Jedro

Predmet tega spora je zavrnitev tožničinega predloga za napredovanje v naziv zaradi neizpolnjevanja pogoja, ker tožnica nima opravljenega strokovnega izpita. Ni pa predmet tega spora vprašanje nemožnost pristopa k strokovnemu izpitu oz. očitki, ki se nanašajo na (ne)odobritev opravljanja strokovnega izpita s strani pristojnih organov, saj v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo. To je lahko predmet drugega postopka po prijavi k strokovnem izpitu v smislu 36. člena Pravilnika o strokovnem izpitu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Minister za delo, družino in socialne zadeve, na podlagi 20. člena Pravilnika o napredovanju strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev na področju socialnega varstva v nazive (Pravilnik o napredovanju) zavrnil predlog za napredovanje tožnice v naziv samostojna svetovalka (točka 1 izreka). V obrazložitvi navaja, da je direktor CSD Domžale vložil predlog za napredovanje tožnice in je Komisija za podelitev nazivov strokovnim delavcem in strokovnim sodelavcem (Komisija) je ugotovila, da tožnica nima izkazan opravljen strokovni izpit, ki je eden od pogojev iz 4. člena Pravilnika o napredovanju (prva alineja), ki pa morajo biti izpolnjeni kumulativno. Potrdilo Socialne zbornice Slovenije (v nadaljevanju zbornica) o usposobljenosti za strokovne sodelavce v socialnem varstvu z dne 1. 12. 2006 je izdano na podlagi 18. člena Pravilnika o določitvi vrste in stopnje programov izobraževanja za strokovne sodelavce v socialnem varstvu in je ustrezno dokazilo delavcu, da se uvršča med strokovne sodelavce na področju socialnega varstva. Namenjeno je izkazovanju pogoja iz druge alineje 4. člena Pravilnika, ki ga citira.

2. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je Pravilnik o napredovanju ni bil pravilno uporabljen oz. gre za napačno razumevanje besede strokovni izpit. Sklicuje se na 69. člen, 70. člen in 74. člen Zakona o socialnem varstvu (ZSV). Zbornica je tožnico uvrstila med strokovne sodelavce, ker ima izobrazbo organizacijske smeri, zato ni mogla opraviti strokovni izpit, ki je namenjen samo strokovnim delavcem, opraviti pa je morala strokovno usposobljenost. Sklicuje se na 4. člen Pravilnika o napredovanju, ki ga citira, besedilo strokovni izpit zajema vsebinsko širši smisel, s tem je mišljen preizkus znanja s področja, ki ga tožnica opravlja in gre za vsebinski pogoj strokovne usposobljenosti. Po mnenju tožnice je z zavrnitvijo predloga za napredovanje v naziv kršeno načelo enakosti pred zakonom, saj strokovni sodelavci ne morejo napredovati za 10 plačilnih razredov, kot ostali zaposleni v socialnem varstvu ter v njenem primeru obstaja le 5 plačnih razredov napredovanja. Komisija vztrajno zavrača predloge za imenovanje v nazive strokovnim sodelavcem. Prilaga kopijo izvlečka iz zapisnika konference sindikatov CSD glede problematike napredovanj v nazive strokovnih sodelavcev ter stališča konkretnih oseb glede pojasnitev razlogov zavračanj napredovanj v nazive. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in odloči v sporu tako, da tožnico imenuje v naziv samostojna svetovalka.

3. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je veljavnost tožničinega potrdila 5 let in ki se ob kontinuiranem delu ter izobraževanju iz področja socialnega varstva lahko obnovi. Tožnica nima izkazanega opravljenega strokovnega izpita, potrdilo zbornice se ne more obravnavati enakovredno kot dokazilo o opravljenem strokovnem izpitu, ki ima trajno veljavnost niti po vsebini, ki je obsežnejša in zahtevnejša. Sklicuje se na določbe 8. člena, 9. člen in 10. člen Pravilnika o pripravništvu in strokovnem izpitu na področju socialnega varstva (v nadaljevanju Pravilnik o strokovnem izpitu). Navaja, da gre za dva različna postopka, ki sta urejena z dvema različnima pravilnikoma. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. V odgovoru na drugopis odgovora tožene stranke na tožbo, tožnica ponavlja svoje tožbene navedbe. Opravljen strokovni izpit, ki se za strokovne sodelavce imenuje strokovna usposobljenost, je pogoj za napredovanje po plačni lestvici, pridobitev nazivov, karierni in osebnostni razvoj posameznika, potrditev strokovnosti zaposlenega in je tudi motivator za delovno motivacijo. Izpit je strokovnega pomena ter se za različne delavce imenuje tudi drugače, kot v konkretnem primeru se za strokovne sodelavce imenuje strokovna usposobljenost. Komisija ne razume v širšem smislu kaj pomeni beseda strokovni izpit. Navaja, da je zgolj teoretično možno napredovati v naziv saj praktično to ni izvedljivo, zato meni, da so strokovni sodelavci v neenakem položaju kot strokovni delavci. Navaja katalog funkcij delovnih mest in nazivov, po katerem je strokovnim delavcem določena izobrazbena raven VII/2 in napredovanje v naziv, strokovni sodelavci pa imajo za primerljivo delovno mesto določeno najvišjo izobrazbo VII/1 in napredovanje v naziv, ki pa teoretično trenutno ni mogoče, zato tudi ne morejo napredovati po plačnem sistemu.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

7. Pravilnik o napredovanju med pogoje za napredovanje v naziv, v katerega lahko napreduje strokovni delavec oz. strokovni sodelavec (4. člen), slednji v naziv samostojni svetovalec, je možen, če med drugim kumulativno izpolnjuje tudi pogoj, da ima opravljen strokovni izpit. Pravilnik o strokovnem izpitu določa pogoje in način opravljanja strokovnega izpita za opravljanje strokovnega dela na področju socialnega varstva (1. člen), osebe, ki ga opravljajo (26. člen), program, oblikovanje izpitnih komisij ter način prijave za opravljanje strokovnega izpita pri delodajalcu ter opravljanje in tudi evidenco o strokovnih izpitih. V prilogi navedenega pravilnika je tudi obrazec potrdila o opravljenem strokovnem izpitu, ki ga podpiše predsednik strokovne komisije. V zadevi ni sporno, da tožnica takšnega potrdila ni predložila, zato sodišče njene očitke, ki se nanašajo na potrdila o strokovni usposobljenost za opravljanje delovnega mesta strokovnega sodelavca ne more šteti kot verificiranega opravljenega strokovnega izpita v smislu določb navedenega Pravilnika, ne glede na očitke tožnice, da ima ustrezno strokovno znanje in da je opravila izobraževanja, za katere prilaga tudi v tožbi dokazila. Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožnica opravljala dodatno izobraževanje v skladu s Pravilnikom o določitvi vrste in stopnje programov izobraževanja za strokovne sodelavce v socialnem varstvu, kar v zadevi tudi sicer ni sporno, ki ga izvaja zbornica, ki po 1. členu navedenega pravilnika izvaja zakonsko opredeljeno nalogo določitve vrste in stopnje programov izobraževanja, ki zagotavljajo strokovnim sodelavcem ustrezno strokovno usposobljenost za opravljanje posameznih storitev. Predložena potrdila tudi po mnenju sodišča predstavljajo potrdila o usposobljenosti iz 18. člena Pravilnika o določitvi vrste in stopnje programov izobraževanja za strokovne sodelavce v socialnem varstvu. Potrdilo predstavlja ustrezno dokazilo delavcu, da se uvršča med strokovne sodelavce na področju socialnega varstva (drugi odstavek 18. člena navedenega pravilnika). Nedvomno tudi po mnenju sodišča potrdilo o usposobljenosti ne pomeni hkrati dokaza o opravljenem strokovnem izpitu v smislu Pravilnika o strokovnem izpitu. Kolikor tožnica meni, da navedena potrdila lahko nadomestijo strokovni izpit in v tem smislu pojasnjuje svojo usposobljenost za opravljanje del na področju socialnega varstva in napredovanja v naziv, sodišče tožničine očitke kot neutemeljene zavrača. 8. Kolikor tožnica meni, da gre za neenakopravno obravnavanje strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev glede napredovanja v nazive ter da niso v enakopravnem položaju strokovni delavci in strokovni sodelavci, sodišče navaja, da je njihova opredelitev dana v ZSV (69. člen, 70. člen). Strokovni delavci po ZSV so delavci, ki so končali višjo ali visoko šolo, ki izobražuje za socialno delo in so opravili pripravništvo ter strokovni izpit za delo na področju socialnega varstva, strokovni sodelavci pa delavci, ki opravljajo posamezne socialno varstvene storitve in so končali programe izobraževanja v skladu s posebnimi predpisi ter imajo opravljeno pripravništvo in strokovni izpit (71. člen ZSV). Pogoje in način opravljanja strokovnega izpita s splošnim aktom določi socialna zbornica, ki tudi organizira preverjena znanja za pridobitev strokovnega izpita za področje socialnega varstva (71. člen ZSV). Po 74. členu ZSV lahko oboji napredujejo. Za podrobnejšo ureditev napredovanja obojih pa je dano zakonsko pooblastilo ministru, pristojnemu za socialno varstvo. Socialna zbornica med drugim določa programe usposabljanja, ki jih določa ZSV in skrbi za stalno izobraževanje strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev ter določa med drugim tudi pogoje in način opravljanja strokovnega izpita ter organizira iz izvaja preverjanje znanja za pridobitev strokovnega izpita na področju socialnega varstva (77. člen ZSV). Po mnenju sodišča so zato očitki glede neenakopravnega obravnavanja strokovnih sodelavce in delavcev na področju socialnega varstva neutemeljeni.

9. Predmet tega spora je zavrnitev tožničinega predloga za napredovanje v naziv zaradi neizpolnjevanja pogoja, ker tožnica nima opravljenega strokovnega izpita. Ni pa predmet tega spora vprašanje nemožnost pristopa k strokovnemu izpitu oz. očitki, ki se nanašajo na (ne)odobritev opravljanja strokovnega izpita s strani pristojnih organov, saj v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo. Zato sodišče vse očitke, ki se nanašajo na problematiko nemožnosti pristopa k strokovnemu izpitu zavrača, tožnici pa pojasnjuje, da je to lahko predmet drugega postopka po prijavi k strokovnem izpitu v smislu 36. člena Pravilnika o strokovnem izpitu.

10. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, sodišče pa tudi ni našlo kršitev ustavnih pravic, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Po povedanem tudi niso izpolnjeni pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1).

11. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člen ZUS-1, ker dejansko stanje v zadevi ni sporno in tudi niso sporne relevantne okoliščine, sporno je pravno vprašanje, za katerega rešitev glavna obravnava ne bi v ničemer pripomogla.