Jedro

Ni utemeljen očitek nemožnega preizkusa sodbe po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s tem je bistveno, da sodišče prve stopnje ni odločalo o nečem drugem, kot je bil predmet tožbenega zahtevka (2. člen ZPP). Ni res, da naj bi bila podlaga zahtevka zgolj napačna prevedba in da so v zvezi s tem iz obrazložitve sodbe izostala odločilna dejstva. Tožnica je vseskozi, tudi ob vložitvi druge pripravljalne vloge (s katero je sicer modificirala tožbeni zahtevek, vztrajala pa je pri svojih dosedanjih navedbah in dokaznih predlogih ter podala tudi dodatne navedbe in dokazne predloge), vtoževala razlike v plači po treh pravnih podlagah - napačna oziroma nezakonita prevedba v letu 2008, poslovna odškodninska odgovornosti toženke ter plačilo za dejansko opravljeno delo. Tožnica je bila namreč zaposlena kot strokovni sodelavec II, uveljavljala pa je, da je dejansko opravljala delo vodje II. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo le po tej podlagi (gre za čisto denarno terjatev, glede katere je predvideno neposredno sodno varstvo po četrtem odstavku 200. člena ZDR-1) in v zvezi s tem navedlo jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka krije sama svoje pritožbene stroške, tožnici pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 653,31 EUR, po izteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti aneksa k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 1. 8. 2008 in na ugotovitev, da je bila tožnica pri toženki dejansko zaposlena na delovnem mestu vodja II. Toženki je naložilo, da je dolžna tožnici v roku 8 dni za čas od vključno junija 2013 do vključno oktobra 2017 plačati razliko med plačo oziroma nadomestilom, kakršno bi prejemala za delo na delovnem mestu vodja II ter dejansko prejeto plačo, v skupnem znesku 35.598,69 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od mesečnih bruto zneskov, navedenih v izreku sodbe, od 12. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in v istem roku tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.430,51 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Ne strinja se, da gre v tem sporu za uveljavljanje t. i. čiste denarne terjatve oziroma za neposredno sodno varstvo po četrtem odstavku 200. člena ZDR-1. Drži, da je tožnica sprva zahtevala razliko v plači po treh podlagah – napačna prevedba v letu 2008, dejansko opravljeno delo, odškodninska odgovornost toženke, a je s pripravljalno vlogo z dne 2. 12. 2019 zahtevek modificirala tako, da od takrat ne gre več za čisto denarno terjatev, saj je razlika v plači vtoževana le kot posledica napačne prevedbe, ne pa dejansko opravljenega dela. Zato je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je odločilo o nečem drugem, torej je prekoračilo tožbeni zahtevek in kršilo ustavno pravico do sodnega varstva. Sodišče res ni vezano na pravno podlago, ki jo tožnik poda v tožbi, ampak le na zatrjevana dejstva, vendar pa mora sodišče po uradni dolžnosti poiskati materialnopravno normo, ki ustreza ugotovljenim dejstvom, na katera tožnik veže pravno posledico, česar sodišče prve stopnje ni storilo. Razlogi v sodbi so nejasni in si med seboj nasprotujejo. Sodbe se ne da preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih - na čem temelji priznanje vtoževanega. Sodišče tudi ni nudilo ustrezne argumentacije za zaključek, zakaj delo, ki ga je tožnica opravljala po prevedbi, ni ustrezalo takratnemu delovnemu mestu strokovni sodelavec s priznanim položajnim dodatkom. Sodišče je glede dokaznega predloga za postavitev izvedenca ekonomske stroke zgolj pavšalno navedlo, da je dokazni predlog nepotreben, ker je sodišče ugotavljalo utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi dejansko opravljenega dela. Svojo dokazno oceno je oprlo zgolj na trditve tožnice in dejanskega stanja v povezavi z ostalimi predlaganimi dokazi ni ugotavljalo. Navedeni dokazni predlog je zavrnilo z vnaprejšnjo dokazno oceno. Sodišče je upoštevalo kot dokaz dopis A.A. z dne 21. 7. 2011, ki ni podpisan. Zato gre za neverodostojen dokaz, brez kakršnekoli veljave.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo pojasnjuje, da ji sodišče ni prisodilo nekaj več ali nekaj drugega kot je zahtevala. Sodišče je tudi jasno obrazložilo svoje zaključke o tem, zakaj je tožnica upravičena do razlike v plači. Pravilno je zavrnilo tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca ekonomske stroke. Z ugovorom o neverodostojnosti dokaza je toženka prekludirana. Nenazadnje je toženka umaknila dokazni predlog za zaslišanje A.A., kar kaže na to, da avtorstvo listine ni bilo sporno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Strinja se z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Ni utemeljen očitek nemožnega preizkusa sodbe po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s tem je bistveno, da sodišče prve stopnje ni odločalo o nečem drugem, kot je bil predmet tožbenega zahtevka (2. člen ZPP). Ni res, da naj bi bila podlaga zahtevka zgolj napačna prevedba in da so v zvezi s tem iz obrazložitve sodbe izostala odločilna dejstva. Tožnica je vseskozi, tudi ob vložitvi druge pripravljalne vloge dne 2. 12. 2019 (s katero je sicer modificirala tožbeni zahtevek, vztrajala pa je pri svojih dosedanjih navedbah in dokaznih predlogih ter podala tudi dodatne navedbe in dokazne predloge), vtoževala razlike v plači po treh pravnih podlagah - napačna oziroma nezakonita prevedba v letu 2008, poslovna odškodninska odgovornosti toženke ter plačilo za dejansko opravljeno delo. Tožnica je bila namreč zaposlena kot strokovni sodelavec II, uveljavljala pa je, da je dejansko opravljala delo vodje II. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo le po tej podlagi (gre za čisto denarno terjatev, glede katere je predvideno neposredno sodno varstvo po četrtem odstavku 200. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) in v zvezi s tem navedlo jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih.

7. Neutemeljeni so pritožbeni očitki glede neizvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca ekonomske stroke, saj ta ni bil predlagan v zvezi z relevantnimi dejstvi spora. Predlagan je namreč bil, da ugotovi, ali bi delo tožnice po prevedbi moralo biti uvrščeno na delovno mesto vodja II, sodišče prve stopnje pa se je v dokaznem postopku osredotočilo na raziskovanje vsebine tožničinega dejansko opravljenega dela, ne pa zakonitosti prevedbe, kar je bilo predmet zavrženja tožbe. Kot je pojasnilo v zvezi s tem, predmet tožničinega denarnega zahtevka niti ni bilo obdobje, ko se ji je plača obračunavala na podlagi aneksa o prevedbi z dne 1. 8. 2008, ampak poznejše obdobje, ki se je nanašalo na pogodbo o zaposlitvi z dne 16. 5. 2013. Zato je zaključilo, da tožnica nima pravne koristi za zahtevek na ugotovitev nezakonitost aneksa z dne 1. 8. 2008 in je tožbo delno zavrglo (pravilnost te odločitve ni pod presojo pritožbenega sodišča). Ob tem je jasno poudarilo, da se preostali predmet presoje nanaša le še na vprašanje utemeljenosti zahtevka na izplačilo razlik v plači na podlagi dejansko opravljenega dela tožnice. Ker je tožbenemu zahtevku ugodilo na tej podlagi, niso utemeljeni očitki, da je predlog za postavitev izvedenca ekonomske stroke zavrnilo na podlagi nedopustne vnaprejšnje dokazne ocene. Oblikovana dokazna ocena, bistvo katere je, da je tožnica dejansko opravljala višje vrednoto delo, namreč ni v nobeni zvezi z (neodločilnimi) dejstvi, glede katerih je toženka predlagala dokaz z izvedencem.

8. Toženka prvič, šele v pritožbi, v zvezi z dopisom A.A. z dne 21. 7. 2011, navaja, da listina ni podpisana, da je zato dokaz neverodostojen, brez kakršnekoli veljave. Tožnica je navedeni dokaz vložila s tožbo, toženka pa ni podala pravočasnih pripomb na njegovo avtentičnost (337. člen ZPP), da bi te lahko bile upoštevne pri preizkusu dokazne ocene v izpodbijani sodbi, s tem da iz pritožbe niti ne izhajajo konkretni ugovori zoper dokazne zaključke sodišča prve stopnje, ampak bolj splošni očitki - da naj bi sodišče prve stopnje dokazno oceno oprlo zgolj na trditve tožnice, ne da bi raziskalo dejansko stanje, da ni obrazložilo svojega zaključka, da je tožnica opravljala druge naloge kot pa naloge delovnega mesta, ki ga je formalno zasedala, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne strinja.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je tožnica, ki je bila v vtoževanem obdobju zaposlena kot strokovni sodelavec VII/2 (II), dejansko opravljala delo kot vodja II. Kot bistveno je izpostavilo, da je tožnica vseskozi (od leta 2002, ko je prevzela vodenja pravne službe toženke, do sedaj, ko je tudi formalno zaposlena na delovnem mestu vodja II) dejansko opravlja enaka dela in naloge. Ugotovitvi sodišča v izpodbijani sodbi, da je to dejstvo potrdila tudi toženka na naroku, pritožba ni ugovarjala. Enako velja za ugotovitev sodišča, da toženka obsežnim navedbam tožnice, s katerimi je opisala dela in naloge, ki jih opravlja pri toženki, ni obrazloženo nasprotovala, zaradi česar je sodišče navedbam tožnice sledilo. Vseeno se je sodišče pri ugotavljanju vsebine nalog oprlo tudi na listinske dokaze (A10 - A14) in izpoved tožnice, ki jo je ocenilo kot zelo prepričljivo, pritožba pa tudi tej oceni ne nasprotuje.

10. Sodišče prve stopnje je še izpostavilo, da gre pri vodstvenih delovnih mestih in strokovnih delovnih mestih za bistveno različna delovna mesta s stališča zahtevnosti dela, v posledici česar so vodstvena delovna mesta v plačnem sistemu bistveno višje uvrščena. Pritožba ne nasprotuje niti poudarku sodišča prve stopnje, da je toženka za isto dejansko opravljeno delo tožnico plačevala bistveno različno, kar je v nasprotju z določbo 44. člena ZDR-1. Toženka tudi ni prerekala tožničinega izračuna višine vtoževane terjatve. Zato je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožničinemu zahtevku za plačilo razlik v plači med delovnim mestom vodja II in prejetimi plačami za delovno mesto strokovni sodelavec II.

11. Ker niso podani v pritožbi uveljavljeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, tožnici pa je v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) dolžna povrniti za sestavo odgovora na tožbo 875 točk, kar z 2 % materialnimi stroški in 22 % DDV znaša 653,31 EUR (154., 155. in 165. člen ZPP).