Jedro

Ne glede na to, da gre v obravnavanem primeru za postopke v zvezi z nezakonito postavljeno ograjo, ni mogoče z eno tožbo izpodbijati aktov, ki so bili v zvezi s tem izdani. Akta sta namreč izdala različna organa prve stopnje, akta pa se opirata tudi na različni pravni podlagi.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožnik je pri naslovnem sodišču vložil tožbo zoper več upravnih aktov. Tako izpodbija odločbo Agencije RS za okolje, št. 35507-1952/2011-9 z dne 4. 10. 2011, s katero je Agencija zavrnila njegovo vlogo za vodno soglasje za legalizacijo žične ograje ob razbremenilniku Ledava-Mura, na zemljišču parc. št. 2799 k.o. …. Prav tako izpodbija odločbo, ki jo je v zvezi z navedeno zadevo v pritožbenem postopku izdalo Ministrstvo za okolje in prostor, št. 3555-61/2011-7 z dne 5. 12. 2011. S citirano odločbo je ministrstvo zavrnilo tožnikovo pritožbo glede zavrnitve izdaje vodnega soglasja. S tožbo pa tožnik izpodbija tudi odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, št. 6114-202/2011 z dne 17. 10. 2011, s katero je inšpektorica za okolje tožniku odredila, da mora odstraniti ograjo postavljeno ob razbremenilnem kanalu reke Ledave v dolžini 30 m, kakor tudi del ograje v dolžini 5 m na severni in južni stranici ograje od razbremenilnega kanala v notranjost zemljišča, tako da bo omogočeno neškodljivo vzdrževanje vodne infrastrukture razbremenilnega kanala reke Ledave. V zvezi z navedenimi odločbami tožnik v tožbi predlaga, da jih sodišče odpravi. V tožbi tudi pojasnjuje, da je sporno ograjo, s katero je ogradil parcelo št. 2799 k.o. …, postavil zgolj z namenom onemogočiti tretjim osebam, da bi na navedenem zemljišču odlagali okolju in zdravju nevarne odpadke. Prav tako je s tem sebi in svoji družini zagotovil zdravo življenjsko okolje. Postavitev ograje tako v bistvu predstavlja izboljšanje hidromorfoloških in bioloških lastnosti površinskih voda, torej ukrep, ki se nanaša na ohranjanje narave, kar predstavlja izjemo iz 37. člena Zakona o vodah. Sicer pa je ograja postavljena več kot 5 m od najvišjega vodostaja v razbremenilniku, prav tako gre za ograjo, ki ni fiksna, zato jo je možno v zelo kratkem času odstraniti in omogočiti dostop.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: V upravnem sporu lahko tožnik v skladu z določbo 35. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) z eno tožbo uveljavlja več tožbenih zahtevkov proti istemu tožencu, če vsi zahtevki temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi in je za vse zahtevke pristojno isto sodišče. V obravnavanem primeru tožnik v tožbi izpodbija upravne akte različnih organov in stopenj in z različno pravno podlago. Odločba Agencije RS za okolje z dne 4. 10. 2011 se nanaša na postopek izdaje vodnega soglasja v zvezi z legalizacijo žične ograje ob razbremenilniku Ledava-Mura. Z odločbo z dne 5. 12. 2011 pa je v inšpekcijskem postopku inšpektorica za okolje v zvezi s postavljeno ograjo na priobalnem zemljišču razbremenilnega kanala Ledava tožniku izrekla inšpekcijski ukrep. Ne glede na to, da gre v obravnavanem primeru za postopke v zvezi z nezakonito postavljeno ograjo na priobalnem zemljišču razbremenilnega kanala Ledave, ni mogoče izpodbijati z eno tožbo aktov, ki so bili v zvezi s tem izdani. Akta sta izdala različna organa prve stopnje, prav tako se opirata na različni pravni podlagi. V prvem primeru gre tako za izdajo vodnega soglasja, v drugem primeru pa za izrek inšpekcijskega ukrepa.

Glede na navedeno je sodišče tožnika v skladu z določbo 31. člena ZUS-1 pozvalo, da tožbo popravi tako, da z ločenimi tožbami uveljavlja svoje zahtevke. V pozivu na odpravo pomanjkljivosti tožbe ga je tudi opozorilo na pravne posledice v primeru, če v določenem roku ne bo odpravil pomanjkljivosti. Navedeni poziv je bil tožnikovemu pooblaščencu vročen dne 18. 6. 2012, vendar tožnik v postavljenem roku, niti do odločitve v tej zadevi, pomanjkljivosti tožbe v skladu s pozivom sodišča ni odpravil. Ker sodišče tako pomanjkljive tožbe ne more obravnavati, jo je v skladu z določbo drugega odstavka 31. člena ZUS-1 zavrglo.

Sodišče je tudi zavrnilo zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.