Jedro

Če v inšpekcijskem postopku ni mogoče z gotovostjo ugotoviti krivde izvajalca storitev, organ prve stopnje nima podlage za izdajo odločbe na podlagi 71. člena ZVPot.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi organa prve stopnje, št. ... z dne 10. 12. 2004, s katero je ta s sklepom ustavil postopek v upravni zadevi tožnice, uveden na osnovi prijave in po uradni dolžnosti glede na določila Zakona o inšpekcijskem nadzoru, Zakona o tržni inšpekciji in Zakona o varstvu potrošnikov. Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da je bil inšpekcijski postopek v obravnavani zadevi uveden po uradni dolžnosti na prijavo pritožnikov po tem, ko so se po izvedenih delih na fasadi stanovanjske hiše na naslovu ... ulica št. ..., A. ki jih je po pogodbi z dne 22. 2. 2002 opravil samostojni podjetnik A.A. iz B., v septembru 2002 pojavile razpoke. Pritožnika sta reklamirala kakovost izdelave fasade, kakovost barve, napačno gradnjo okenskih polic in neočiščeno škarpo. Tožena stranka ugotavlja, da je si je A.A., stranka iz inšpekcijskega postopka, pridobil izvedeniško mnenje sodnega izvedenca in cenilca za gradbeno stroko, ki je ocenil, da je do razpok prišlo zaradi neenakomernega posedanja objekta in možnosti, da zemljišče drsi. Podal je mnenje, da je izvajalec izdelal končni del fasade kvalitetno in da za nastale razpoke ni kriv. Izdelavo izvedeniškega mnenja pri stalnem sodnem izvedencu in cenilcu za gradbeno stroko sta si pridobila tudi tožnika. Izvedenec je podal mnenje, da je do razpok na fasadi prišlo zaradi nekvalitetnega izvajanj del in neustreznega materiala in nestrokovne izdelave balkonskih plošč, nestrokovne vgradnje zunanjih okenskih polic, neustreznega in nekakovostnega barvanja lesenega strešnega opaža ter nekakovostnega materiala in nezaščitene kamnite škarpe. Tožena stranka nadalje navaja, da o obravnavani zadevi pred sodiščem že teče postopek, v katerem je sodišče določilo izvedenca gradbene stroke dr. B.B. iz B., ki je podal strokovno mnenje v zvezi z izvedbo fasade na stanovanjskih hiši. Organ prve stopnje je v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) razpisal ustno obravnavo, na kateri so bili prisotni C.C., pooblaščenec izvajalca ter izvedenca dr. B.B. in Č.Č. V zvezi s predmetom postopka je izvedenec gradbene stroke, postavljen s strani sodišča (dr. B.B.), izjavil, da so poškodbe na vogalu hiše posledica nekvalitetno izvedenih del oziroma neustreznih materialov zaključnega sloja in da v času ogleda ni bilo možno izključiti možnosti vpliva nekvalitete prvotnih del fasade. Ocenjuje, da je organ prve stopnje ravnal pravilno, da je, glede na mnenje izvedenca, ugotavljal tudi izvedbo osnovnega dela fasade. Ugotovil je, da je ta dela opravil D.D. iz A., ki v času, ko je storitev opravil, ni bil priglašen kot podjetnik in ni imel pridobljenega obrtnega dovoljenja. Zato je organ prve stopnje utemeljeno podvomil, da so bila prvotna dela postavljenja fasade opravljena pravilno. Ker tega ni izključil niti postavljeni izvedenec je tudi po oceni tožene stranke organ prve stopnje pravilno sklepal, da napaka ni nedvomno dokazana, zaradi česar je ravnal pravilno, ko je postopek ustavil. Tožena stranka je zavrnila pritožbeni ugovor, da inšpektor zavrača pravico do izdanega računa, ker iz upravnih spisov izhaja, da je inšpektor ukrepal ob dejstvu, da izvajalec ni uspel dokazati, da je bil račun izdan. Zavrača tudi pritožbeni ugovor, da inšpektor omogoča kršitev Obligacijskega zakona v zvezi z obveznostmi iz naslova gradbene pogodbe. Poudarja, da inšpektor ni pristojen za kontrolo nad izvrševanjem Obligacijskega zakonika in da je za spor, ki izhaja iz gradbene pogodbe, pristojno sodišče, pred katerim že teče postopek.

Tožnika vlagata tožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navajata, da sta tako organ prve kot druge stopnje kršila načelo materialne resnice. Upravna organa nista jasno in nedvoumno ugotovila, zakaj je do poškodb na fasadi sploh prišlo. Iz izvedenskega mnenja ne sledi, da naj bi na poškodbe nedvoumno vplival in jih tudi povzročil morebitno slabo izveden osnovni del fasade. Pri tem tržni inšpektor niti izvedenec nista ugotavljala ali so s strani A.A. dela sploh izvajali ustrezno kvalificirani ljudje. Dejstvo je, da je bil osnovni sloj fasade izveden že dve leti prej in da v času prevzema del A.A. ni navajal nobenih napak na osnovnem sloju fasade, čeprav bi to smel in moral, skladno z določbami Obligacijskega zakonika. Zaradi tega menita, da sta tako tržni inšpektorat kot tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, v obravnavanem primeru določbe Obligacijskega zakonika. Da ne gre za slabo izveden osnovni sloj kaže tudi to, da A.A. do izvedenega upravnega postopka ni uveljavljal ugovora, da gre za napačno izveden osnovni sloj fasade, kar bi kot izkušeni fasader verjetno lahko ugotovil. Nepravilno pa je bil tudi voden postopek, saj zapisnik ne vsebuje njunih pripomb, in da ju inšpektor, ob dejstvu, da je imela nasprotna stranka odvetnika, ni ustrezno poučil o njunih pravicah. O tem, da inšpektor ni ukrepal, kaže tudi dejstvo, da še vse do danes od izvajalca A.A. nista prejela računa za opravljeno delo. Predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka posebnega odgovora na tožbo ni podala, sodišču je le predložila upravne spise.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, pravilni so tudi razlogi, ki jih je navedla v svoji obrazložitvi.

V obravnavani zadevi je sporna ustavitev postopka v upravni zadevi, ki je bil uveden na osnovi prijave C.C., ulica št...., A., in po uradni dolžnosti glede na določila Zakona o inšpekcijskem nadzoru, Zakona o tržni inšpekciji in Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot; Uradni list RS, št. 20/98 in nadaljnji). Po določbi 71. člena ZVPot lahko izda pristojni tržni inšpektorat ali drugi pristojni inšpekcijski organ na potrošnikov predlog odločbo, s katero podjetju odredi, naj ugodi zahtevi, če podjetje neupravičeno zavrne potrošnikovo zahtevo, naj mu blago z napako zamenja z novim blagom ali naj mu vrne znesek za plačano blago ali naj odpravi napako na blagu (1. odstavek 71. člena ZVPot). Po določbi 2. odstavka 71. člena ZVPot odločbo iz prejšnjega odstavka izda pristojni organ le, če med strankama ni spora o obstoju napake ali če potrošnik predloži mnenje sodnega izvedenca ali če je na drug način nedvoumno dokazana. Po določbi 3. odstavka 71. člena se določbe prejšnjih odstavkov smiselno uporabljajo tudi za opravljanje storitev. Sodišče se strinja s presojo tožene stranke, da v obravnavani zadevi med strankama obstaja spor o napaki, saj se sodni izvedenec dr. B.B., ki je izdelal dokončno izvedeniško mnenje, na osnovi katerega bi inšpektor lahko izvajalcu izdal odločbo o odpravi napake, na ustni obravnavi ni opredelil do vprašanja ali je za nastalo škodo kriv izvajalec zaključnega sloja fasade ali pa izvajalec osnovnega dela fasade. To pomeni, da med strankama obstaja spor o napaki in le-ta ni nedvomno dokazana. Na obstoj spornih dejstev kaže tudi sodni postopek, ki teče pred sodiščem splošne pristojnosti, med tožnikoma in izvajalcem del. Ob dejstvu, da v inšpekcijskem postopku ni bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti krivde izvajalca storitve zaključnega sloja fasade, organ prve stopnje tudi po presoji sodišče ni imel podlage, za izdajo odločbe na podlagi 71. člena ZVPot. Zato je tožena stranka pravilno pritrdila odločitvi organa prve stopnje, ko je na podlagi 28. člena Zakona o inšpekcijskem postopku, postopek ustavil. Tožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Zmotno je stališče tožeče stranke, da sta upravna organa kršila načelo materialne resnice. Po določbi 8. člena ZUP je treba ugotoviti v postopku resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Na podlagi verjetno izkazanih dejstev lahko organ odloči le v primeru, da tako določa zakon. Glede na razloge, ki jih je sodišče navedlo v obrazložitvi te sodbe, v obravnavanem primeru odločbe na podlagi 71. člena ZVPot ni bilo mogoče izdati, ker napaka ni bila dokazana na nedvomen način. Neutemeljen je tudi očitek, da sta upravna organa nepravilno uporabila določbe Obligacijskega zakonika. Že tožena stranka je pravilno zavrnila ta pritožbeni ugovor, ki ga tožnika uveljavljata tudi v tožbi, da inšpektor ni pristojen za kontrolo nad izvrševanjem Obligacijskega zakonika in da je za spor, ki izhaja iz gradbene pogodbe, pristojno sodišče, pred katerim že teče postopek. Prav tako je že tožena stranka zavrnila, že v pritožbi uveljavljani tožbeni ugovor, da je inšpektor ukrepal glede neizdaje računa s strani izvajalca. Tožnika tudi zmotno menita, da so bila v postopku kršena pravila. Iz zapisnikov z dne 7. 7. 2004 in z dne 14. 4. 2004 namreč izhaja, da je bila med drugimi, ob sestavi zapisnikov navzoča tudi C.C., ki je zapisnika podpisala, navedeno pa je tudi, da je bil prebran in nanj ni bilo pripomb.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06) tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo.