Jedro

Tožnik (javni uslužbenec) je v tem individualnem delovnem sporu zahteval povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, ki jih je imel v spornem obdobju na relaciji Bratonci - Ljubljana - Bratonci, ker je v tem obdobju (največkrat) enkrat tedensko prihajal na delo z naslova stalnega bivališča v Ljubljano (kjer je opravljal delo) in se iz kraja opravljanja dela ob koncu tedna vračal v kraj stalnega prebivališča. Iz tega razloga je tožnik vtoževal izplačilo teh stroškov prevoza na delo in z dela v višini vozovnice za vlak. Med tednom je tožnik bival v Ljubljani, za prihod na delo in odhod z dela iz tega naslova do kraja opravljanja dela pa mu je tožena stranka povrnila le stroške prevoza na delo in z dela v višini mesečne vozovnice Ljubljanskega potniškega prometa.

V primeru, ko se v določenem obdobju delavec vozi na delo iz kraja, kjer dejansko biva, v drugem obdobju pa iz kraja kjer ima stalno prebivališče (in iz tega kraja dejansko pride na delo), dobi povrnjene stroške prevoza na delo in z dela tudi iz kraja stalnega prebivališča (to je iz kraja, od koder se je zaposleni enkrat tedensko dejansko pripeljal na delo oziroma se z dela vračal).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati stroške prevoza na delo in z dela v znesku 2.352,54 EUR v 8 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati zakonske zamudne obresti od posamičnih, v II. točki izreka navedenih zneskov stroškov prevoza na delo in z dela od 5. dne v mesecu za pretekli mesec in sicer za obdobje od februarja 2011 do septembra 2011, od aprila 2012 do oktobra 2012 in od decembra 2012 do septembra 2013, kar vse izhaja iz II. točke izreka izpodbijane sodbe. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 640,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 8 dnevnega roka od vročitve sodbe dalje do plačila, vse na račun pooblaščenca tožnika, kot to izhaja iz III. točke izreka izpodbijane sodbe.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne in mu naloži v plačilo pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da določbe prvega odstavka 2. člena, tretjega odstavka 2. člena in 4. odstavka 9. člena Uredbe o povračilo stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih (Uredba; Ur. l. RS, št. 95/2006 in nadalj.) niso predvidevale dnevnih izjav, zato so morali delavci tožene stranke pod 2. točko izjave (kraj, od koder se zaposleni dejansko vozi na delo) navesti kraj, iz katerega se je zaposleni pretežno vozil na delo. Zgolj, če bi se tožnik več kot trikrat mesečno vozil na delo iz kraja, ki je bližje delovnemu mestu, bi se mu stroški prevoza za te dni povrnili od tega kraja (četrti odstavek 9. člena Uredbe). Posameznemu javnemu uslužbencu se lahko prevozni stroški povrnejo le s prebivališča (stalnega ali začasnega in ne z obeh), ki ga je javni uslužbenec podal v izjavi. Tožnik ni prerekal navedb tožene stranke, da je bival v službenem stanovanju tožene stranke, zato gre v tem primeru za nesporno dejstvo. Zato je po mnenju tožene stranke upravičen le do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela iz kraja službenega stanovanja, saj se to šteje za začasno prebivališče skladno z Zakonom o prijavi prebivališča. Iz tega kraja se je tožnik pretežno vozil na delo, te stroške pa je dobil povrnjene. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo namen Uredbe, ki se kaže v zagotavljanju racionalizacije porabe javnih sredstev (tudi v povezavi s prevoznimi stroški). Naslov A., od katerega se je tožnik štirikrat mesečno dejansko vozil na delo, ni bližji delovnemu mestu od naslova B., C., od koder se je tožnik na delo vozil štirikrat tedensko. Sodišče je tudi kršilo določbe postopka, ker se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da je mogoče tudi samsko sobo, ki jo je imel v uporabi tožnik in ki je v lasti tožene stranke, šteti za začasno prebivališče. Od 1. 6. 2012 dalje je veljal Aneks h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v RS (Aneks; Ur. l. RS, št. 40/2012), ki je v 2. členu in 6. členu urejal povračilo stroškov prevoza na delo in z dela. Tožnik tudi glede na določbe Aneksa ni bil upravičen do povrnitve vtoževanih stroškov prevoza na delo in z dela. Ker je bila samska soba službeno stanovanje, so bili tožniku priznani stroški prevoza na delo in z dela in obračunani po drugem odstavku 6. člena Aneksa, pri čemer pa tožnik ni niti prerekal, da se samska soba šteje za začasno prebivališče. Sicer je izpodbijana sodba pomanjkljiva in nerazumljiva, tako da se je niti ne da preizkusiti, prisojeni zneski pa so napačni. Ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje sledilo le tožnikovi specifikaciji in zakaj je to specifikacijo stroškov prevoza na delo in z dela upoštevalo.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj izpodbijana sodba ne bi bila razumljiva oziroma jasna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vsebuje obrazložitev izpodbijane sodbe razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi o teh dejstvih pa niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju.

7. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, ki jih je imel v obdobju od februarja 2011 do septembra 2011, od aprila 2012 do oktobra 2012 in od decembra 2012 do septembra 2013 na relaciji A. - C. - A., ko je v tem obdobju (največkrat) enkrat tedensko prihajal na delo iz naslova stalnega bivališča v C. (kjer je opravljal delo) in ko se je iz kraja opravljanja dela (ob koncu delovnega tedna vračal v kraj stalnega prebivališča. Iz tega razloga je tožnik vtoževal izplačilo teh stroškov prevoza na delo in z dela v višini vozovnice za vlak. Med tednom je sicer tožnik bival v C., na B., za prihod na delo in odhod z dela iz tega naslova do kraja opravljanja dela pa mu je tožena stranka povrnila stroške prevoza na delo in z dela v višini mesečne vozovnice C. potniškega prometa, kar sicer med strankama niti ni bilo sporno.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih dokazov, ki sta jih z namenom dokazovanja zatrjevanih dejstev predlagali stranki, ugotovilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek utemeljen in mu v celoti ugodilo. Ugotovilo je, da je tožnik v skladu z določbo drugega odstavka 9. člena Uredbe oziroma 7. člena Aneksa pravilno izpolnil predpisane izjave o razdalji med krajem bivanja in krajem opravljanja dela, da se je tožnik v vtoževanem obdobju nekajkrat mesečno (kot to izhaja iz njegovih tožbenih navedb in podatkov, ki jih je v tožbi navedel), dejansko na delo v C. pripeljal iz naslova stalnega bivališča A. in se (praviloma) ob koncu tedna v kraj stalnega prebivališča tudi vračal. Zaključilo je, da niti iz Uredbe niti iz Aneksa ne izhaja, da tožnik do povrnitve teh stroškov (kljub temu, da mu je tožena stranka sicer za čas prihoda na delo in z dela iz naslova B., kjer je med tednom bival, stroške prevoza plačala), ne bi bil upravičen. S to ugotovitvijo soglaša tudi pritožbeno sodišče. 9. Kot je bilo že ugotovljeno, je bilo povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v delu vtoževanega obdobja (do 31. 5. 2012) urejeno z Uredbo, od 1. 6. 2012 dalje pa z Aneksom. Prvi odstavek 2. člena Uredbe je določal, da se stroški prevoza na delo in z dela povrnejo v višini stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom, če je stalno ali začasno prebivališče (v nadaljnjem besedilu bivališče) zaposlenega od delovnega mesta oddaljeno več kot 1 kilometer po najkrajši poti. Tretji odstavek 2. člena Uredbe je določal, da v primeru, če se zaposleni na delo dejansko vozi na delo iz kraja, ki ni njegovo bivališče in razdalja do delovnega mesta znaša več kot 1 kilometer, se mu ne glede na prvi odstavek tega člena povrnejo prevozni stroški od tega kraja, če je ta bližje delovnemu mestu. Iz prvega in drugega odstavka 9. člena Uredbe izhaja, da je moral zaposleni, ki je uveljavljal pravico do povračila stroškov prevoza na delo, podati pisno izjavo, z navedbo podatkov iz drugega odstavka 9. člena Uredbe in sicer v obliki obrazca, ki je bil sestavni del in priloga te Uredbe. Četrti odstavek 9. člena Uredbe je določal, da se podatek iz 2. točke drugega odstavka tega člena (torej podatek o kraju, od koder se zaposleni dejansko vozi na delo) šteje za spremenjenega, če se zaposleni več kot 3 krat mesečno vozi na delo ali z dela iz kraja oziroma v kraj, ki v izjavi ni naveden kot kraj, od koder se dejansko vozi na delo. Zaposleni mora spremenjeni podatek sporočiti delodajalcu najkasneje do 10. v mesecu za pretekli mesec. Pritožbeno sodišče zaključuje, da niti iz zgoraj omenjenih določb 2. in 9. člena Uredbe ne izhaja, da je javni uslužbenec upravičen le do povračila stroškov prevoza na delo in z dela od kraja, od koder se pretežno vozi na delo. To ne izhaja niti iz četrtega odstavka 9. člena Uredbe (na katerega se sklicuje tožena stranka), saj je namen tega člena v zavezi zaposlenega, da sporoči spremembo kraja, od koder se dejansko vozi na delo. Ta člen pa ne omejuje pravice zaposlenega, da v primeru, ko se v določenem obdobju vozi na delo iz kraja, kjer dejansko biva, v drugem obdobju pa iz kraja kjer ima stalno prebivališče (in iz tega kraja dejansko pride na delo), da dobi povrnjene stroške prevoza na delo in z dela tudi iz kraja stalnega prebivališča (v tem primeru je kraj stalnega prebivališča kraj, od koder se je zaposleni enkrat tedensko dejansko pripeljal na delo oziroma kamor se z dela vračal). Enako velja tudi za 5., 6. in 7. člen Aneksa, na katerega se prav tako sklicuje tožena stranka.

10. Ker ob upoštevanju navedenega tožena stranka tožniku ni povrnila vseh stroškov prevoza na delo in z dela, ki jih je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal, je sodišče prve stopnje njegovemu tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo, drugačne pritožbene navedbe tožene stranke pa so neutemeljene.

11. Ker je tožnik v svojih izjavah glede uveljavljanja pravice do povračila stroškov prevoza na delo in z dela (A2, A5, A6, B1) jasno navedel, da uveljavlja to pravico tako iz naslova kraja, kjer je med tednom dejansko bival (v višini mestnega potniškega prometa) kot tudi stroške prevoza iz kraja stalnega bivališča, do kraja opravljanja dela (enkrat tedensko), je s tem svojo obveznost iz Uredbe oziroma Aneksa izpolnil. Glede na to pritožbene navedbe tožene stranke, da niti Uredba niti Aneks nista predvidevala dnevnih izjav, na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje nimajo odločilnega vpliva.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, v katerem navaja, da se javnemu uslužbencu prevozni stroški ne morejo povrniti iz naslova stalnega in začasnega prebivališča. Prav gotovo javni uslužbenec do podvajanja povrnitve teh stroškov za isto obdobje ni upravičen, kolikor pa se ugotovi, da se del obdobja vozi na delo iz naslova stalnega bivališča, del obdobja pa iz naslova, kjer začasno biva, pa je do teh stroškov upravičen (kar je bilo tudi v konkretnem primeru).

13. Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba tožene stranke, da tožnik njenih navedb, da je bival v službenem stanovanju, ni prerekal in da je šteti njegovo bivanje na B. v C. za bivanje na naslovu začasnega bivališča. Iz podatkov spisa namreč jasno izhaja, da je tožnik te navedbe tožene stranke prerekal tako v svoji pripravljalni vlogi z dne 22. 4. 2015, te navedbe pa je potrdil tudi s svojo izpovedbo, ki jo je podal na naroku za glavno obravnavo dne 2. 6. 2015. Iz podatkov spisa pa poleg tega ne izhaja, da bi tožena stranka v zvezi z zatrjevanim spornim dejstvom predlagala v izvedbo kakršnekoli dokaze.

14. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, ki se nanaša na višino prisojenih zneskov povračila stroškov prevoza na delo in z dela. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v tožbi in s predloženimi dokazi utemeljil svoj zahtevek po višini, tožena stranka pa zahtevka po višini ni konkretizirano prerekala, niti ni v zvezi s tem vložila v spis kakršnihkoli dokazov, iz katerih bi izhajalo, da tožbeni zahtevek tožnika po višini ni utemeljen. Prav tako ne drži pritožbena navedba tožene stranke, da se zneski, ki jih je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, razlikujejo od zneskov, ki jih je tožnik v postopku navajal in zatrjeval. Pritožbeno sodišče po vpogledu v tožnikovo tožbo ugotavlja, da so zneski, ki jih je tožnik vtoževal identični z zneski, ki jih je sodišče prve stopnje tožniku tudi prisodilo.

15. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo tožnika ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker niso bili priglašeni.