Jedro

Po določbah 4. člena Uredbe o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (Uredba), ki ureja vračilo nagrade (ki je bila ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi izplačana pripadniku), mora pripadnik vrniti izplačano nagrado v treh mesecih po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Ta določba je jasna in velja za vse primere, kadar je pogodba o zaposlitvi pripadniku odpovedana s strani delodajalca in kadar iz tega razloga nastane obveznost vračila nagrade na podlagi določb drugega odstavka 4. člena Uredbe. Velja torej tudi v primeru, kot je obravnavani, ko je tožencu prenehala pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičenega izostanka z dela. Pri tem ni bistveno, da je bilo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi odločeno z ugotovitvenim sklepom tožeče stranke, ki je bil izdan šele po štirih mesecih in s katerim je bilo odločeno, da tožencu preneha delovno razmerje za nazaj. Zastaralni rok je v obravnavani zadevi začel teči po izteku treh mesecev od prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ne pa kasneje (tri mesece po izdaji ugotovitvenega sklepa), kot je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se glasi: "II. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 4.435,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2012 do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 149,20 EUR v 15 dneh po vročitvi sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka do plačila."

Obrazložitev

1. Sodišče je s sodbo toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki 1.820,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2012 do plačila (I. točka izreka) ter znesek 4.435,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2012 do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 514,54 EUR v roku 15 dni po vročitvi sodbe sodišča prve stopnje, do tedaj brez obresti, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zapadlosti do plačila) (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe se pritožuje toženec, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni in zavrne tožbeni zahtevek. Ne strinja se z odločitvijo, da se je zastaralni rok iztekel 7. 5. 2017, kot je navedeno v 10. točki obrazložitve sodbe. Zastaralni rok se je, kot izhaja iz zahtevka za vračilo s strani Ministrstva za obrambo, iztekel že 8. 4. 2017, saj je bil v zahtevi Ministrstva za obrambo določen rok plačila 30 dni. Toženec je, kot navaja, sam prekinil delovno razmerje z dnem, ko je izostal z dela, in ni imel nobenega namena vrniti se na delovno mesto. Zakaj je Ministrstvo za obrambo za izdajo sklepa potrebovalo štiri mesece, ni jasno, vračilu preveč izplačane plače pa ne ugovarja. Argument sodišča, da je po prejemu sklepa z dne 7. 2. 2012 potreboval tri mesece za prostovoljno izpolnitev obveznosti, je napačen, saj nagrade ni imel namena vrniti. Ker je v zahtevku za vračilo ... z dne 8. 3. 2012 jasno določen datum zapadlosti 7. 4. 2012, je zastaranje začelo teči 8. 4. 2012, zastaralni rok pa se je iztekel 8. 4. 2017, kar pomeni, da je bila izvršba vložena prepozno. Na vseh obvestilih o dolgu je datum valute določen na 7. 4. 2012, pa tudi sodišče je v II. točki izreka sodbe določilo tek zamudnih obresti od 8. 4. 2012. Tožeča stranka v nobeni pripravljalni vlogi ni trdila, da zadeva ni zastarala, ker so pravočasno vložili izvršbo. Dokazovala je, da je šlo za pripoznavo. Sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek, saj bi moralo upoštevati, da iz pripravljalne vloge tožeče stranke P 22/2017 z dne 25. 8. 2017 izhaja, da tožena stranka v VIII. točki navaja, da bi zadeva zastarala že 9. 10. 2016, da pa je tožena stranka dolg pripoznala v letu 2014, kar pa ni res.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe, ker je odločitev sodišča materialnopravno pravilna. Navaja, da je bila tožba vložena pravočasno, tako pozno pa je bila vložena zaradi sodelovanja tožene stranke in njenih delnih plačil, ker je tožeča stranka hotela spor rešiti po mirni poti. Rok za izpolnitev obveznosti tožene stranke ni mogel začeti teči pred izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja toženi stranki, torej ne pred 7. 2. 2012. Izvršba je bila vložena 4. 5. 2017, torej pred iztekom petletnega zastaralnega roka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena in nikakor nima takih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Vsebuje jasne razloge, ki med seboj niso v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih vprašanj. Kršitve določb pravdnega postopka sicer pritožba uveljavlja preveč splošno oziroma pavšalno, zato pritožbeni preizkus sodbe glede ostalih domnevnih procesnih kršitev niti ni mogoč, sicer pa pritožba to bistveno kršitev uveljavlja zlasti zaradi nestrinjanja z odločitvijo oziroma s pravno presojo sodišča prve stopnje.

7. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji, ali je terjatev iz naslova vračila izplačane denarne nagrade zastarala, zato je sprejeta odločitev napačna.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da sta tožeča in tožena stranka dne 7. 10. 2008 sklenili pogodbo o zaposlitvi, na podlagi katere je bila tožencu izplačana posebna denarna nagrada v višini petih povprečnih bruto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji, v znesku 4.435,98 EUR; - da je tožeča stranka 7. 2. 2012 enostransko, iz krivdnih razlogov na strani toženca, odpovedala pogodbo o zaposlitvi, delovno razmerje pa je tožencu prenehalo 7. 10. 2011; - da je toženec iz naslova izplačila plač neupravičeno prejel znesek 2.560,94 EUR; - da je tožeča stranka tožencu poslala opomin pred izvršbo in da je toženec pisno prosil za odlog izvršbe ter se zavezal dolg odplačevati v obrokih, nato pa je dolg odplačal le deloma, ker pa je prenehal z nakazili, je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo; - da je toženec pripoznal zahtevek iz naslova preveč izplačane plače. 9. V zvezi z zahtevkom za vračilo izplačane denarne nagrade je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka upravičena do vračila denarne nagrade ter da zahtevek za vračilo denarne nagrade ni zastaral, obenem pa je presodilo, da toženec s svojimi dejanji ni pripoznal tožbenega zahtevka iz tega naslova, na kar se je tekom postopka sklicevala tožeča stranka.

10. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na pravilno pravno podlago. Upoštevalo je določbo tretjega odstavka 7. člena pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenili pravdni stranki, po kateri mora toženec vrniti posebno denarno nagrado, v kolikor predčasno, pred iztekom desetih let, prekine ali odpove pogodbo o zaposlitvi …, ali se mu v tem času odpove delovno razmerje zaradi krivdnih razlogov na njegovi strani. Ta določba je skladna z določbami Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 s spremembami), pa tudi z določbami 4. člena Uredbe o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 67/2008 - v nadaljevanju Uredba). Iz ugotovitvenega sklepa z dne 7. 2. 2012 je razvidno, da je tožeča stranka tožencu enostransko odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov na njegovi strani (neopravičeni izostanek z dela), zaradi česar je toženec dolžan vrniti posebno nagrado v višini petih povprečnih bruto plač, v treh mesecih po prenehanju pogodbe o zaposlitvi.

11. Sodišče je ugotovilo, da vračilo denarne nagrade ni zastaralo. V 10. točki obrazložitve sodbe je navedlo, da je pogodba o zaposlitvi, sklenjena s tožencem, prenehala 7. 10. 2011, zato bi trimesečni rok za vračilo nagrade potekel 7. 1. 2012. S potekom navedenega roka je tožeča stranka pridobila pravico terjati izpolnitev obveznosti iz naslova denarne nagrade, tega dne pa je začel teči tudi zastaralni rok. V obravnavanem primeru pa je, kot je navedlo sodišče prve stopnje, šlo za enostransko odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana z ugotovitvenim sklepom tožeče stranke, ki je bil izdan 7. 2. 2012, zato se rok za vračilo nagrade ni mogel izteči pred dnem izdaje sklepa, čeprav je bilo s sklepom ugotovljeno prenehanje delovnega razmerja za nazaj. Rok za vračilo denarne nagrade se je po stališču sodišča prve stopnje iztekel najprej na dan izdaje sklepa ali pa tri mesece po njegovi izdaji. Ker v primeru, če bi se štelo, da se je rok iztekel na dan izdaje sklepa, toženec ne bi imel na voljo treh mesecev za prostovoljno izpolnitev obveznosti in bi mu bila s tem odvzeta možnost, ki mu jo zagotavlja zakon, pa je sodišče prve stopnje presodilo, da se je v obravnavanem primeru rok za prostovoljno vračilo nagrade iztekel tri mesece po izdaji ugotovitvenega sklepa, tj. 7. 5. 2012. Takrat je po presoji sodišča prve stopnje začel teči pet letni zastaralni rok iz 202. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), ki se je iztekel 7. 5. 2017. Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo, da terjatev ni zastarala, ker je tožeča stranka predlog za izvršbo vložila 4. 5. 2017, in na tej podlagi ugodilo tožbenemu zahtevku.

12. V razlogih sodbe je sodišče prve stopnje še navedlo, da je za primer, da bi bilo stališče sodišča prve stopnje glede zastaranja te terjatve napačno, obravnavalo še vprašanje, ali je toženec pripoznal terjatev iz naslova vračila denarne nagrade ali ne, saj se je tožeča stranka sklicevala na pripoznavo dolga, zaradi katere naj bi prišlo do pretrganja zastaranja. Ugotovilo je, da toženčeva delna plačila in dopisi, ki jih je naslovil na tožečo stranko, ne predstavljajo pripoznave dolga iz naslova vračila denarne nagrade (ker je toženec pripoznal le dolg iz naslova preveč izplačane plače) in da ni prišlo do pretrganja zastaranja.

13. Pritožba pravilno opozarja, da je stališče sodišča prve stopnje o zastaranju terjatve iz naslova vračila nagrade napačno. Po določbah 4. člena Uredbe, ki ureja vračilo nagrade (ki je bila ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi izplačana pripadniku), mora pripadnik vrniti izplačano nagrado v treh mesecih po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Ta določba je jasna in velja za vse primere, kadar je pogodba o zaposlitvi pripadniku odpovedana s strani delodajalca in kadar iz tega razloga nastane obveznost vračila nagrade na podlagi določb drugega odstavka 4. člena Uredbe. Velja torej tudi v primeru, kot je obravnavani, ko je tožencu prenehala pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičenega izostanka z dela. Pri tem ni bistveno, da je bilo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi odločeno z ugotovitvenim sklepom tožeče stranke, ki je bil izdan šele po štirih mesecih in s katerim je bilo odločeno, da tožencu preneha delovno razmerje za nazaj. Tudi v ugotovitvenem sklepu z dne 7. 2. 2012 o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožencu je izrecno navedeno, da pripadniku (tožencu) delovno razmerje preneha 7. 10. 2011 in da je dolžan v celoti vrniti posebno denarno nagrado v višini petih povprečnih bruto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji v treh mesecih po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Izdaja ugotovitvenega sklepa za primer, ko pripadniku pogodba o zaposlitvi preneha na podlagi enostranske odpovedi delodajalca na podlagi zakona (zaradi neopravičenega izostanka z dela), ima le deklaratorni učinek. Zato se zaradi kasnejše izdaje ugotovitvenega sklepa, s katerim se odpove pogodba o zaposlitvi za nazaj, v nobenem primeru ne more podaljšati rok, v katerem je pripadnik dolžan vrniti posebno denarno nagrado, ki je določena v Uredbi, pogodbi o zaposlitvi (v tretjem odstavku 7. člena) in v ugotovitvenem sklepu o prenehanju delovnega razmerja. To pa pomeni, da je zastaralni rok v obravnavani zadevi začel teči po izteku treh mesecev od prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ne pa kasneje (tri mesece po izdaji ugotovitvenega sklepa), kot je ugotovilo sodišče prve stopnje.

14. Tožeča stranka je zahtevek za vračilo podala 8. 3. 2012 z rokom zapadlosti 7. 4. 2012, pri čemer je zakonske zamudne obresti zahtevala od 8. 4. 2012. Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine pa je vložila 4. 5. 2017, to je več kot pet let po zapadlosti terjatve. To pomeni, da je terjatev zastarala in da je ugovor zastaranja, pri katerem toženec vztraja tudi v pritožbi, utemeljen in da ga je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo. Ne nazadnje je tudi tožeča stranka sama v svojih vlogah, očitno prav zato, ker se je zavedala, da je obveznost vračila denarne nagrade nastala tri mesece po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, uveljavljala pretrganje zastaranja zaradi pripoznave terjatve s strani toženca v letu 2014. Zato toženec v pritožbi utemeljeno opozarja tudi na vsebino pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 25. 8. 2017, v kateri je izrecno zapisala, da bi petletni zastaralni rok res potekel 9. 10. 2016, da pa je tožena stranka zahtevek izrecno pripoznala 22. 4. 2014, kar naj bi povzročilo pretrganje zastaranja in pričetek ponovnega teka zastaralnega roka. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, pa toženec niti tega dne niti kasneje ni pripoznal zahtevka za vrnitev posebne denarne nagrade, ker se je pripoznava nanašala le na vračilo preveč izplačanih plač. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku za vračilo denarne nagrade v znesku 4.435,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ugodilo, je torej materialnopravno napačna, saj tožbeni zahtevek ni utemeljen in ga je potrebno zavrniti.

15. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbami prvega odstavka 351. člena ter 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo ter spremenilo izpodbijani del sodbe, tako kot izhaja iz izreka te sodbe. Sprememba se nanaša na II. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, pri čemer je odločitev v II. točki izreka spremenjena tako, da se zahtevek za plačilo denarne nagrade s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2012 do plačila zavrne.

16. Odločitev o stroških postopka na prvi stopnji v III. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje pa je spremenjena tako, da se stroški postopka, ki jih je dolžan toženec plačati tožeči stranki, znižajo glede na končni uspeh tožeče stranke v postopku. Glede na spremembo izpodbijanega dela sodbe je namreč pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka ob upoštevanju spremenjenega uspeha tožeče stranke, ki je le 29 %. Potrebne stroške tožeče stranke je sodišče prve stopnje odmerilo pravilno in v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl. - OT) v višini 1121 točk, tj. v znesku 514,54 EUR. Tožeča stranka je upravičena do povračila sorazmernega dela stroškov glede na 29 % uspeh v sporu, tj. do zneska 149,20 EUR, zato je pritožbeno sodišče stroške postopka, ki jih je tožeči stranki dolžan povrniti toženec, znižalo na ta znesek.

17. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih stranki nista priglasili.