Jedro

Posebno težka invalidnost, ki je predpostavka za pravno priznano nepremoženjsko škodo tožnikov kot posrednih oškodovancev, je pravni standard, ki terja omejen pristop. Odškodnina za škodo posrednih oškodovancev se namreč prisodi le izjemoma. Že iz samega pojma posebno težka invalidnost izhaja, da gre za najtežje primere hudih primerov invalidnosti.

Obstoj trajnejše življenjske skupnosti je torej predpostavka za pravico do odškodnine le za brate in sestre, ne pa tudi za člane ožje družine, to je za zakonca, otroke in starše.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnika sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevka tožnikov na plačilo denarne odškodnine za duševne bolečine, ki sta jih utrpela zaradi posebno težke invalidnosti moža oziroma očeta (v nadaljevanju oškodovanca). Sodišče prve stopnje je v razlogih navedlo, da posledice, ki jih je oškodovanec utrpel v prometni nesreči ne dosegajo standarda posebno težke invalidnosti, ki je predpostavka za priznanje denarne odškodnine za duševne bolečine svojcev. Z dopolnilnim sklepom pa je sodišče tožečim strankam naložilo, da toženi stranki povrnejo stroške pravdnega postopka v višini 1.925,16 EUR s pp.

Proti sodbi sta pritožbo vložila tožnika F. T. ( v nadaljevanju prvo tožnica) in I. T. ( v nadaljevanju drugo tožnik). Uveljavljata pritožbena razloga napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da pri oškodovancu ni podana posebno težka invalidnost. Oškodovanec je zaradi posledic poškodb trajno nesposoben za kakršnokoli delo in je spoznan za invalida I. kategorije. Je celovito osebnostno spremenjen, potreben stalne nege in pomoči, zaradi motnje spolne funkcije je onemogočen v spolnem življenju, kar vpliva ne samo na njegovo življenje, temveč na zadovoljevanje osnovnih življenjskih funkcij posredne oškodovanke, njegove žene. Življenje posrednih oškodovancev je od nezgode dalje povsem podrejeno potrebam neposrednega oškodovanca, njihove čustvene vezi pa so usmerjene samo še v njegovo oskrbo tako, da so njihova emocionalna razmerja povsem porušena, ker so usmerjena v eksistenco družine in ne v radost in prijetne trenutke, ki so jih bili deležni pred obravnavano nezgodo. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da drugotožnik ne spada v krog oškodovancev iz 2. odst. 180. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem pritožnika, da gre otroku posebno težkega invalida odškodnina, ne glede na obstoj trajne življenjske skupnosti. 2. odstavek 180. člena OZ določa, da v primeru posebno težke invalidnosti kakšne osebe lahko sodišče prisodi njenemu zakoncu, otrokom in staršem pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. Takšno odškodnino je mogoče prisoditi tudi bratom in sestram, če je med njimi in poškodovanim obstajala trajnejša življenjska skupnost (3. odstavek 180. člena OZ). Obstoj trajnejše življenjske skupnosti je torej predpostavka za pravico do odškodnine le za brate in sestre, ne pa tudi za člane ožje družine, to je za zakonca, otroke in starše. Drugo tožnik torej spada v krog upravičencev iz 2. odst. 180. člena Obligacijskega zakonika. Kljub temu, da drugo tožnik spada v krog upravičencev, pa je sodišče prve stopnje, tako njegov zahtevek kot tudi zahtevek prvotožnice, pravilno zavrnilo, saj trajne posledice oškodovanca ne dosegajo praga posebne težke invalidnosti. Posebno težka invalidnost, ki je predpostavka za pravno priznano nepremoženjsko škodo tožnikov kot posrednih oškodovancev, je pravni standard, ki terja omejen pristop. Odškodnina za škodo posrednih oškodovancev se namreč prisodi le izjemoma. Že iz samega pojma posebno težka invalidnost izhaja, da gre za najtežje primere hudih primerov invalidnosti. Sodna praksa, ki jo je citiralo sodišče prve stopnje, je v to kategorijo uvrščala le izjemne primere invalidnosti. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da tožnika zaradi posledic prometne nesreče pri neposrednem oškodovancu močno duševno trpita, vendar njegove poškodbe, ki jih je sodišče opisalo na 7. in 8. strani izpodbijane sodbe nimajo za posledico nesposobnosti za samostojno življenje ter odvisnost od oskrbe in pomoči drugih, da bi lahko govorili, upoštevajoč sodno prakso, o primeru posebno težke invalidnosti. Navedba pritožbe, da oškodovanec potrebuje stalno navzočnost in pomoč žene pri osnovnih življenjskih opravili je v nasprotju z izvedeniškim mnenjem, da oškodovanec potrebuje tujo pomoč povprečno tri ure dnevno. Oškodovanec ima, kljub amputirani desni spodnji okončini v višini stegna, možnost, da si na krn namešča protezo za hojo, čeprav le za kratek čas (uro do dve) in zato se lahko giba s pomagali (hodulja, bergle, prirejen avto), kar pomeni, da je relativno samostojen v preživljanju vsakdanjika, zato njegovega stanja ni mogoče enačiti z najhujšimi primeri, ki predstavljajo posebno težko invalidnost, ko je osebi samostojno življenje popolnoma onemogočeno, ko je bistveno spremenjena, ne samo fizično, pač pa tudi osebnostno in ko je povsem odvisna od tuje pomoči. Obravnavani primer, kljub duševnim bolečinam tožnikov ob moževi oziroma očetovi prizadetosti, ne predstavlja posebno težke invalidnosti, zato njunima zahtevkoma ni mogoče ugoditi.

Sodišče prve stopnje je z dopolnilnim sklepom tožečim strankam naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranki v višini 1.9.25,16 EUR. Pritožnikova zatrjevanja, da prvostopenjsko sodišče lahko o stroških postopka odloči šele, ko je postopek med strankama končan (v konkretnem primeru pa po mnenju pritožnika postopek ni končan, saj je bila dne 29.4.2010 zoper odločbo vložena pritožba) niso utemeljena. Sodišče prve stopnje je praviloma upoštevalo stroške, ki so stranki nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje, saj za odločanje o stroških na pritožbeni in revizijski stopnji veljajo posebna pravila, določena v 165. členu ZPP in sicer v odvisnosti ali Višje oziroma Vrhovno sodišče pritožbo oziroma revizijo potrdi, spremeni oziroma razveljavi.

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče o stroških postopka odločiti v sodbi in ne v sklepu. Vsaka odločba o stroških, bodisi, da se nahaja v sodbi, v plačilnem nalogu ali v samostojni stroškovni odločbi, je sklep in se tudi izpodbija po pravilih, po katerih se izpodbijajo sklepi (glej 128. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). V konkretnem primeru je prvostopenjsko sodišče pravilno z dopolnilnim sklepom odločilo o stroških postopka.

Ker sta pritožbi neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo zakonsko predvidenih preizkusnih razlogov posameznih pravnih kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo ter izpodbijano sodbo in sklep potrdilo (353. člen ZPP in 365. člen ZPP).

Ker je tožeča stranka s pritožbo propadla, sama krije stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena ZPP).