Jedro

Tožeča stranka ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti od nepremoženjske škode šele od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ampak od nastanka zamude (oziroma skladno s tožbenim zahtevkom od kasnejšega datuma, to je od poteka 15-dnevnega roka po opominu), to je od dneva, ko je tožeča stranka na obe toženi stranki naslovila svoj odškodninski zahtevek (opomin na plačilo odškodnine).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba in dopolnilni sklep sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo in dopolnilnim sklepom naložilo prvotoženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 60.090,14 EUR za čas od 29. 7. 2005 do 2. 11. 2008 in stroške postopka v znesku 3.231,10 EUR, v roku osem dni, v primeru zamudne pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Prvotožena stranka se pritožuje zoper zamudno sodbo in dopolnilni sklep iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v celoti razveljavi ter zavrne del tožbenega zahtevka, na katerega se nanaša izpodbijana odločba, tožeči stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške. Navaja, da se je škodni dogodek zgodil dne 9. 10. 2001, torej še v času veljavnosti ZOR. Meni, da je določila ZOR potrebno uporabljati za vsa obligacijska razmerja, nastala pred 1. 1. 2002, kar določa 1060. člen OZ. Odškodninske obveznosti se štejejo za zapadle od trenutka nastanka škode, kar velja za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, medtem ko plačila zamudnih obresti za denarne obveznosti določa 277. člen ZOR. Pritožba meni, da bi moralo sodišče prve stopnje priznati zakonske zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, to je od dne 3. 11. 2008 dalje, ker je takšno stališče veljalo v času veljavnosti ZOR. Glede višine škode tožena stranka meni, da bi sodišče v konkretnem primeru moralo pritegniti izvedenca ustrezne medicinske stroke, saj sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem, na podlagi katerega bi lahko samo ugotovilo, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo in dopolnilni sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, na dejansko stanje, kot izhaja iz navedb tožnika v tožbi, je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in sicer s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1603/2008 z dne 24. 6. 2009 in pritožbi tožnika ugodilo v celoti, pritožbi tožene stranke pa delno in izpodbijano delno zamudno sodbo v 1. točki izreka razveljavilo za znesek 208,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2008 dalje do plačila, 3. točko izreka (zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 60.299,00 EUR za obdobje od 29. 7. 2005 do 2. 11. 2008) pa razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje, pritožbo tožnika v delu, ki se nanaša na stroške postopka, pa štelo za predlog za izdajo dopolnilnega sklepa. Sodišče prve stopnje je v nadaljnjem postopku prvotoženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 60.914,00 EUR za čas od 29. 7. 2005 do 2. 11. 2008 in ji povrniti njene pravdne stroške v znesku 3.231,10 EUR, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je tožeči stranki od nepremoženjske škode priznalo zakonske zamudne obresti od 29. 7. 2005 dalje, kakor je postavila zahtevek v tožbi. Tožeča stranka se je z dopisom z dne 4. 6. 2005 najprej obrnila na prvotoženo stranko, ki je sporočila, da ima svojo odgovornost zavarovano pri drugotoženi stranki. Na drugotoženo stranko je dne 14. 7. 2005 naslovila odškodninski zahtevek in v njem določila tudi 15-dnevni izpolnitveni rok in šele od izteka tega roka dalje terjala zamudne obresti, čeprav je prvotožena stranka prišla v zamudo že s pozivom z dne 4. 6. 2005. Ker je tožeča stranka postavila zahtevek za plačilo zamudnih obresti za nepremoženjsko škodo šele od 29. 7. 2005, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo temu zahtevku in so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožena stranka prišla v zamudo šele z dnem izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje, to je 3. 11. 2008. Pritožbeno sodišče ponovno pojasnjuje, da je bilo z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26. 6. 2002 sprejeto stališče, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1. 1. 2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001) in Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri in temelji obrestni meri (Ur. l. RS, št. 109/2001). Odločeno je bilo, da zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo (179. - 183. člen OZ oziroma 200. - 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadaljnji) pripadajo oškodovancu od uveljavitve OZ dalje, to je od 1. 1. 2002, če zamuda ni nastala pozneje in sicer v času veljavnosti citiranega Zakona o predpisani obrestni meri in temelji obrestni meri do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dneva po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

Neutemeljene so pritožbene navedbe prvotožene stranke, da bi sodišče v konkretnem primeru moralo glede višine škode pritegniti izvedenca ustrezne medicinske stroke. Odločitev sodišča prve stopnje iz naslova nepremoženjske škode v višini 60.090,14 EUR je že pravnomočna. Pravnomočno sodbo pa je mogoče po določbah ZPP izpodbijati zgolj z izrednimi pravnimi sredstvi.

Tožena stranka v pritožbi v celoti izpodbija tudi dopolnilni sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka. Glede tega dela zahtevka je pritožba neobrazložena, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje tako procesno kot materialnopravno pravilna.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso pomembne, prav tako tožena stranke ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in sklep in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 155. člena ZPP).