Jedro

Sodišče prve stopnje svojih zaključkov o odškodninski odgovornosti prvega toženca (da je bil on tisti, ki je poškodoval policista R.I.) ni utemeljilo z vezanostjo na sodbo kazenskega sodišča (kar zmotno očita revizija), pač pa z dokazno oceno izvedenih dokazov. Resda je bila med njimi tudi odločba o ustavitvi kazenskega postopka iz razloga smotrnosti. A sodišče tega dokumenta ni uporabilo kot odločbo, na katero bi bilo vezano, pač pa kot enega od listinskih dokazov. Značilnost instituta vezanosti na kazensko obsodilno sodbo je tudi to, da ne učinkuje kot vezanost na listino, marveč kot vezanost na odločitev (določba 14. člena ZPP namreč ne predstavlja dokaznega pravila).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožence zavezalo, da morajo tožeči stranki nerazdelno plačati 4.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.8.1997 dalje ter ji povrniti 94.819 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.5.2001 dalje. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožencev in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Stališče obeh sodišč je, da gre tu za regresni zahtevek, ki je tožeči stranki nastal s tem, ko je policistu izplačala odškodnino za škodo, ki mu jo je povzročil tedaj še mladoleten prvi toženec, in za katero poleg njega odgovarjata tudi njegova starša (drugi toženec in tretja toženka).

Zoper to sodbo vlagajo toženci revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Navajajo, da je civilno sodišče sicer vezano na pravnomočno obsodilno sodbo izdano v kazenskem postopku, vendar le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. V konkretni zadevi pa zoper prvega toženca ni bila izdana kazenska obsodilna sodba, marveč sklep o ustavitvi postopka. Sklep, s katerim kazensko sodišče ustavi postopek zoper mladoletnika iz razlogov smotrnosti, torej ni kazenska obsodilna sodba. To pa pomeni, da civilno sodišče na takšno odločitev kazenskega sodišča ni vezano ter da mora s mo ugotavljati, ali so bili v konkretnem primeru izpolnjeni znaki kaznivega dejanja ter ali s tem v zvezi obstaja odškodninska odgovornost. Sodišče prve stopnje bi moralo torej predvsem ugotoviti, ali je prvi toženec povzročil škodo R. I. (ali torej njegovo ravnanje vsebuje znake kaznivega dejanja, ali ne - ali je podana protipravnost ravnanja, ali ne). V ta namen bi moralo izvesti dokaz z zaslišanjem strank ter se opredeliti do izpovedbe policista R. I. ter do izpovedbe njegovega sodelavca. Sodišče prve stopnje je štelo, da je prvi toženec izpolnil vse znake kaznivega dejanja, pri čemer je zgolj pavšalno prepisalo predzadnji odstavek na drugi strani obrazložitve sklepa Km 326/91 z dne 22.6.1993, ni pa samo izvedlo dokaznega postopka, niti ni opravilo dokazne ocene. Zaradi tega je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99-2/2004, v nadaljevanju ZPP).

Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo določbo četrtega odstavka 165. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89, v nadaljevanju ZOR). Na podlagi dveh nadaljnjih kazenskih postopkov je namreč zaključilo, da starši svojih dolžnosti niso izpolnjevali, saj naj bi prvi toženec zagrešil tudi dve tatvini. Za ta dejanja je bil kazenski postopek prav tako ustavljen in ni jasno, na podlagi katerih dokazov je sodišče zaključilo, da je prvi toženec zagrešil še dve tatvini. Tako sklepanje je v nasprotju z domnevo nedolžnosti. Nepojasnjeno je tudi, kakšna je tu sploh krivda staršev. Prvi toženec je bil namreč v času škodnega dogodka star 16 let, torej že delno poslovno sposoben in zato ni jasno, v kakšnem smislu bi ga morali starši nadzorovati.

Pravilna uporaba materialnega prava bi tako terjala izvedbo dokaznega postopka, v katerem bi sodišče zaslišalo prvega toženca in ugotovilo njegovo morebitno soodgovornost za škodo. Tudi višino zahtevka bi bilo treba bolj podrobno obravnavati, ne pa zgolj pavšalno ugotoviti, da je odškodnina primerna. Tudi v tem delu izpodbijana sodba nima razlogov, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti.

Toženci so vložili še dopolnitev revizije, kjer navajajo, da je njihov odvetnik odpovedal pooblastilo nekaj dni pred obravnavo.

Sodišče, ki je bilo o tem obveščeno, bi zato moralo na glavno obravnavo povabiti tožence osebno. Ker tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede na to, da so toženci dopolnitev revizije vložili pravočasno (v 30 dneh od vročitve prepisa sodbe pritožbenega sodišča), je revizijsko sodišče vsebinsko obravnavalo tudi njihove navedbe v dopolnitvi.

Revizija in njena dopolnitev sta bili vročeni Vrhovnemu Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in Državnemu pravobranilstvu, ki nanjo ni odgovorilo.

Revizija ni utemeljena.

Odvetnik tožencev je z vlogo z dne 25.4.2001 sicer res odpovedal pooblastilo. Ta vloga je prispela na sodišče dne 30.4.2001, kar pomeni, da je s tem dnem prenehalo procesno pooblastilo (odpoved pooblastila ima procesne učinke od dneva, ko je naznanjena sodišču - prim. tretji odstavek 99. člena ZPP). Ker pa odpoved pooblastila nima za posledico razveljavitve ali pravne neučinkovitosti tistih procesnih dejanj, ki jih je do odpovedi opravil pooblaščenec, in tudi ne procesnih dejanj, ki jih je do tedaj v razmerju do tega pooblaščenca opravilo sodišče, je ostala v veljavi tudi vročitev vabila na glavno obravnavo, skupaj z vsemi procesnimi učinki tega dejanja. Vabilo je bilo namreč takratnemu pooblaščencu tožencev vročeno že 12.3.2001. Čim je tako, sodišču tožencev ni bilo treba ponovno vabiti na glavno obravnavo (tokrat njih same), pač pa bi jih moral o naroku obvestiti njihov dotedanji odvetnik, ali pa se (spričo dolžnosti, ki mu jo nalaga četrti odstavek 99. člena ZPP) glavne obravnave udeležiti sam. V dopolnitvi revizije očitana kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena torej ni podana.

Vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo (14. člen ZPP) je podana takrat, ko se pravdno sodišče srečuje z identičnim dejanskim stanjem, na podlagi katerega je predhodno že odločalo kazensko sodišče. Vezanost je logična. Če določeno dejanje utemeljuje sklep o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, potem je še toliko bolj gotovo (argumentum a fortiori), da iz istega dejanja izvira tudi (strožja) civilna odgovornost. Pravnopolitičen razlog, ki je narekoval takšno ureditev, je varovanje avtoritete kazenske obsodilne sodbe; ugotovitev v kazenski obsodilni sodbi, doseženi v postopku, ki izhaja iz načela materialne resnice, naj ne bi bilo več mogoče postavljati pod vprašaj v kateremkoli drugem kasnejšem postopku.

Vendar v konkretnem primeru sodišče prve stopnje svojih zaključkov o odškodninski odgovornosti prvega toženca (da je bil on tisti, ki je poškodoval policista R. I.) ni utemeljilo z vezanostjo na sodbo kazenskega sodišča (kar zmotno očita revizija), pač pa z dokazno oceno izvedenih dokazov. Resda je bila med njimi tudi odločba o ustavitvi kazenskega postopka iz razloga smotrnosti. A sodišče tega dokumenta ni uporabilo kot odločbo, na katero bi bilo vezano, pač pa kot enega od listinskih dokazov. Značilnost instituta vezanosti na kazensko obsodilno sodbo je tudi to, da ne učinkuje kot vezanost na listino, marveč kot vezanost na odločitev (določba 14. člena ZPP namreč ne predstavlja dokaznega pravila).

Sodišče prve stopnje je torej ugotavljalo, ali je prvi toženec povzročil škodo policistu R. I.. Vendar ne z vezanostjo na sklep kazenskega sodišča, pač pa na podlagi izvedenih in ocenjenih dokazov. To jasno izhaja iz dokazne (ne pa pravne) argumentacije, ki je zapisana v zadnjih treh do štirih stavkih na tretji strani sodbe in v prvem odstavku na četrti strani sodbe. Res sicer ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank. Vendar ob pomanjkanju ustreznega dokaznega predloga, tega tudi ni moglo storiti (sodišče namreč nima več pooblastila za izvajanje dokazov po uradni dolžnosti - prim. 7. člen ZPP in 1. odst. 7. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Je pa izvedlo vse dokaze, ki sta jih stranki predlagali, jih ocenilo ter za to oceno navedlo tudi razumljive argumente. Zato je neutemeljen tudi očitek, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Starši odgovarjajo za škodo, katero povzroči drugemu njihov mladoletni otrok, ki je dopolnil sedem let, razen če dokažejo, da je škoda nastala brez njihove krivde (četrti odstavek 165. člena ZOR). Sporočili te določbe sta očitni:

1.) Odškodninska odgovornost staršev je podana ne glede na obstoj deliktne sposobnosti mladoletnika (prim. tudi sodbo VS RS II Ips 33/97 z dne 23.4.1998, Zbirka odločb VS RS-C-1998-29) in

2.) starši nosijo dokazno breme, da ni bilo opustitev njihovega dolžnega ravnanja (zlasti vzgoje in nadzora).

Čim je tako, zbledi relevantnost revizijskega očitka, da "ni jasno, na podlagi katerih dokazov je sodišče zaključilo, da je prvi toženec zagrešil še dve tatvini". Ne le zato, ker gre tu za dejansko ugotovitev (česar z revizijo ni mogoče izpodbijati - tretji odstavek 370. člena ZPP), ki je razumljivo obrazložena (glej dokazne argumente v drugem odstavku na četrti strani sodbe sodišča prve stopnje), marveč predvsem zato, ker je na starših (drugem tožencu in tretji toženki) trditveno in dokazno breme, da ni bilo opustitev dolžnega ravnanja. Ta sta tista, ki morata dokazati, da sta bila njuna vzgoja in nadzor pravilna ter tudi prilagojena in naravnana na usmerjanje ravnanja njihovega mladoletnega otroka v situacijah, ki bi jih morala in mogla pričakovati. Vendar tega nista niti zatrjevala. Revizijski očitki, da "iz izpodbijane sodbe...tudi ni jasno, kakšna je krivda staršev", ter da zato, ker je bil prvi toženec ob škodnem dogodku star že šestnajst let, "ni jasno, v kakšnem smislu bi ga morali starši nadzorovati", zato niso utemeljeni.

Končno je neutemeljena tudi revizijska kritika, da "bi moralo sodišče prve stopnje bolj podrobno obravnavati znesek, ki ga je tožeča stranka plačala t.i. oškodovancu". Demantirajo jo namreč izčrpni, razumljivi in razumni razlogi, ki so navedeni v predzadnjem in zadnjem odstavku na drugi strani ter v prvem odstavku na tretji strani sodbe prve stopnje (in ki predstavljajo več kot zadosten odgovor na docela pavšalno navedbo tožencev pod tč. VI odgovora na tožbo: "Glede na obstoječo sodno prakso so tožene stranke prepričane, da ni sodišča, ki bi oškodovancu ob takem dejanskem stanju / pri čemer toženci nikjer ne povedo, kakšno naj bi bilo po njihovem dejansko stanje škode - prip. VS RS / prisodilo tolikšno odškodnino").

Ker je torej materialno pravo pravilno uporabljeno, in ker niso podane očitane bistvene kršitve določbe pravdnega postopka, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).