Jedro

Stališču prvostopenjskega sodišča, da toženka s sodelovanjem pri odplačilu posojila v času trajanja zakonske zveze ni mogla pridobiti stvarne pravice na delu stanovanja, ki je bilo s tem posojilom kupljeno, temveč da ji gre le obligacijski zahtevek, po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče pritrditi, preden se ne raziščejo še druge pravno pomembne okoliščine te zadeve. Te pa so predvsem volja in namen pravdnih strank glede lastništva stanovanja ob njuni vselitvi vanj, torej morebitni dogovor v zvezi z lastništvom.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (točka 1, 2, 5 in 6 izreka) r a z v e l j a v i in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo pod točko 1 ugotovilo, da je trosobno stanovanje v izmeri 63,56 m2 v stanovanjski hiši na naslovu K. št. 7, ki je locirano v kletni etaži s številko 18 in ki obsega kuhinjo, dnevno sobo, sobo, sobo-kabinet, kopalnico z WC, hodnik, predsobo, balkon, teraso in dva kletna prostora, izključna last tožnika M.N. in je zato toženki pod točko 2 izreka sodbe naložilo, da je to stanovanje dolžna izprazniti in ga v 30-ih dneh izročiti tožniku. Zahtevek iz nasprotne tožbe, da naj bi to stanovanje spadalo v skupno premoženje pravdnih strank ter da naj bi bil delež vsake od strank na njem do 1/2je pod točko 5 izreka sodbe zavrnilo. Ugodilo pa je zahtevku iz nasprotne tožbe, da v skupno premoženje pravdnih strank spada stanovanje na naslovu U., K., vpisano v vl.št. E 24 k.o. S., kot posamezni del stavbe, vpisan pod B IV ter da je delež pravdnih strank na tem stanovanju vsake do 1/2, kot tudi, da v njuno skupno premoženje spada osebni avtomobil znamke B., leto izdelave 1996 z enakim deležem zakoncev na njem. Glede pravdnih stroškov je pod točko 6 odločilo, da nosi vsaka stranka svoje.

Zoper sodbo se pritožuje toženka po pooblaščencu. Izpodbija 1., 2. in 5.točko izreka sodbe, s katerimi je sodišče odločilo, da je trisobno stanovanje v stanovanjski hiši na naslovu K. izključna last tožnika M. N., da je dolžna zato toženka to stanovanje izprazniti in da stanovanje ne spada v skupno premoženje pravdnih strank. V pritožbi izpodbija na prvem mestu dokazni zaključek prvostopenjskega sodišča, da pravdni stranki v letih od 1981 do 1983 nista živeli v izvenzakonski skupnosti. Pritožba izpostavlja, da sta v tem obdobju skupaj stanovali pri starših tožene stranke, da je toženkina mati tožniku prala, likala, mu kuhala in je bil praktično član družine. Od njega niso zahtevali povračila stroškov za skupno gospodinjstvo, prav tako kot tudi od ostalih otrok ne. Sodišče ni upoštevalo, da sta na ta način toženkina starša želela pomagati mlademu paru, ki je imel nizke dohodke. To sta potrdili tudi priči M.P. in E.H.. Zato sodišče ne more šteti odsotnost tožnikovega prispevka k stroškom skupnega gospodinjstva sočasno kot odsotnost obstoja takega gospodinjstva. Odločilno tudi ne more biti dejstvo, da pravdni stranki nista prijavili skupnega stalnega prebivališča vse do preselitve na K.. O tem, kje je v obdobju od leta 1981 do 1983 živel tožnik, so najbolj natančno vedele povedati priče, ki so sorodniki tožene stranke in so živeli pri njih doma oziroma so v hišo pogosto prihajali in zato razmere dobro poznali. Tožniku ne gre verjeti, da se je prehranjeval pri sestri, tudi tožnikova mati ni tega v celoti potrdila. Jasno je, da z njo ni imel skupnega gospodinjstva, iz tega pa izhaja logičen zaključek, da je imel gospodinjstvo s toženko oziroma njeno družino. Življenjska skupnost pravdnih strank v tem obdobju zato vsebuje vse elemente, na podlagi katerih jo je mogoče šteti za izvenzakonsko skupnost. V letu 1983 sta se pravdni stranki razšli za približno tri do štiri mesece. Neživljenjsko je trditi, da je tožnik ravno v tistem času kupil stanovanje, ki naj bi bilo njegova izključna last. Upoštevati je potrebno, da je bilo stanovanje kupljeno marca 1983, torej preden sta se pravdni stranki začasno razšli, dokončno plačano septembra 1983, torej tekom prvega meseca, ki naj bi ga stranki preživeli narazen. Ni logično, da bi tožnik zbral ves denar in nato poravnal kupnino ravno v tistem mesecu. Mnogo bolj življenjska je situacija, kot jo je opisala toženka, torej, da sta pravdni stranki skupaj načrtovali nakup stanovanja, do tedaj pa skupaj živeli pri njenih starših. Zatem sta se za krajši čas razšla in ko sta se pobotala, sta se preselila v stanovanje, v katerega sta se dejansko imela namen preseliti že od marca 1983. To je tudi v skladu s tem, kar so povedale priče in ni bistveno, ali sta stranki namensko varčevali za stanovanje že od začetka njune skupnosti. O skupnem namenu kupiti stanovanje sta govorili tudi priči M. P. in O.R.. V pogodbi je bil M.N. naveden le zato, ker je formalnosti v zvezi z nakupom izpeljal sam in ker je bil prodajalec stanovanja tožnikov delodajalec. Toženka vztraja, da je solastnica spornega stanovanja do polovice.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem izpostavlja izpovedbe posameznih prič in toženke ter pritrjuje dokaznemu zaključku sodišča prve stopnje kot pravilnemu. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena iz spodaj navedenih razlogov.

Po oceni pritožbenega sodišča je dokazni zaključek prvostopenjskega sodišča, da pravdni stranki v obdobju od leta 1981 pa do sredine leta 1983, ko sta se začasno razšli, nista živeli v taki skupnosti, ki bi bila po svoji vsebini enaka življenjski skupnosti zakoncev, oziroma da nista živela v izvenzakonski skupnosti, pravilen. Pri tem prvostopenjsko sodišče ni štelo za odločilno, da nista imeli na toženkinem domu prijavljenega skupnega bivališča, kot to izpostavlja pritožba, temveč predvsem, da toženki ni uspelo dokazati njune ekonomske skupnosti, ki je eden izmed bistvenih pogojev, da je določeno zvezo oziroma skupno življenje moškega in ženske mogoče šteti kot tako skupnost, ki je izenačena z zakonsko zvezo. Do takega dokaznega zaključka pa je prvostopenjsko sodišče prišlo predvsem na podlagi izpovedbe same toženke, ki je izpovedala, da je štela njuno razmerje kot razmerje med možem in ženo šele potem, ko sta se skupaj vselila v stanovanje na K., da nista imela skupnih prihrankov, potrdila pa tudi ni skupnih načrtov in varčevanje denarja za nakup stanovanja. Ob taki toženkini izpovedbi zato ne more prevagati izpovedba prič M.P.in O.R., da naj bi jima pravdni stranki oziroma toženkin oče govorila, da bosta kupila stanovanje, oziroma, da jima morata toženkina starša prav zaradi tega pomagati. Pritožba tudi po nepotrebnem izpostavlja izpovedbe prič v zvezi s tem, kje se je tožnik hranil in kaj so v zvezi s tem povedale priče kot tudi glede tega, kje je preživel večino časa, saj je sodišče v obrazložitvi sodbe jasno napisalo, da je verjelo toženki, da je tožnik večkrat prespal pri njih, da je pri njih jedel, da so mu tam likali in prali. Ob odsotnosti ostalih elementov, ki le vsi skupaj določenemu razmerju dajejo takšno kvaliteto, da gre za skupnost, izenačeno z zakonsko zvezo (predvsem odsotnost ekonomske skupnosti in skupno gospodinjstvo - saj zgolj hranjenje, pranje in likanje pri toženkinih starših samo po sebi skupnega gospodinjstva ne predstavlja), so zaključki sodišča prve stopnje prepričljivi.

Pritožbi tudi ni mogoče pritrditi v delu, kjer zatrjuje, da naj bi partnerja načrtovala nakup stanovanja že v času, ko sta skupaj živela pri toženkinih starših in sicer prav zaradi že omenjene toženkine izpovedi, ki pri zaslišanju tega ni potrdila. Ravno nasprotno, v zvezi s tem stanovanjem je izjavila, da ji je tožnik konec leta 1983, ko sta se ponovno srečala in vzpostavila ponovno razmerje, povedal "da je dobil neko stanovanje in da se bosta v to stanovanje preselila".

Ni pa mogoče brez pridržka pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da stanovanje v K. ulici predstavlja izključno premoženje M.N. že zato, ker je pogodbo za nakup tega stanovanja sklenil že v marcu 1983 in kupnino poravnal septembra 1983, ter da na lastništvo ne more vplivati okoliščina, da je bilo posojilo za nakup stanovanja odplačano v času trajanja izvenzakonske skupnosti. Tožnica je namreč pri zaslišanju povedala, da si je stanovanje ogledala, ko je bilo še v surovem stanju (iz česar je mogoče sklepati, da sta se v stanovanje vselila šele skupaj), iz tožnikovega zaslišanja pa izhaja, da je bilo posojilo, kolikor ga je najela njegova mati, odplačano tekom trajanja izvenzakonske skupnosti, njegov del posojila pa prav tako odplačan v istem obdobju in sicer je bil zadnji obrok plačan 24.05.1990. Stališču prvostopenjskega sodišča, da toženka s sodelovanjem pri odplačilu posojila v času trajanja zakonske zveze ni mogla pridobiti stvarne pravice na delu stanovanja, ki je bilo s tem posojilom kupljeno, temveč da ji gre le obligacijski zahtevek, po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče pritrditi, preden se ne raziščejo še druge pravno pomembne okoliščine te zadeve. Te pa so predvsem volja in namen pravdnih strank glede lastništva stanovanja na K. ulici ob njuni vselitvi vanj, torej morebitni dogovor v zvezi z lastništvom. V zvezi s tem je pomembno, kolikšen del kupnine je bil iz skupnega premoženja plačan (tožnik je pri zaslišanju povedal, da je posojilo dobil na podlagi pologa deviz, iz česar bi bilo mogoče sklepati, da je bila vsa kupnina plačana s kreditom) in ali sta stranki stanovanje, ki naj bi bilo še v surovem stanju, skupaj dokončali in se zavedali, da ga bosta skupaj odplačevali. Za pravilno uporabo materialnega prava je zato potrebno raziskati tudi ta pravno relevantna dejstva, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).