Jedro

Dogovor, s katerim sta se tožnik in tožena stranka po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dogovorila, da tožena stranka tožniku ob prenehanju delovnega razmerja ne bo izplačala odpravnine zaradi kasnejše možnosti ponovne zaposlitve, je v nasprotju s prisilnimi zakonskimi določbami in kot tak neveljaven. Iz tega razloga je za odločitev o zahtevku za plačilo odpravnine nebistveno, ali je tožena stranka tožniku po odpovedi ponudila novo pogodbo o zaposlitvi ali ne.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v 2. in 3. točki točki izreka sodbe delno spremeni tako, da se v celoti glasita: „2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati regres za prehrano med delom za čas od 1. 7. 2005 do 31. 12. 2009 v skupnem znesku 3.078,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 69,30 EUR od 15. 8. 2007 dalje do plačila, - 72,70 EUR od 15. 9. 2007 dalje do plačila, - 52,80 EUR od 15. 10. 2007 dalje do plačila, - 72,70 EUR od 15. 11. 2007 dalje do plačila, - 69,30 EUR od 15. 12. 2007 dalje do plačila, - 62,70 EUR od 15. 1. 2008 dalje do plačila, - 67,45 EUR od 15. 2. 2008 dalje do plačila, - 63,90 EUR od 15. 3. 2008 dalje do plačila, - 71,00 EUR od 15. 4. 2008 dalje do plačila, - 78,10 EUR od 15. 5. 2008 dalje do plačila, - 71,00 EUR od 15. 6. 2008 dalje do plačila, - 49,70 EUR od 15. 7. 2008 dalje do plačila, - 56,80 EUR od 15. 9. 2008 dalje do plačila, - 78,10 EUR od 15. 10. 2008 dalje do plačila, - 78,10 EUR od 15. 11. 2008 dalje do plačila, - 67,45 EUR od 15. 12. 2008 dalje do plačila, - 67,45 EUR od 15. 1. 2009 dalje do plačila, - 73,00 EUR od 15. 2. 2009 dalje do plačila, - 69,35 EUR od 15. 3. 2009 dalje do plačila, - 80,30 EUR od 15. 4. 2009 dalje do plačila, - 73,00 EUR od 15. 5. 2009 dalje do plačila, - 73,00 EUR od 15. 6. 2009 dalje do plačila, - 76,65 EUR od 15. 7. 2009 dalje do plačila, - 69,35 EUR od 15. 8. 2009 dalje do plačila, - 76,65 EUR od 15. 9. 2009 dalje do plačila, - 80,30 EUR od 15. 10. 2009 dalje do plačila, - 80,30 EUR od 15. 11. 2009 dalje do plačila, - 76,65 EUR od 15. 12. 2009 dalje do plačila, vse v roku 15 dni in pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti stroške tega postopka v znesku 348,75 EUR na transakcijski račun Delovnega sodišča v Celju, št. ... pri UJP, Urad ..., sklic št. ..., v roku 15 dni po preteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.“ V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odpravnino v višini 1.717,65 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2010 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (1. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati regres za prehrano med delom za čas od 1. 7. 2005 do 31. 12. 2009 v skupnem znesku 3.641,99 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnimi iz 2. točke izreka. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v znesku 475,36 EUR na transakcijski račun Delovnega sodišča v Celju (3. točka izreka). Višje priglašene stroške je zavrnilo (4. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v 1., 2. in 3. točki izreka se pritožuje tožena stranka, uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve procesnih pravil, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbeni zahtevek zavrne v celoti. Pri odločitvi je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačnih materialnopravnih predpostavk. Stranki tega postopka se ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi nista dogovarjali glede odpravnine, temveč je tožena stranka tožniku priznala odpravnino v polni meri. Ta pravica tožniku ni bila nikoli zanikana. Ko bi bilo potrebno izplačati odpravnino, pa sta stranki sklenili dogovor, da bo odpravnina izplačana, če tožena stranka ne bi mogla tožnika zaposliti v nadaljnjih treh mesecih. Dogovor se je tako nanašal le na izplačilo odpravnine, ne pa na samo odpravnino. V tem postopku je tožena stranka v celoti izpolnila svoje dokazno breme, tožnik pa ne, kljub temu pa je sodišče tožbi v celoti ugodilo. Toženi stranki ni bilo znano, da je tožnik delovni invalid in da bi zanj morala prilagoditi delovno mesto. Če bi bil tožnik v resnici invalid in bi ga to oviralo pri njegovem delu, bi na to zagotovo opozoril delodajalca in zahteval premestitev na drugo delovno mesto. Tožnik bi se moral odzvati na pozive direktorja tožene stranke, ko je ta v začetku leta 2010 spet začela zaposlovati. Sodišče se s samim dogovorom, ki sta ga sklenili stranki 16. 12. 2009, vsebinsko ni ukvarjalo, pa bi se moralo. V tem dogovoru je bil naveden pogoj, da odpravnina ne bo izplačana, če delodajalec „delavca ne bi mogel ponovno zaposliti po treh mesecih“. Tožnik se na pozive tožene stranke ni odzval. Prosta mesta so bila objavljena v lokalnem časniku, kot tudi v prostorih zavoda za zaposlovanje, pa tudi direktor tožene stranke je tožnika klical po telefonu, vendar se tožnik ni javljal. Tožnik in direktor sta se tudi osebno srečala in takrat je bil tožnik pozvan na delo. Zakaj se tožnik ni odzval na prosto delovno mesto, pred sodiščem ni pojasnil. Tožena stranka je v tem postopku več kot zadostno dokazala, da je izpolnila svojo nalogo in tožniku omogočila ponovno zaposlitev. Sodišče prve stopnje se nezakonito ukvarja z vprašanjem zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V tem postopku se nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni presojala. Sodišče prve stopnje je odpravnino tožniku prisodilo nezakonito, saj tožniku le-ta na podlagi dogovora ne pripada, ker je sam povzročil, da tožena stranka ni mogla izpolniti pogoja, dogovorjenega med strankama. Glede drugega dela zahtevka, pa je sodišče ugodilo nečemu, kar sploh ni dokazano. Tožena stranka je prerekala zahtevek za regres za prehrano tako po temelju kot po višini. Tožena stranka je tožniku, kot tudi ostalim delavcem izplačevala bistveno višjo stimulacijo, kot je bila dogovorjena. Zakaj je to počela, je pojasnil direktor tožene stranke na zaslišanju. Tožnik je vedno prejel več, kot pa je upravičen. V ta presežek, ki je bil dogovorjen v soglasju z delavci, je bila vključena tudi prehrana, zato tožnik na ta račun ne more prejeti še nekaj dodatnega. Sodišče bi moralo upoštevati dejstvo, da se je delavec s takšnim načinom izplačevanja plače in stroškov, povezanih z delom, strinjal. Nikoli ni imel nobenega ugovora. Prav tako nikoli ni pozval delodajalca za odpravo „napake“. Tožbeni zahtevek je vložil šele potem, ko se je z delodajalcem razšel. Tožnik, ob predpostavki, da bi bil upravičen do glavnice, ne bi smel biti upravičen do zamudnih obresti, saj pred tem nikoli ni zahteval plačila obresti. Tožnik tudi ni izkazal višine zahtevka. Preračun regresa za prehrano ne more opraviti kar sodišče samo, saj gre za strokovno vprašanje, ki zahteva obravnavo pred izvedencem ekonomske stroke. Tožnik je pozabil na ključni dokaz. Sodišče ni izvedlo dokaza, s katerim bi bila izkazana višina tega dela zahtevka. Ker je odločitev sodišča pod tč. 1 in 2 nezakonita, bi sodišče moralo odločiti drugače tudi glede stroškov postopka. Tožena stranka je svojo pritožbo še dopolnila z vlogo z dne 24. 6. 2011, ki jo pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker je bila podana izven roka za vložitev pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji).

V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke vtožuje plačilo odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in plačilo regresa za prehrano med delom.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnik upravičen do odpravnine v višini, določeni v 109. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji), kljub temu, da je sporazum o odložitvi plačila odpravnine podpisal prostovoljno. Glede zahtevka za plačilo regresa za prehrano je ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik prejel regres za prehrano že v obliki stimulacije, zato je zahtevku ugodilo.

Po določbi 1. odstavka 109. člena ZDR je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, dolžan izplačati delavcu odpravnino. Tožena stranka je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov 16. 11. 2009. Z dogovorom o odpravnini z dne 16. 12. 2009 sta se tožnik in tožena stranka dogovorila, da tožena stranka tožniku ob prenehanju delovnega razmerja ne bo izplačala odpravnine zaradi kasnejše možnosti ponovne zaposlitve pri delodajalcu (po 3 mesecih). V primeru, da tožnika ne bo mogla zaposliti po 3 mesecih, mu bo izplačala odpravnino za celotno delovno dobo pri delodajalcu.

Odločba Ustavnega sodišča Up-63/2003 z dne 27. 1. 2005 v obrazložitvi izrecno zavzema stališče, da je dolžnost delodajalca izplačilo odpravnine in da izplačilo ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank. Ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča, iz katere izhaja, da se delavec pravici do odpravnine ne more odpovedati, ker ta zagotavlja odpuščenemu delavcu določeno socialno varnost ob prehodu v brezposelnost in pomeni odmeno za dotedanje delo pri delodajalcu, to pomeni, da se delavec ne more odpovedati niti pravici niti izplačilu odpravnine, ker drugače namen zagotavljanja socialne varnosti ni izpolnjen. ZDR določa, da lahko pisni sporazum o načinu izplačila, obliki in zmanjšanju višine odpravnine delavec in delodajalec sklepata le v postopku prisilne poravnave. V tem postopku se prisilna poravnava ne navaja, zato ni bilo zakonskih pogojev za sklepanje kakršnega koli pisnega sporazuma oziroma dogovora. Dogovor, kakršen je bil sklenjen, je bil v nasprotju s prisilnim zakonskim določilom, saj kot je razvidno iz njegove vsebine, je tožena stranka pogojevala izplačilo z možnostjo kasnejše zaposlitve, torej po že odpovedani pogodbi o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Dogovor pa je bil podpisan po enem mesecu od izdaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje se zato pravilno ni ukvarjalo z vsebino samega dogovora, kot to uveljavlja pritožba, ukvarjalo pa se je z vprašanjem ali je bila tožniku ponujena v podpis nova pogodba o zaposlitvi. Po oceni sodišča prve stopnje odgovor na navedeno vprašanje nima ključnega pomena za presojo zadeve, glede na stališče Ustavnega sodišča in glede na veljavno zakonodajo, da lahko delodajalec ponudi v podpis novo pogodbo o zaposlitvi obenem z odpovedjo. V konkretnem primeru naj bi toženka tožniku ponudila, kar sicer ni bilo dokazano, novo pogodbo o zaposlitvi, vendar šele potem, ko mu je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanjem zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Predmet presoje sodišča prve stopnje je bilo plačilo odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne presoja zakonitosti same odpovedi.

Tožnik je zahteval tudi povračilo stroškov za prehrano med delom, v skladu z določbo 130. člena ZDR, po kateri mora delodajalec delavcu zagotoviti med drugim tudi povračilo stroškov za prehrano med delom. Tožena stranka je zahtevku nasprotovala, ker naj bi tožniku izplačevala bistveno višjo stimulacijo. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zahtevku ugodilo. Štelo je, da 14. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 12. 2004 določa ne le osnovno bruto plačo in dodatke, temveč tudi povračila stroškov v zvezi z delom, zato plačilo stimulacije tudi v višjem znesku ne pomeni, da je v tem znesku vključeno tudi povračilo stroškov za prehrano. Sodišče prve stopnje je pri izračunu regresa za prehrano sledilo izračunu tožnika, ki je uveljavljal regres za povprečno 22 delovnih dni na mesec, kar je napačno. Do regresa za prehrano je tožnik upravičen le za dneve dejanske prisotnosti na delu in ne povprečne mesečne prisotnosti. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in znesek v 2. točki izreka sodbe znižalo, višji zahtevek iz tega naslova pa zavrnilo. Pritožbeno sodišče je pri izračunu izhajalo iz podatkov tožene stranke (priloge B9 - B11) - plačilni listi tožnika za sporno obdobje. Pritožba pa neutemeljeno uveljavlja, da tožnik ni upravičen do plačila obresti pred vložitvijo tožbe. Tožena stranka bi morala tožniku ob vsakokratnem plačilu plače povrniti tudi stroške prehrane med delom in ker je bila v zamudi s plačilom, je tožnik upravičen tudi plačila zamudnih obresti, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

Ker je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbeni zahtevek delno zavrnjen, je tožnik v pravdi uspel le delno. Uspeh tožnika je ocenjen na 89 %, uspeh tožene stranke pa na 11 %. Zato je v tem razmerju potrebno obračunati stroške postopka na prvi stopnji v skladu z določbami 154. člena ZPP. Tožnik je upravičen do povračila 89 % stroškov, ki znašajo 423,00 EUR, tožena stranka pa do 11 %. Potrebni stroški tožene stranke znašajo 675,00 EUR (11 % znaša 74,25 EUR). Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna povrniti 348,75 EUR stroškov postopka. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno spremenilo 3. točko izreka sodbe tako, da je stroške, prisojene na prvi stopnji znižalo na navedeni znesek.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe, v preostalem pa pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).