8. 1. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa Odvetniška družba B. – B., o. p., d. n. o., Z., na seji senata 22. decembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. III Kp 73/2006 z dne 13. 9. 2006 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem št. K 66/2006 z dne 31. 5. 2006 se zavrže.

2.Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper v izreku navedeni sodni odločbi. Zatrjuje kršitve 15., 21., 22., 23., 28., 29., 34. in 35. člena Ustave. Ustavnemu sodišču predlaga, naj o njegovi ustavni pritožbi odloči pred izčrpanjem pravnih sredstev. Svoj predlog pritožnik utemeljuje z navedbo, da so zatrjevane kršitve očitne in da zato ni izkoristil izrednega pravnega sredstva. Meni, da glede na stališče,[1] ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v sodbi št. I Ips 185/2006 z dne 1. 6. 2006, tudi v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more pričakovati zanj ugodne rešitve. Pritožnik Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sodbi spremeni tako, da pritožnika oprosti obtožbe in Zavodu, kjer prestaja kazen zapora, naloži njegovo izpustitev. Ustavnemu sodišču še predlaga, naj odloči o stroških tako, da stroški kazenskega postopka in potrebni stroški njegovega zagovornika bremenijo proračun.

B.

Ustavna pritožba se po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Po drugem odstavku istega člena lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice.

Pojem očitnosti kršitve je Ustavno sodišče opredelilo že v sklepu št. Up-62/96 z dne 11. 4. 1996 (OdlUS V, 68), v katerem je navedlo, da "očiten" pomeni takšen, ki ga ni mogoče ovreči ali omajati niti po vsestranskem preizkusu, ker vse okoliščine, zdrava pamet in vse izkušnje, brez dokazovanja in brez možnosti nasprotnega utemeljevanja, izključujejo vsako možnost drugačnega sklepanja. Po presoji pritožnikovih navedb in vsebine izpodbijanih sodnih odločb z vidika zatrjevanih kršitev človekovih pravic Ustavno sodišče ugotavlja, da pritožnikov primer ni takšen.

Ker ni izkazana očitnost zatrjevanih kršitev človekovih pravic, se Ustavnemu sodišču ni bilo treba spuščati v presojo, ali je izpolnjen drugi pogoj iz drugega odstavka 51. člena ZUstS (nastanek nepopravljivih posledic), saj morata biti za predčasno obravnavo kumulativno izpolnjena oba pogoja.

Ker procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev ni podana in ker niso izpolnjeni pogoji za predčasno obravnavo ustavne pritožbe, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo.

V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnik ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka 55. člena in 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer

Opomba:

[1]Za pritožnika je sporno stališče, "da ima carina za kontrolo vozila na mejnem prehodu vsa pooblastila, da presoja kršitev določb zakona in postopka ne vključuje presoje določenega dejstva, še manj pa dokazov ter, da je vprašanje, ali je policija opravila ogled vozila v skladu z določbo 164. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – ZKP) stvar dejanske ocene, kar ni predmet presoje Vrhovnega sodišča."