nobene opore v izvedeniškem mnenju izvedenca medicinske stroke. Tako lahko oškodovanec opravlja vsa dela, kot jih je opravljal pred nezgodo, vendar mora v to vlagati večji napor. Glede na poškodbo mezinca na desni roki pa je tudi sam oškodovanec navedel, da lahko igra, vendar da ga po nekaj časa začne prst boleti. Iz tega izhaja, da delo aktivnega glasbenika lahko še vedno opravlja. Tožena stranka tako meni, da bi bila primerna odškodnina iz tega naslova v višini 8.000,00 EUR. Iz celotne medicinske dokumentacije izhaja, da lahko dela vsa opravila. Izjave, da je zaradi prometne nezgode prišlo do propada njegove trgovine pa ne držijo, saj je do propada prišlo zaradi drugih ekonomskih zakonitosti. Zaradi psihične nadgradnje oškodovanca, katera je obstajala že pred nezgodo, ne more biti prometna nezgoda kriva za vse zadeve, ki so se oškodovancu dogajale, saj ne obstajajo adekvatne vzročne zveze. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo tožene stranke navedla, da je pritožba popolnoma neutemeljena, da je ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in ga tudi pravilno ugotovilo. Glede na ugotovitve obeh izvedencev ter trditve in izpovedbe tožeče stranke je njen zahtevek je v celoti utemeljen in bi ji prvostopno sodišče moralo prisoditi celo vso zahtevano odškodnino iz tega naslova Pritožba ni utemeljena.

Pravno podlago za prisojo pravične denarne odškodnine za vse oblike nepremoženjske škode predstavljata določbi 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v zvezi s členom 1060 Obligacijskega zakonika, po katerih oškodovancu pripada takšna denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki mu naj omogoči satisfakcijo oziroma naj pomeni zadoščenje za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče odpraviti. Da bi prisojena odškodnina ustrezala pravnemu standardu pravične denarne odškodnine, mora sodišče pri odločanju upoštevati tako okoliščine primera, zlasti stopnjo bolečin in strahu ter njihovo trajanje, kot tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri čemer mora paziti na to, da odmerjena odškodnina ne gre na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Da sodišče pravilno uporabi navedena materialnopravna pravila, mora odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode individualizirati, kar pomeni, da mora biti odškodnina primerna teži in vrsti poškodb ter posebnostim na strani oškodovanca, kot so starost, spol, poklic, siceršnje življenjske aktivnosti in podobno. Načelo individualizacije višine odškodnine pa mora biti vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnine ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotesnja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotesnje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine tožniku primerno upoštevano, pokaže njena primerjava s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih. Rezultat te primerjave namreč potrjuje primerno umeščenost tožniku prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star 35 let, utrpel pa je odprt zdrobljen zlom desne pogačice, zlom baze osnovnega členka 5. prsta desne roke, razpočno rano na čelu ter udarnino prsnega koša in leve podlahti. Kot dejansko podlago za svojo odločitev glede odškodnine za nepremoženjsko škodo je prvostopno sodišče sprejelo izpoved tožnika, v spis vloženo medicinsko dokumentacijo in izvedeniški mnenji izvedenca medicinske stroke prof. dr. J. P., dr. med. ter izvedenke klinične psihologije dr. A S., univ. dipl. psih., ki pomenijo strokovno objektivizacijo praviloma subjektivnih trditev oškodovanca.

Za škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bil tožeči stranki odmerjen znesek 20.000,00 EUR (od zahtevanih 43.815,72 EUR). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik težje hodi po stopnicah, težje počepa, ne smuča in ne igra več tenisa, prav tako pa je opustil svojo glasbeno kariero. Gibljivost desnega kolena je zavrta, nakazana je oslabelost stegenskih mišic desnega spodnjega uda. Ima občasne težave pri daljši hoji, pri delu čepe ali poklekanju. Danes dela v glasbeni trgovini, vendar drugačno delo kot pred poškodbo, in sicer za računalnikom, ne dela pa več fizično napornega dela. Tako se izkažejo za neutemeljena pritožbena izvajanja, da lahko oškodovanec opravlja vsa dela, le z večjim naporom, saj so v nasprotju z ugotovitvami prvostopnega sodišča. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik pred nesrečo bil vrhunski kitarist, igral je v skupini Š. r. ter snemal za bolj ali manj znane glasbenike. Z igranjem kitare je pričel pri 14 letih in se je v tem našel. Zaradi okrnjene mišice prsta se mu je sedaj vse to spremenilo. Če 15 minut skupaj igra kitaro, dobi v roki krče, prav tako ne more več igrati z istimi tehnikami kot prej. Neposredne posledice škodnega dogodka se kažejo predvsem v spremembi tožnikove samopodobe, ki je generator številnih emocionalnih problemov, predvsem občasne depresivnosti. Za nekoga je poškodba mezinca minimalna, tožnik pa je bistveno oviran v svojem glasbenem udejstvovanju. Zaradi prizadete tehnike igranja, je njegova potencialna nadaljnja glasbena pot v veliki meri ovirana oziroma onemogočena. Pritožbeno sodišče tako ne sledi pritožbenim zatrjevanjem, da lahko tožnik kljub bolečinam v prstu delo aktivnega glasbenika še vedno opravlja, saj je trditve tožnika o koncu njegove glasbene kariere poleg izpovedbe tožnika samega potrdila tudi izvedenka klinične psihologije.

Tako se izkaže, da so bila subjektivna zatrjevanja tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje objektivizirana, in sicer tako z mnenjem izvedenca medicinske stroke kot tudi z mnenjem izvedenke klinične psihologije, tožena stranka pa na prejeti izvedeniški mnenji ni imela nikakršnih pripomb. Medtem ko je izvedenec medicinske stroke potrdil, da ima tožnik oslabelo stegensko mišico desnega spodnjega uda ter zato težave pri daljši hoji, pri delu čepe in poklekanju, je iz izvedenskega mnenja dr. A. S. razvidno, da je tožnikova nadaljnja glasbena pot zaradi poškodovanega prsta onemogočena.

Drugostopno sodišče zaključuje, da je glede na vse navedeno za duševne bolečine in neugodnosti zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bila prisojena primerna in pravična denarna odškodnina. Pravilno so bile uporabljene zgoraj citirane zakonske določbe, prav tako pa je njena višina objektivno pogojena.

S pritožbenimi navajanji, da je do propada tožnikove trgovine prišlo zaradi ekonomskih zakonitosti je tožena stranka prekludirana, prav tako pa so prepozna in tudi preveč pavšalna zatrjevanja pritožnika o psihični nadgradnji tožnika kot vzroku za tolikšen obseg škode iz tega naslova.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožene stranke ob ugotovitvi, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in da se prvostopnemu sodišču v postopku ni primerila kakšna procesna kršitev, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (II. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP), kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. odst. 351. člena ZPP). Prav tako je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo tudi v zvezi z višino prisojenih zneskov za druge vrste nepremoženjske škode, in sicer prisojenih 5.500,00 EUR za telesne bolečine in neugodnosti (od zahtevanih 16.691,70 EUR), 1.200,00 EUR za strah (od zahtevanih 5.424,80 EUR) ter 1.250,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti (od zahtevanih 7.093,97 EUR).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odst. 165. člena ZPP v zvezi s I. odst. 154. člena ZPP). Prav tako ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov tožeča stranka, saj ni z odgovorom na pritožbo z ničemer prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in tako priglašeni stroški ne predstavljajo potrebnih pravdnih stroškov v smislu I. odstavka 155. člena ZPP.