Jedro

Tudi v primeru, kadar je razlaščenec umrl pred razpadom bivše Jugoslavije (1991), je potrebno ugotoviti, ali je za denacionalizacijo izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 9. člena ZDen in pogoj iz 1. člena ZDen-B. Za osebo, ki je umrla pred odločitvijo o denacionalizaciji, kot državljan druge bivše jugoslovanske republike, je pomembno, kakšen pravni položaj daje državljanskemu statusu umrle osebe pravo Republike Slovenije oz. pravo sedanje države naslednice SFRJ. Zato je pomembno razlaščenčevo državljanstvo ob njegovi smrti. Ker je štel razlaščenec ob smrti za hrvaškega državljana, bi bil upravičenec do denacionalizacije samo v primeru, če bi Republika Hrvaška priznavala upravičenje do denacionalizacije slovenskim državljanom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1253/2000-10 z dne 10.10.2001.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 29.5.2000, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Upravne enote R. z dne 17.11.1999. Prvostopni organ je s to odločbo zavrnil tožničino zahtevo za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno I.F., ker imenovani v času smrti oziroma ob uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni bil slovenski, ampak hrvaški državljan. V razlogih izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče navedlo, da se je I.F. v času podržavljenja nesporno štel za jugoslovanskega državljana, ob smrti 22.2.1991 v Z. pa ni bil slovenski ampak hrvaški državljan (izpisek iz matične knjige umrlih grada Z.). Šteti ga je torej za tujega državljana, ki je lahko upravičenec do denacionalizacije po določbi 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDen (ZDen-B) le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec. Glede na navedeno določbo se dejstvo obstoja tujega državljanstva osebe ugotavlja na čas ob denacionalizaciji, zato je v primeru, ko je prejšnji lastnik umrl pred odločitvijo o zahtevku za denacionalizacijo, treba njegov državljanski status presojati po predpisih veljavnih času odločanja. Tedaj pa je 1. člen Zakona o tujcih opredeljeval kot tujce vse osebe, ki niso državljani Republike Slovenije. Zato bi bil pokojni razlaščenec kot hrvaški državljan upravičen do denacionalizacije samo v primeru, če bi bil izpolnjen pogoj vzajemnosti in bi bila pravica do denacionalizacije v Republiki Hrvaški priznana tudi slovenskim državljanom. Zakon o naknadi za imovinu oduzeto za vrijeme jugoslovenske-komunističke vladavine, ki ureja denacionalizacijo v Republiki Hrvaški, priznava pravico do vračanja podržavljenega premoženja samo osebam, ki so bile ob uveljavitvi zakona hrvaški državljani (določba 9. člena navedenega zakona). Ker obravnavana zadeva do 7.11.1998, ko je stopil v veljavo ZDen-B, ni bila pravnomočno končana, so podane predpostavke za uporabo 1. člena ZDen-B (sedaj 3. odstavek 9.člena) in za presojo upravičenosti do denacionalizacije osebam, ki v času odločanja niso slovenski državljani torej tujcem. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da pogoj vzajemnosti ni izpolnjen in zato ni pogojev za denacionalizacijo. Zato je tožbo zavrnilo.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Navaja, da je prvostopno sodišče bistveno kršilo določbe postopka, ker napadena sodba nima razlogov in je nesklepčna ter je ni mogoče preizkusiti. Prvostopno sodišče ni razpisalo obravnave in tožnici ni dalo možnosti udeležbe, ker ji ni poslalo odgovora na tožbo. Napačno je sledilo nezakonitim odločbam prvostopnega upravnega organa in tožene stranke in ni upoštevalo tistih relevantnih okoliščin, ki bi pripeljale do zakonite in pravilne odločitve. Glede na ugotovitev, da je bil razlaščenec I.F. 9.5.1945 nesporno jugoslovanski državljan, bi temu lahko sledila samo ugotovitev, da je bil tudi ob smrti 22.2.1991 jugoslovanski državljan. Tako leta 1945 kakor prvo polovico leta 1991 je bila Jugoslavija enotna država, dokler ni razpadla. Do njenega razpada ni prišlo pred smrtjo razlaščenca, pač pa pozneje in to 25.6.1991. Do tedaj ni bilo mogoče opredeljevati prebivalcev po različnih državljanstvih, pač pa je šlo zgolj za različne narode in narodnosti. Prebivalci takratne SFRJ so se lahko opredeljevali izključno kot pripadniki narodov, nikakor pa ne kot državljani različnih držav. Vsi so se zato lahko deklarirali samo kot jugoslovanski državljani oziroma kot državljani SFRJ.

Položaj upravičenca, ki je umrl 22.2.1991, je enak, kot če bi umrl v 60., 70. ali 80. letih prejšnjega stoletja. Nikoli ni bil tuj državljan. Nesporno pa je bil tudi po narodnosti Slovenec, ki slučajno ni živel v Sloveniji na dan smrti. Zanj tudi teoretično ne bi bilo mogoče ugotoviti, da je bil ob smrti hrvaški in ne slovenski državljan in je opredelitev o njegovem hrvaškem državljanstvu samovoljna. S pokojno osebo ni mogoče več manipulirati, saj ne gre več za subjekt s pravicami in dolžnostmi. Pogoj vzajemnosti, na katerega se sklicuje prvostopno sodišče, nekritično sledi stališčem tožene stranke, vendar pa v obravnavanem primeru to vprašanje sploh ne more priti v poštev, saj zanj ni nikakršne dejanske in pravne podlage. V času smrti razlaščenca je bilo mogoče govoriti samo o narodih in narodnostih, ne pa o drugih državljanstvih razen o jugoslovanskem. To je bilo tudi v skladu s takrat veljavno ustavo. Prvostopno sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožnica pravna naslednica razlaščenca, ki je ves čas jugoslovanska državljanka, od osamosvojitve dalje pa državljanka Republike Slovenije. Zato predlaga ugoditev pritožbi s tem, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni in tožbi ugodi in podrejeno, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Pritožnica zahteva tudi povrnitev stroškov.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni ugovor, da v obravnavani zadevi ni pogojev za uporabo določbe 1. člena ZDen-B, je neutemeljen. Postopek denacionalizacije je upravni postopek, ki se vodi po pravilih splošnega upravnega postopka. Po teh pravilih se v upravnem postopku odloča po predpisih, ki veljajo v času odločanja, razen če v zakonu ni drugače določeno. V obravnavani zadevi je dne 17.11.1999, ko je bila izdana odločba organa prve stopnje, že veljal ZDen-B, ki je v 27. členu izrecno določil, da se postopki denacionalizacije, ki do uveljavitve tega zakona še niso pravnomočno končani, končajo po določbah tega zakona.

Ni dvoma o tem, da državljanskega statusa ni mogoče ugotavljati po predpisih, uveljavljenih po smrti osebe. Državljanstvo je osebnostna pravica, ki se pridobi ob rojstvu in preneha s smrtjo. Zmotno pa je prepričanje tožnice, da se pri uporabi določbe 1. člena ZDen-B ugotavlja državljanski status. Pri uporabi določbe 1. člena ZDen-B se presoja obstoj vzajemnosti pri priznavanju pravice do denacionalizacije, kadar se v postopku pred organi Republike Slovenije pojavi oseba, ki je ob podržavljenju imela jugoslovansko državljanstvo in državljanstvo katere od drugih republik bivše SFRJ, ob odločanju o denacionalizaciji pa je ni šteti za državljana Republike Slovenije, pač pa druge države, ki tudi izvaja denacionalizacijo. Pri razlagi določbe 1. člena ZDen-B je namreč potrebno upoštevati tudi namen zakonodajalca. Ta pa je v besedilu predloga ZDen-B (Poročevalec, št. 10 z dne 28.1.1998) navedel, da se besedilo 1. člena nanaša na tiste osebe, ki so imele na dan 9.5.1945 državljanstvo katere od drugih republik bivše SFRJ in na osebe, ki so imele na ta dan jugoslovansko državljanstvo in so sedaj tujci, ker nimajo slovenskega državljanstva.

Po presoji pritožbenega sodišča uporabe določb ZDen-B tudi ne izključuje dejstvo, da je I.F. umrl leta 1991, pred razpadom SFRJ. ZDen namreč ne preprečuje denacionalizacije, če je oseba, kateri je bilo premoženje podržavljeno na način iz 3., 4. ali 5. člena Zden in izpolnjuje pogoj iz 1. odstavka 9. člena ZDen, umrla pred odločitvijo o denacionalizaciji. Zato je v takšnem primeru tudi za umrlo osebo potrebno ugotoviti, ali je za denacionalizacijo izpolnjen pogoj iz 1. člena ZDen-B. Če je oseba, kateri je bilo premoženje podržavljeno na način iz 3., 4. ali 5. člena Zden in izpolnjuje pogoj iz 1. odstavka 9. člena ZDen, umrla pred odločitvijo o denacionalizaciji kot državljan druge bivše jugoslovanske republike, je po presoji pritožbenega sodišča pomembno, kakšen pravni položaj daje državljanskemu statusu umrle osebe pravo Republike Slovenije oziroma pravo sedanje države, naslednice bivše republike bivše SFRJ.

Zato se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi pomembno republiško državljanstvo I.F. ob njegovi smrti. Glede tega je bilo na podlagi uradne listine, ki jo je predložila tožnica (izpisek iz matične knjige umrlih) v upravnem postopku ugotovljeno , da imenovani ni imel državljanstva takratne Republike Slovenije. Zato ga tudi po 39. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94), ki ureja pravno kontinuiteto s prej veljavnimi predpisi, ni mogoče šteti za državljana Republike Slovenije. Zato sta, po presoji pritožbenega sodišča, tožena stranka in sodišče prve stopnje pravilno uporabila materialno pravo, ko sta I.F. štela v smislu določbe 1. člena ZDen-B za hrvaškega državljana, ki bi bil denacionalizacijski upravičenec ob pogoju, če bi Republika Hrvaška, ki je tudi uvedla denacionalizacijo, priznavala položaj denacionalizacijskega zavezanca slovenskemu državljanu.

Neutemeljena sta pritožbena ugovora bistvene kršitve postopka v upravnem sporu, ker sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave z zaslišanjem tožnice in ji ni vročilo odgovora na tožbo. V tej zadevi je sodišče preizkušalo samo zakonitost izpodbijane odločbe na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, zato opustitev glavne obravnave ni vplivala na odločitev in zato ni kršilo določb postopka, saj je ravnalo v skladu z 2. odstavkom 50.člena ZUS. Podana tudi ni kršitev postopka zaradi opustitve vročitve odgovora na tožbo, saj ZUS tega procesnega dejanja sodišču prve stopnje ne nalaga, zlasti, če ta odgovor vsebuje le navedbo, da je tožba neutemeljena in predlog, naj jo pritožbeno sodišče zavrne.

Glede na navedeno ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Kolikor pa se tožeča stranka sklicuje na pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tega pritožbenega razloga pritožbeno sodišče ni presojalo, ker ga v tem upravnem sporu ni dopustno uveljavljati po določbi 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS v zvezi s 5. odstavkom 72. člena ZUS zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja, pač pa je odločilo na seji na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku.

Pritožbeno sodišče tudi ni obravnavalo stroškovnega zahtevka, saj tudi v pritožbenem postopku velja določba 3. odstavka 23. člena ZUS, ki določa, da v primeru, kadar sodišče odloča le o zakonitosti izpodbijanega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker tudi niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.