Jedro

Nenazadnje je sama tožnica izpovedala, da očetovega dogovarjanja s tožencem ni preklicala, ker je bilo takrat že vse narejeno in je s slednjim nenazadnje odobrila očetovo dogovarjanje s tožencem (prvi odstavek 73. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Glede na obstoj samega dogovora, ki je nesporno obstajal, glede zasaditve dreves in postavitve panelne ograje, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo tudi glede same vsebine dogovora, torej, da se ciprese postavijo na mejo, na nepremičnino tožnice pa postavi panelna ograja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke krijejo same svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni zahtevek, s katerim se toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) prepoveduje vznemirjanje lastninske pravice tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) na njenih nepremičninah, s tem, da ima na skrajnem severnem delu parcele ograjo iz rastočih cipres, tako imenovano živo mejo in panelno ograjo ter je dolžan to ograjo t.i. živo mejo in panelno ograjo v celoti odstraniti z nepremičnine tožnice (I. točka izreka). Nadalje je zavrnilo podredni zahtevek, da preneha stvarna služnost delne zaposedbe nepremičnine tožnice in da je toženec dolžan celotno ograjo in ciprese odstraniti z nepremičnine v lasti tožnice (II. točka izreka). Tožnici je naložilo plačilo stroškov toženca v znesku 1.888,14 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, saj je sodba nejasna, protispisna, sama s seboj v nasprotju. Sodišče je namreč zmotno zaključilo, da sta stranki sklenili nekakšen ustni dogovor v letu 2006 in 2007, da bo živa meja iz cipres zasajena na meji, panelna ograja pa izključno na parceli tožnice, da bo lahko toženec ciprese vzdrževal iz svoje parcele. Tovrstna špekulacija sodišča prve stopnje je nedopustna, predstavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter vodi v zmotno uporabo materialnega prava, saj v celoti razvrednoti pomen tožničine lastninske pravice na delu njene nepremičnine, kjer so zasajene sporne ciprese in kjer je postavljena sporna panelna ograja. Domnevni dogovor je povsem nekonkretiziran in nedokazan, sicer pa je sodišče prve stopnje samo ugotovilo, da toženec ni priposestvoval stvarne služnosti, zato je nerazumljivo in protislovno naziranje sodišča, da toženčevi posegi v lastninsko pravico tožnice na delu njene nepremičnine niso protipravni zaradi povsem nekonkretiziranih dogovorov med tožencem in tožničinim očetom. Oče tožnice tudi ni imel veljavnega pooblastila, ki bi moralo biti sestavljeno v skladu s 64. členom Zakona o notariatu. Sam dokazni postopek je jasno pokazal, da med tožencem in tožničinim očetom ni prišlo do soglasja volj, saj oče tožnice ni nikoli soglašal niti s tem, da bi se sporne ciprese in panelna ograja postavili na mejo med parcelama pravdnih strank, kaj šele s tem, da bi oboje stalo na nepremičnini tožnice. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku v celoti ugodi, podredno pa napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, in sicer pred drugo sodnico.

3. V odgovoru na pritožbo se toženec zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6. Tožnica s primarnim zahtevkom zahteva zaščito pred vznemirjanjem v skladu z 99. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).1 Med strankama ni sporno, da sta toženec in tožničin oče v letu 2006 prišla do dogovora o zamejitvi njunih parcel s posaditvijo cipres. Toženec je ciprese kupil, nato pa mu je tožnica polovico stroškov nakupa povrnila. Stranke se ne strinjajo glede lokacije kjer naj bi se ciprese posadile.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je v letu 2006, ko so se ciprese sadile, meja med parcelama strankama bila znana, saj je bila parcelacija določena že v letu 1998, mejniki pa so bili postavljeni in vidni. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil med strankama dogovor o zasaditvi cipres na samo linijo meje, dogovor pa je potekal med tožencem in tožničinim očetom. Slednje namreč izhaja predvsem iz dejstva, da je stroške za nakup cipres v višini 1/2 krila sama tožnica, kar nakazuje tudi na dejstvo, da je bila o zasaditvi in načinu zasaditve cipres seznanjena. Iz samega ogleda, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje pa tudi izhaja, da so zasajene ciprese na sredini mejnika in se nadaljujejo v ravni liniji do nasprotne mejne točke.

8. Sodišče prve stopnje je naredilo temeljito dokazno oceno (8. člen ZPP), tako izpovedbe tožnice, njenega očeta, toženca in priče D.G. in na podlagi slednjega pravilno zaključilo, da so se stranke glede same zasaditve cipres dogovorile in da je tudi zadnja cipresa bila zasajena v skladu z dogovorom s tožničinim očetom nekoliko izven linije mejnika v točki 82. 9. Po oceni sodišča druge stopnje je prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da se je panelna ograja postavljala na parceli tožnice iz razloga, da je toženec lahko urejal ciprese, saj je med strankami nesporno, da je slednji edini, ki ureja živo mejo, tudi na način, da ciprese vzdržuje in jih pomlajuje. V izogib ponavljanju sodišče druge stopnje tako v celoti povzema zaključke sodišča prve stopnje iz 13. do 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Odločitev sodišča je obrazložena in razumljiva, v njenih zaključkih ni nejasnosti in protispisnosti, zato kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo očita pritožba, ni podana.

10. Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, predvsem glede na dejstvo, da so se ciprese sadile že v letu 2006, oziroma panelna ograja postavljala v letu 2007 in vse do leta 2018 med strankami spora glede same zasaditve cipres oziroma panelne ograje ni bilo, s tem pa ravnanje toženca ni bilo samovoljno in protipravno ter tožnice v ničemer ni vznemirjal pri uživanju njene lastninske pravice. Glede na celotno izvedbo dokazov in ogleda na samem kraju, kjer se je sodišče prepričalo, da so ciprese posajene v liniji, da je mejnik zasut iz razloga, da sta obe parceli nekako v enaki višini, ni slediti pritožbi, da je dogovor med očetom tožnice in tožencem nekonkretiziran in nedokazan. Nasprotno, na podlagi vseh izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj dogovora s tožničinim očetom in tudi njegovo vsebino. Nenazadnje je sama tožnica izpovedala, da očetovega dogovarjanja s tožencem ni preklicala, ker je bilo takrat že vse narejeno in je s slednjim nenazadnje odobrila očetovo dogovarjanje s tožencem (prvi odstavek 73. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Glede na obstoj samega dogovora, ki je nesporno obstajal, glede zasaditve dreves in postavitve panelne ograje, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo tudi glede same vsebine dogovora, torej, da se ciprese postavijo na mejo, na nepremičnino tožnice pa postavi panelna ograja.

11. Upoštevaje, da je meja med parcelama pravdnih strank bila znana, o slednjem se je prepričalo sodišče prve stopnje na samem ogledu, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi dokaz s postavitvijo izvedenca geodetske stroke, saj je med strankami nesporno, da se del cipres in panelna ograja nahajajo na tožničini parceli, sama meja med parcelama pa ni sporna.

12. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, glede prenehanja služnostne pravice, iz razloga, ker je postala nekoristna za uporabo in ker so se bistveno spremenile okoliščine v katerih je bila ustanovljena (222. člen SPZ) in se sodišče druge stopnje v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje iz 18. do 21. točke obrazložitve, kjer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pogoji za priposestvovanje stvarne služnosti niso izpolnjeni, s tem pa je je pravilno zavrnilo zahtevek na prenehanja stvarne služnosti. Sicer pa tožnica zavrnitve podrednega tožbenega zahtevka v pritožbi obrazloženo niti ne graja.

13. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako toženec z odgovorom na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje, zato krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo (154. v zvezi s 155. in 165. členom ZPP).

1 99. člen SPZ: Če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje.