Jedro

Odmera kazni.

Izrek

I. Pritožba obdolženega K. K. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 23. 6. 2020 obdolženega K. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen eno leto zapora. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil oškodovani Z. M. s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo, obdolženi pa je bil po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščen vrnitve stroškov kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačila sodne takse. Navedeno je v odločilnem povzeta vsebina izreka, izdanega v sodbi IV K 54270/2018. 2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženec brez opredeljenega izpodbojnega razloga in s predlogom po spremembi sodbe v smeri milejše kazni ali da bi jo prestajal v prav določenem zavodu oziroma nadomestno z delom v splošno korist. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ko pritožnik zatrjuje, da je (očitno) neposredno pred dejanjem zagledal nož, da se je prestrašil za življenje ter reagiral kot je znal, smiselno uveljavlja izpodbojni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Z zatrjevanim meri na odločilna dejstva iz drugega odstavka 22. člena KZ-1, ki pa jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Ključno je, da oškodovanec pritožnika ni napadel, niti mu ni z napadom neposredno zgrozil. Bilo je ravno obratno, čemur pritožnik z morebitno podrobnejšo obrazložitvijo ne nasprotuje, pa zato niti smiselno uveljavljani izpodbojni razlog ne more biti podan.

5. Podobno velja za del pritožbe, v katerem pritožnik opozarja na izraženo obžalovanje med postopkom ter bivanjsko stisko po partnerkini smrti in smrti nerojenega otroka zaradi katere se tedaj ni znal ustaviti. Pritožnik v tem delu nasprotuje odločbi o kazenski sankciji, kar je mogoče ugotoviti še po prvem pritožbenem predlogu.

6. Kot to izhaja iz razumljivih razlogov na 14. strani sodbe je sodišče prve stopnje obe okoliščini v celoti upoštevalo, dodatno pa še obteževalne okoliščine, ki jih po pravilih za odmero kazni iz drugega odstavka 49. člena KZ-1 ni smelo prezreti. Pri tem je posebej izstopajoča pritožnikova predhodna obsojenost, ki zaradi obsega in istovrstnosti nekaterih kaznivih dejanj z obravnavanim niti po presoji sodišča druge stopnje ne dovoljuje nižje odmere kazni in še manj, da bi bila pritožniku izrečena kakšna druga, zanj manj neugodna kazenska sankcija. Končno, ker je o načinih izvršitve kazni mogoče odločati na obdolženčev predlog le s sodbo, s katero mu je bila izrečena kazen zapora (dvanajsti odstavek 86. člena KZ-1) sodišče druge stopnje pritožbe glede preostalih dveh pritožbenih predlogov ni preizkusilo. To je namreč po že izrečeni kazni zapora predmet posebnega postopka po 79., 80. in 81. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) ali 129.a člena ZKP, ki ju bo moral pritožnik posebej sprožiti.

7. Po obrazloženem, in ker sodišče druge stopnje pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi obdolženega K. K. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

8. Sodišče druge stopnje je obdolženega plačila sodne takse oprostilo (prvi odstavek 98. člena in četrti odstavek 95. člena ZKP). Razlogi so isti, kot jih je podalo sodišče prve stopnje v zvezi z odločbo o stroških kazenskega postopka.