Jedro

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o teku zamudnih obresti materialnopravno pravilno upoštevalo tako določbe 943. člena OZ kot tudi določila Splošnih pogojev in Tabele invalidnosti. Oboji glede na določila 120. člena OZ zavezujejo pravdni stranki kot pogodbeni stranki zavarovalne pogodbe. Za zavrnitev uporabe določil Splošnih pogojev in Tabele invalidnosti (2. odstavek 121. člena OZ) sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage. Tožeča stranka namreč vse do pritožbe ni zatrjevala obstoja nobene od predpostavk, katere morajo biti skladno s 121. členom OZ podane za ugotovitev ničnosti določil Splošnih pogojev oziroma za zavrnitev njihove uporabe.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati 29.830,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.3.2006 dalje do plačila, v presežku pa primarni in podrejeni tožbeni zahtevek zavrnilo in toženi stranki naložilo v plačilo 5.318,78 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

Obe pravdni stranki se pritožujeta v zvezi z odločitvijo o začetku teka zakonskih zamudnih obresti, tožena stranka pa izrecno tudi zoper odločitev o pravdnih stroških.

Tožeča stranka navaja, da se "pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava". Meni, da bi moralo sodišče pri odločanju o teku zakonskih zamudnih obresti upoštevati zakonska določila, to je 1. in 2. odstavek 943. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in ne zgolj Splošne pogoje tožene stranke NE-2003 in Tabelo invalidnosti tožene stranke. Smisel zakonskih določb o kratkih rokih za izplačilo zavarovalnine je v tem, da začne teči 14-dnevni rok za zavarovalnico takoj, ko pridobi na voljo vse potrebne podatke in dokazila, na podlagi katerih lahko kot skrben strokovnjak sama presodi obstoj svoje obveznosti iz zavarovalne pogodbe. Sodišče bi moralo v skladu z 2. odstavkom 121. člena OZ zavrniti uporabo določb pogojev, s katerimi tožnik kot šibkejša stranka v pogodbenem razmerju izgublja pravice ali roke, določene v 943. členu OZ. Zato bi moralo presoditi, kdaj se je zdravljenje končalo. Glede na izvedene dokaze in priloženo zdravniško dokumentacijo je bila obveznost zavarovalnice znana 28.11.2003, ko se je pri kontrolnem EMG pokazala še zadnja postavljena diagnoza. Da s temi podatki oziroma zahtevkom ne bi razpolagala, tožena stranka ne navaja oziroma v tej zvezi nič ne dokazuje. Obveznost tožene stranke je zato zapadla 15.12.2003 in je potrebno zakonske zamudne obresti prisoditi najkasneje od 16.12.2003 dalje.

Tožena stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču očita, da pri odločitvi glede zakonskih zamudnih obresti ni upoštevalo določil zavarovalne pogodbe, natančneje Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb NE-2003 (Splošni pogoji) oziroma Tabele invalidnosti za določanje trajne izgube splošne delovne sposobnosti zaradi nezgode (Tabela invalidnosti) kot sestavnega dela, in sicer 2. točke poglavja XIX., zaradi česar je zmotno uporabilo materialno pravo. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je med pravdnima strankama nesporno, da je bilo zdravljenje zaključeno 5.3.2006, je napačen. Zato je zmotno ugotovljeno dejansko stanje in posledično napačno uporabljeno materialno pravo. Iz izvedenskega mnenja prof. dr. P. izhaja, da je bilo zdravljenje obravnavanih poškodb zaključeno 4.12.2004, ko je bil tožniku zaključen bolniški stalež, v ožjem smislu pa 5.3.2006, kot izhaja iz ortopedskega izvida. Skladno s Splošnimi pogoji in Tabelo invalidnosti se invalidnost določa po končanem zdravljenju ob predložitvi svežega EMG izvida, zato vsi izvidi EMG preiskav, opravljenih pred zaključkom zdravljenja, za določitev invalidnosti niso uporabni, in je drugačen zaključek sodišča prve stopnje napačen. Iz preiskave, ki jo je tožnik opravil leta 2009, je razvidno, da je prišlo do delnega izboljšanja, kar dodatno pomeni, da ni nobenega razloga, da bi se v nasprotju s Splošnimi pogoji lahko upošteval za določitev invalidnosti izvid EMG preiskave, opravljene pred zaključkom zdravljenja. Tožnik prej kot 29.1.2009 ni posredoval toženi stranki EMG preiskave skladno z določili zavarovalne pogodbe, zaradi česar 6.3.2006 glede na določila 943. člena OZ toženka še ni prišla v zamudo. In ker ni bila v zamudi s plačilom zavarovalnine, tudi ni pravilna odločitev sodišča glede stroškov postopka. Ob vložitvi tožbe še ni bila podana materialnopravna predpostavka za obstoj terjatve in posledično tožbe, zato tožniku stroški ne gredo.

Na vročeni pritožbi pravdni stranki nista odgovorili.

Pritožbi nista utemeljeni.

Ker se pravdni stranki glede odločitve o glavni stvari - dosojeni zavarovalnini - ne pritožujeta, je pritožbeno sodišče skladno s 1. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo preizkusilo le v odločitvi o začetku teka zamudnih obresti in pravdnih stroških, in sicer v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, ter z vidika uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pravilne uporabe materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP).

Očitki obeh pritožb o zmotni uporabi materialnega prava niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o teku zamudnih obresti materialnopravno pravilno upoštevalo tako določbe 943. člena OZ kot tudi določila Splošnih pogojev in Tabele invalidnosti. Oboji glede na določila 120. člena OZ zavezujejo pravdni stranki kot pogodbeni stranki zavarovalne pogodbe. Za zavrnitev uporabe določil Splošnih pogojev in Tabele invalidnosti (2. odstavek 121. člena OZ) sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage. Tožeča stranka namreč vse do pritožbe ni zatrjevala obstoja nobene od predpostavk, katere morajo biti skladno s 121. členom OZ podane za ugotovitev ničnosti določil Splošnih pogojev oziroma za zavrnitev njihove uporabe. Čeprav na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti in mora tudi poznati materialno pravo, pa glede na razpravno načelo v pravdnem postopku (7. in 212. člen ZPP) o njej brez ustreznih trditev pravdnih strank ne more odločati. Razloge, zakaj Splošnih pogojev naj ne bi bilo mogoče uporabiti pri razsoji, je tožeča stranka navedla šele v pritožbi. Gre za neupoštevne pritožbene novote (337. člen ZPP), saj je tožeča stranka sama predložila Splošne pogoje s Tabelo invalidnosti, tožena stranka pa se je nanje tudi ves čas sklicevala, torej je tožeča stranka mogla in morala že tekom postopka na prvi stopnji vedeti kakšna so določila.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem tožeče stranke glede namena določb 943. člena OZ. Gre za kogentni predpis, po katerem pa mora zavarovalnica najkasneje v 14 dneh od prejema obvestila o nastanku zavarovalnega primera plačati zavarovalnino le v primeru, če je nedvomen obstoj in višina njene obveznosti (1. odstavek 943. člena OZ). Če pa je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne teči rok za izplačilo zavarovalnine z dnem, ko sta ugotovljena obstoj in znesek obveznosti (2. odstavek 943. člena OZ). Kriterije in načine za določitev višine svoje obveznosti, pa je tožena stranka izdelala v Splošnih pogojih, ki so, kot že obrazloženo, sestavni del zavarovalne pogodbe in zavezujejo tudi tožnika.

Ob pravilni razlagi določb 2. odstavka 943. člena OZ in 2. odstavka 16. člena Splošnih pogojev v zvezi z določbo Tabele invalidnosti o rokih za določitev invalidnosti in posebnega pogoja 2. k XIX. Tabele invalidnosti, je za pravilno uporabo materialnega prava odločilna dejanska ugotovitev, kdaj je bilo končano tožnikovo zdravljenje ter razlaga kaj predstavlja "svež EMG izvid". Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi izhaja, da se je tožnikovo zdravljenje zaključilo 5.3.2004 (zapisano je sicer 5.3.2006, vendar gre pri letnici za očitno pomoto, saj v nadaljevanju sodišče zaključi, da je bilo 5.3.2006 dve leti po zaključku tožnikovega zdravljenja). Res je sicer, da to dejstvo med strankama ni bilo nesporno. Je pa ta dejanska ugotovitev sodišča pravilna, saj izhaja iz predložene medicinske dokumentacije (ortopedskega izvida z dne 5.3.2004), smiselno pa sta to potrdila tudi izvedenca dr. B. (gl. list. št. 62 spisa) in dr. P.. V celoti pritožbeno sodišče soglaša tudi z oceno prvega sodišča, da izvid iz EMG preiskave z dne 10.1.2006, to je manj kot dva meseca po poteku dveh let od zaključka zdravljenja, pomeni predložitev "svežega EMG izvida". Posledično je pravilna tudi ugotovitev, da je tožena stranka dne 5.3.2006 razpolagala z vsemi potrebnimi podatki za izplačilo zavarovalnine tožniku. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je odločitev prvostopenjskega sodišča, da je toženkina zamuda nastopila 6.3.2006, materialnopravno pravilna.

V zvezi z zatrjevanjem tožene stranke, da je imela šele 29.1.2009 na voljo vse podatke za izplačilo zavarovalnine, pritožbeno sodišče opozarja na določbo 2. odstavka 16. člena Splošnih pogojev, iz katere izhaja, da rok za izplačilo odškodnine poteče najkasneje po treh letih po nezgodi, v konkretnem primeru torej 19.4.2006. Že zato, ker tožena stranka gradi svojo pritožbo zoper odločitev o stroških postopka na napačnem stališču, da pred 29.1.2009 ni imela vseh podatkov za izplačilo zavarovalnine, njena pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Razen tega pa se glede na določila 154. člena ZPP, ki predstavljajo materialno pravo za odločitev o stroških postopka, upošteva zgolj končni uspeh strank v postopku.

V pritožbah uveljavljani razlogi torej niso utemeljeni, ne postopek na prvi stopnji, ne sodba v izpodbijanem delu pa tudi nista obremenjena z nobeno od uradoma upoštevanih kršitev (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je višje sodišče skladno s 353. členom ZPP pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.