Jedro

Tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Na zaslišanju izrecno pove, da je Maroko zapustil zaradi revščine, ker ni dela, ker ne vidi prihodnosti, ker v starosti 27 let nima ničesar. Ugotovitev toženke, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, je tudi po presoji sodišča tako pravilna.

Ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijani odločbi_

1. Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Toženka je tožniku določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnika 21. 2. 2023 obravnavala Policijska uprava Novo mesto, ki ga je prijela ob ilegalnem prihodu v državo.

3. Tožnik je v dne 27. 2. 2023 vloženi prošnji za mednarodno zaščito navedel, da je arabec, po veroizpovedi musliman, da je zaključil deset razredov osnovne šole, delal kot osebni varnostnik, vojaškega roka ni služil, ni član politične stranke ali organizacije, kakor tudi še nikoli ni prestajal zaporne kazni. Iz Kraljevine Maroka (v nadaljevanju: Maroko) je odšel 30. 9. 2022, s ciljno državo Italijo. Tožnik je prišel v Slovenijo preko Turčije, Bolgarije, Srbije, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške. Tožnik je v prošnji navedel, da je zapustil Maroko zaradi dela in izobraževanja, saj si je želel nadaljevati študij, razmere v Maroku pa tega niso dopuščale. Njegova družina je revna, očeta nima več, v Maroku pa dela ni na voljo. Za izkazovanje istovetnosti v postopku ni dostavil nobenega dokumenta.

4. Toženka je povzela tožnikov osebni razgovor, iz katerega v bistvenem izhaja, da je živel v Casablanci, v stanovanju z materjo in sestro, da je končal deset razredov osnovne šole, ki jo je moral zapustiti zaradi finančnih težav, zaradi katerih je moral začeti z delom. Delal je različne stvari, občasna dela v gradbeništvu, kot varnostnik, kot prodajalec vozovnic in druga podobna dela, s čimer je zaslužil približno 200 evrov na mesec (povprečna plača v Maroku je od 100 do 200 evrov na mesec, pri boljših službah pa malo več, že 300 evrov je v Maroku kar visoka plača). Svoje ekonomsko stanje je ocenil kot podpovprečno. Maroko je zapustil zato, ker ima v Maroku mamo in sestro, za kateri je odgovoren. V Maroku ni dobil stalnega dela, le občasna dela. Stanovanje je bilo najemniško, poleg najemnine je bilo treba plačati še veliko stroškov, za preživetje. Stalnega dela, s katerim bi lahko vse to pokril, ni našel. Zato je prišel do zaključka, da je edina rešitev zanj migracija, za kar se je odločil pred pred štirimi leti. Od takrat je večkrat neuspešno poskusil potovati po morju in nazadnje odšel v Turčijo oktobra 2022. Toženka je povzela tožnika, da ni bilo konkretnega dogodka, zaradi katerega se je odločil oditi iz Maroka. Odšel je zaradi trpljenja, ki se je čez leta nakopičilo. Povzela je tožnika, da ni dobil primerne zdravstvene oskrbe, ko je potreboval zdravnika, slabo je bil oskrbljen, ko je potreboval pomoč zaradi poškodbe glave. Njegove težave so bile povezane z revščino in izgubil je upanje, da bo prihodnost boljša. Glede vpliva selitve znotraj Maroka na njegovo stanje je odgovoril, da je sam iskal povsod delo in nikjer ne bi dobil boljšega dela. Tožnik je še povedal, da v Maroku nimajo takih organov in organizacij, vladnih ali nevladnih, pri katerih bi lahko prosili za pomoč. V Maroku primanjkuje pravic delavcev - v kolikor se kaj zgodi, niso zaščiteni, večina ljudi dela brez pogodb in na podlagi tega so delodajalci lahko izkoriščevalni. Lahko si kadarkoli brez razloga odpuščen, zato so delavci ponižani, ker lahko delajo z njimi kar hočejo. Na vprašanje, kaj bi se moralo spremeniti v Maroku, da bi se vi vrnili je odgovoril, da Maroku manjka veliko stvari, na primer zdravstveni sistem, boljši izobraževalni sistem in sistem zaposlovanja. Toženka je povzela, da je tožnik letel iz Maroka v Turčijo legalno. Tam je bil približno dva meseca in pol, nato je šel v Bolgarijo, kjer je bil približno en teden. Nato je šel v Srbijo in tam bival približno dva meseca, v BiH je bival približno 20 dni, približno tri dni je prečkal Hrvaško, potem je pa prispel v Slovenijo. Na osebnem razgovoru je še povedal, da je bil namenjen v Slovenijo, ker ima manj migrantov, lažje je dobiti delo, da ima več prijateljev, ki so že bili v Sloveniji in so mu povedali lepe stvari o Sloveniji. Ko je uradna oseba prosilca seznanila z neskladnostjo njegove izjave s tem, da je v svoji prošnji napisal, daje bila njegova ciljna država Italija, je odgovoril, da je bila Italija njegova ciljna država, ko je odšel, zdaj, ko je tukaj, je pa spremenil svoje mnenje. Toženka je povzela tožnikovo izjavo, da za mednarodno zaščito na Hrvaškem in v Bolgariji ni zaprosil, ker v Bolgariji ni bilo dobro, policisti so ga pretepli in je komaj čakal, da prispe v Srbijo. Na Hrvaškem so ga tudi pretepli policisti, zato ima poškodbe noge in prsta, že tri mesece je v tej situaciji (z berglami in mobiliziranim prstom). Za pot je potreboval približno 4000 evrov, z denarjem so mu pomagali prijatelji. Če bi se morali sedaj vrniti v Maroko, bi bil vržen nazaj v situacijo, v kateri ni dela, soočen bi bil z istimi problemi, kot prej, na stanje brez prihodnosti, kar bi povzročilo trpljenje. V Maroku ga nikoli ni bilo strah. Želi si, da bi v Sloveniji lahko z dovoljenjem našel delo in se naučil jezika.

5. Toženka je ugotovila, da tožnik v postopku ni predložil nobenega osebnega dokumenta in, da prihaja in je državljan Maroka. Ugotovila je, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, ker je svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval s podpovprečno ekonomsko situacijo, s pomanjkanjem pravic delavcev in s subjektivno oceno nezadostnega zdravstvenega sistema v Maroku. Toženka je ugotovila, da je tožnikov glavni razlog za zapustitev države pripisal trpljenju, ki se je čez leta nakopičilo zaradi revščine. Trdil je, da so zadeve enake kjerkoli v Maroku in, da boljše službe ni mogel dobiti. Toženka je ugotovila, da je tožnik kljub subjektivni presoji podpovprečnega ekonomskega stanja, zbral veliko delovnih izkušenj. Izpostavila je, da z občasnim delom ni bil zadovoljen, saj si je želel stalno delo. Navedene želje in težave je tožena ocenila kot takšne, ki ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite, ker niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Tožnikovih navedb toženka ni mogla povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, kakor tudi ne gre zaključiti, da bi mu bile v izvorni državi trajno in sistematično kršene njegove človekove pravice.

6. Toženka je ugotovila, da tožnikove zatrjevane ekonomske stiske ni povzročila država sama ali drugi določeni tretji akterji, kar bi lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Tožnik je imel dostop do šolskega sistema in do trga dela. Nabral je več različnih delovnih izkušenj. Toženka je izpostavila, da ni navajal, da bi proti njemu osebno usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Po oceni toženke je tožnik izpostavljal zgolj splošno situacijo glede standardnih plač in zdravstvenega sistema v Maroku, ni pa izkazal obstoja vzročne zveze med razlogi in dejanji preganjanja, kot določeno v 27. členu ZMZ-1. V zvezi z zatrjevano nezadostno zdravstveno oskrbo poškodbe glave, je toženka ugotovila, da navedb ni konkretiziral niti pojasnil, v čem je bila oskrba slaba ali neprimerna. Očitno pa je, da je zdravniško pomoč vseeno dobil, ko jo je potreboval, zato omenjene navedbe po oceni toženke ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Toženka je ugotovila, da tožnikovi razlogi niso relevantni za obravnavo v okviru mednarodne zaščite, saj ne izkazujejo potrebe po zaščiti zaradi razlogov preganjanja ali razlogov resne škode, temveč tožnikovo splošno željo po boljšimi priložnosti za delo, čemur institut mednarodne zaščite ni namenjen. Po mnenju toženke tožnik ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja niti utemeljil strahu pred ogroženostjo v izvorni državi (povedal je, da ga v izvorni državi nikoli ni bilo strah). Toženka je po ugotovitvi, da s strani tožnika navedenih okoliščin ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini, niti z razlogi resne škode, ocenila, da gre za nepomembne oz. zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1. 7. Iz obrazložitve še izhaja, da tožnik prihaja iz Kraljevine Maroko, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. I. RS, št. 47/22) določila kot varno izvorno državo. Po ugotovitvi, da je tožnik državljan Maroka, da v Maroku ni imel nobenih težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, niti ni izkazal utemeljenega tveganja za soočenje z resno škodo, da izpostavljene slabe življenjske razmere ne morejo predstavljati relevantnega razloga za obravnavo v okviru mednarodne zaščite, saj tožnik ni izkazal, da bi njegove težave izvirale iz namenskega omejevanja pravic in storitev, kakor tudi delovanja organov, ki bi bili uperjeni zoper njega osebno in bi mu onemogočali eksistenco, je toženka ugotovila, da tožnik nima razlogov za občutek ogroženosti v svoji izvorni državi. Slednje je potrdil tudi sam, ko je na osebnem razgovoru zatrdil, da ni bilo konkretnega dogodka za odhod iz Maroka. Toženka je prošnjo po ugotovitvi, da ni razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko za tožnika ne bi bila varna izvorna država, prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. 8. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe še izhaja, da je toženka na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Toženka je na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji, odločila, da se tožnika v primeru, da ne bo zapustil območja Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Toženka je tožniku določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

_Povzetek navedb tožnika_

9. Tožnik v tožbi navaja, da izpodbijana odločba temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, zmotni uporabi materialnega prava, kot tudi bistvenih kršitvah postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponoven postopek.

10. Tožnik s povzemanje izpodbijanega sklepa pojasnjuje, da se ne strinja z ugotovitvami toženke in poudarja, da toženka ni pravilno upoštevala njegovih navedb v upravnem postopku, iz katerih po njegovem mnenju izhaja, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da kljub temu, da se je trudil, tam dostojno življenje ni bilo mogoče. 11. Tožnik izpostavlja, da je pojasnil, da zaradi finančnih težav ni mogel nadaljevati s šolanjem in je moral začeti delat. Delal je različne stvari, a vse po vrsti so bila občasna dela, saj stalnega dela ni mogel dobiti. Delo je opravljal v gradbeništvu, prodajal je vozovnice, bil je varnostnik, in kljub temu zaslužil zgolj kakih 200 evrov na mesec, kar ni bilo dovolj za dostojno življenje. V zvezi s tem je pojasnil, da je v Maroku že 300 evrov plača, ki jo redko kdo prejme, da delavci nimajo pravic in so ponižani, da jih večina dela brez pogodbe, zato jih delodajalci izkoriščajo ali odpustijo brez razloga. Tožnik ponavlja, da je moral skrbeti za mamo in sestro, da so živeli v najetem stanovanju, da dela, s katerim bi lahko pokril najemnino in stroške, kljub trudu, ni nikoli našel, čeprav je delo iskal povsod. Posledično so živeli v revščini in pomanjkanju. Svoje ekonomsko stanje je zato, celo za maroške razmere, ocenil kot podpovprečne. Tožnik ponavlja, da se je zato, ker je izgubil upanje, da bi bilo lahko v prihodnosti bolje, odločil, da je edina rešitev zapustitev države. Pri sprejemanju te odločitve ni bil bistven kakšen konkreten dogodek, ampak vse trpljenje, ki se je čez leta nakopičilo. Odločitev, da zapusti državo je sprejel pred štirimi leti. Državo je večkrat poskusil zapustiti po morju, a mu ni uspelo. Nazadnje je odšel preko Turčije oktobra 2022. Pri čemer so mu morali še glede denarja za pot pomagati prijatelji. Tožnik v tožbi še pojasnjuje, da ne bi zapustil Maroka, če bi lahko tam dobil bolje plačano delo, od katerega bi lahko preživel. V primeru vrnitve v Maroko, bi bil spet podvržen trpljenju in problemom, ki jih je opisal. 12. Tožnik se tudi ne strinja, da je Maroko zanj varna država, ker je bilo tam ogroženo njegovo preživetje, čeprav je to država, ki jo sicer Slovenija šteje za varno na splošno.

_Povzetek navedb toženke_

13. V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

14. Poudarja, da se je podrobno in celostno opredelila do vseh razlogov, s katerimi je tožnik utemeljeval svojo prošnjo za mednarodno zaščito in ugotovila, da njegovi razlogi opredelitvi, kot je določena v ZMZ-1 in Ženevski konvenciji ne zadoščajo. Tožena stranka ponavlja, da ekonomski razlogi, ki jih je tožnik navajal kot razlog za podano prošnjo za mednarodno zaščito kot takšni, niso razlog za priznanje mednarodne zaščite, kar je v odločbi podrobneje pojasnjeno. Prav tako poudarja, da tožniku šolanje ni bilo onemogočeno, ampak ga ni nadaljeval zato, ker je moral začeti delati, da bi lahko preživljal sebe in svojo družino. Toženka izpostavi, da stalne zaposlitve tožnik ni uspel najti, glede na to, da je opravljal priložnostna začasna dela, pa mu dostop do trga dela ni bil onemogočen.

15. Toženka še izpostavlja, da tožnik v svoji izvorni državi ni imel nobenih težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Prav tako pa tožniku v izvorni državi ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Ekonomski razlog ni razlog, zaradi katerega bi tožnik bil upravičen do mednarodne zaščite.

16. Toženka v zvezi s tožbenim očitkom, da Maroko zanj ni varna izvorna država, poudarja, da ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko zaključila, da njegova izvorna država zanj ni varna.

_O sodni presoji_

17. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga A1, A2, B1, B2, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-957/2023 in tožnika zaslišalo.

Tožba ni utemeljena.

18. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

19. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.1 Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče RS je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.2

20. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člen ZMZ-1 (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec torej izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. 21. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.3 Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.4 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.5 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES6 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1 velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.7

22. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

23. Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Na zaslišanju izrecno pove, da je Maroko zapustil zaradi revščine, ker ni dela, ker ne vidi prihodnosti, ker v starosti 27 let nima ničesar. Ugotovitev toženke, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, je tudi po presoji sodišča tako pravilna. Zaslišan na glavni obravnavi je tožnik sicer izpovedal tudi, da je zapustil Maroko zaradi represije policije, ki naj bi brez razloga zapirala ljudi, da je imel tudi sam velikokrat težave s policijo v Maroku, ki naj bi ga zaprla, da so mu bratje njegove punce, s katero se je želel poročiti, začeli groziti in ko je videl, da je ogrožen, naj bi se odločil, da gre v Turčijo. Sodišče pojasnjuje, da teh (prvič uveljavljenjih v upravnem sporu) navedb in razlogov za odhod iz Maroka, sodišče na podlagi 52. člena ZUS-1 ni upoštevalo, ker tožnik ni pojasnil, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta niti ni izkazal, da jih ne bi mogel navesti v postopku izdaje upravnega akta.

24. Upoštevaje izveden dokazni postopek je odločitev toženke, da je tožnik uveljavljal le ekonomske razloge za odhod iz Maroka in razlog, zaradi katerega se ne more vrniti v Maroko, tudi po presoji sodišča pravilna. Tožnik zaslišan potrdi, da je bistven razlog za odhod iz države revščina in slabi pogoji za življenje, zaradi tega se tudi ne more vrniti v Maroko in revščina je razlog, da je odšel iz Maroka ter poskušal poiskati boljšo prihodnost v Evropi. Pravilna je tudi odločitev, da ekonomski razlogi, ki niso posledica preganjanja, ne predstavljajo razloga za mednarodno zaščito. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je namreč že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.8 Sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča.9 Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in zdravstveni sistem) v izvorni državi (zanj) slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.10 Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnik ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, ki bi dokazoval preganjanje v smislu določb ZMZ-1 in da je izpostavil zgolj splošne sistemske hibe, ki so prisotne v Maroku.

25. Sodišče še pripominja, da je tožba v bistvenem povzetek upravnega postopka in ugotovitev toženke, s katerimi se tožnik ne strinja, kot navede v tožbi. Do vseh navedb se je v celoti in obrazloženo opredelila toženka v izpodbijanem sklepu, zato se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Sodišče na tem mestu poudarja, da tožnikovo nestrinjanje z izpodbijanim sklepom seveda ne pomeni, da je izpodbijani sklep nezakonit in tožba utemeljena. Tožbeni očitek o obstoju vseh tožbenih razlogov, brez konkretizacije teh kršitev, glede na obrazloženo, ni utemeljen.

26. Nosilno stališče za zavrnitev prošnje je bila tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. V 52. členu ZMZ-1 so določeni primeri, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

27. Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca. Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1.11 Upravni organ je na Odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.12 Ni sporno, da je toženka tožnika obvestila, da je Kraljevina Maroko z Odlokom določena za varno izvorno državo, s čimer je toženka po presoji sodišča svojo procesno dolžnost izpolnila.

28. Tretja država se lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država (prvi odstavek 62. člena ZMZ-1).

29. Tožnik je, kot je mogoče smiselno povzeti, utemeljeval obstoj posebnih okoliščin v smislu prvega odstavka 62. člena ZMZ-1, s tem, da v Maroku zaradi revščine, ker ni dela, ne more preživeti. Sodišče ugotavlja, da je na vse navedbe tudi v tem delu pravilno in popolno odgovorila toženka z izpodbijanim sklepom. Utemeljeno toženka v tem upravnem sporu tudi opozori, da tožnik ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko zaključila, da njegova izvorna država zanj ni varna. Tožnik v tožbi izrazi sicer nestrinjanje z ugotovitvijo, da je Maroko zanj varna država. Tak tožbeni ugovor (oz. nestrinjanje) zaradi nekonkretiziranosti ni sposoben preizkusa in že zato ni utemeljen. Sodišče ponovno poudarja, da ima tožnik seveda pravico, da se z izpodbijanim sklepom ne strinja, kar pa ne pomeni, da je tožba utemeljena.

30. Sodišče še dodaja, da je institut mednarodne zaščite, kot že navedeno, namenjen osebam, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more, ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. Sodišče pripominja, da tožnikovo življenjsko pot, ko je odšel iz Maroka zaradi revščine, bil namenjen v Evropo zaradi boljšega življenje in da je revščina razlog, zaradi katerega se ne more vrniti v Maroko, razume in tožnikovo stisko sprejema, pa vendarle v konkretnem primeru ne gre za razlog, ki bi nudil tožniku zaščito v okviru mednarodne zaščite.

31. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izdana izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve. 2 Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve. 3 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 4 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 5 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 6 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 7 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve . 8 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve). 9 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). 10 S tem v zvezi je Vrhovno sodišče tudi v zadevi I Up 173/2018 opozorilo na stališče ESČP, da dejstvo, da se v primeru izgona iz države pogodbenice položaj tožeče stranke lahko zelo poslabša in se med drugim znatno skrajša njena pričakovana življenjska doba, ne zadošča za kršitev 3. člena EKČP (34. točka obrazložitve). 11 Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1). 12 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve).