Jedro

Pri brezobrestnem posojilu, torej pogodbi neodplačne narave, je skladno s sodno prakso pravno relevantnen tudi nagib. Ta sicer ni kavza pogodbe že sam po sebi, pač pa takrat, ko je nasprotni stranki takšen nagib znan in dejansko z njim soglaša.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je posojilna pogodba, ki sta jo dne 6. 1. 2012 v Ljubljani sklenila tožeča stranka (tožnica) T. T. kot posojilodajalka in tožena stranka (toženec) B. B., nična, ter zahtevek, da je toženec dolžan tožnici plačati 90.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožnica dolžna tožencu povrniti 3.728,00 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očita nezadostno obrazloženost sodbe, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki je posledica kršitve 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter napačno uporabo materialnega prava. Sodišče ni argumentirano obrazložilo, zakaj ga tožnica ni prepričala, da je kavza posojilne pogodbe z dne 6. 1. 2012 pridobitev denarja za financiranje verske skupnosti A. v Sloveniji. Sodišče ni obrazložilo, zakaj priči J. J. in C. C. nista potrdili tožničinih navedb ter ni omenilo izpovedi priče A. M., ki je izpovedala v prid tožničinih navedb. Sodišče je selektivno povzelo izpoved priče D. P. in uporabilo le del njene izpovedi. Sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni upoštevalo celotne izpovedi D. P., J. J. in A. M. Ni mogoče razbrati, katere dokaze in zakaj je sodišče upoštevalo pri sprejemu izpodbijane odločitve. Sodišče tudi ni upoštevalo specifičnih okoliščin predmetne zadeve, tj. posebnega odnosa zaupanja in spoštovanja med učiteljem in učencem v religiji A., ki ga je zatrjevala tožnica in o katerem so izpovedale številne priče. Tožnica je pojasnila, da ni vztrajala pri pisni opredelitvi namena posojenega denarja, saj je tožencu popolnoma zaupala. Ves čas je vztrajala, da je bila s tožencem dogovorjena, da bo zanjo po prodaji stanovanja fizično poskrbljeno. Priča J. J. je izpovedal, da je te tožničine trditve o obstoju dogovora s tožencem predočil tožencu, ta je odgovoril, da ni važno, kaj je bilo rečeno, važno je, kaj je bilo podpisano. Sodišče ni pojasnilo, zakaj tega dela izpovedi J. J. ni upoštevalo. Skupaj s preostalo izpovedjo navedene priče, izpovedjo A. M. in tožnice to potrjuje utemeljenost tožničinega zahtevka. Tudi J. J. je omenil poseben odnos med tožnico kot nuno v verski skupnosti A. in tožencem kot učiteljem, zaradi katerega je tožnica tožencu popolnoma zaupala. Navedeno je potrdila priča A. M. Ta je pojasnila tudi, da se je vedno doniralo v gotovini, o načinu doniranja je izpovedal tudi C. C. J. J. je izpovedal tudi, da je tožnico razumel, da je razpolaganje s posojenim denarjem prepustila tožencu. Iz njegove izpovedi izhaja tudi, da je vedel, da je tožnica v glavi pričakovala, da se posojeni denar porabi za versko skupnost. Tožnica na pisni opredelitvi dogovorjenega ni vztrajala, ker je slepo zaupala svojemu učitelju, tožencu, kar so potrdile izpovedi J. J. in A. M. Dejstvo, da je tožnica tožencu posojilo izročila v gotovini, ne predstavlja argumenta v korist tezi, da je bilo posojilo tožencu dano za njegove osebne potrebe. Iz izpovedi izhaja toženčev posebni položaj, člani verske skupnosti A. so ga dojemali kot eno z versko skupnostjo in denarni prispevki, dani njemu, niso bili namenjeni njemu osebno, temveč skupnosti. Podlaga posojilne pogodbe je bilo financiranje verske skupnosti A. v Sloveniji. Izvedeni dokazi izpodbijajo toženčeve trditve, da bi morala biti pogodba sklenjena z obema zakonitima zastopnikoma ter potrjujejo tožničine navedbe, zakaj se je odločila posoditi tako visok znesek denarja. Sodišče ni argumentirano pojasnilo, zakaj ni sledilo tožničini izpovedi. Zaslišane priče so potrdile tožničine navedbe o specifičnosti predmetne zadeve, ki je neizogibno prežeta z versko vsebine. Sodišče vsega navedenega ni upoštevalo, temveč se je oprlo zgolj na pisno pogodbo, neverodostojno izpoved toženca ter delno izpoved D. P. Popolnoma življenjsko je, da nobena izmed zaslišanih prič ni mogla neposredno potrditi vsebine ustnega dogovora med pravdnima strankama, je pa dogovor potrjen s pisno izjavo E. E. Tožnica je ponudila dovolj dokazov v prid verodostojnosti svojih navedb (tudi pričanje dr. A. Z., S. Š. in N. P.). Že sam visok znesek brezobrestnega posojila opozarja na nenavadnost posla in govori v prid tožničinim trditvam, da posojilo ni bilo dano tožencu kot fizični osebi za njegove osebne potrebe. Sodišče je napačno uporabilo tudi materialno pravo, saj je pojasnilo, da nagibi, iz katerih je pogodba sklenjena, ne vplivajo na veljavnost pogodbe. V skladu z obstoječo sodno prakso je nagib v primerih pogodb neodplačne narave, kot je npr. brezobrestno posojilo, pravno relevantnen, tako da je podlaga (kavza) pogodbe. Nagib je povzdignjen v podlago, če ta odpade, je pogodba nična in nastane vrnitvena obveznost. Tožnica je zatrjevala in izpovedala, da sta jo k sklenitvi sporne posojilne pogodbe vodila dva nagiba, ki sta bila tožencu znana oziroma z njim ustno dogovorjena: financiranje verske skupnosti A. v Sloveniji in toženčeva zaveza, da bo za tožnico, ki je posodila tako velik znesek, poskrbljeno znotraj te skupnosti. Navedena nagiba sta zaradi neodplačne narave povzdignjena v kavzo pogodbe. Ker je le-ta po sklenitvi pogodbe odpadla oziroma se ni uresničila, je posojilna pogodba nična, tožnica pa upravičeno zahteva vrnitev na podlagi pogodbe izročenega denarja.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta dne 6. 5. 2012 sklenili posojilno pogodbo, na podlagi katere je tožnica tožencu izročila znesek 90.000,00 EUR (Pogodba). V Pogodbi je bilo dogovorjeno, da tožnica da tožencu na voljo brezobrestno posojilo v znesku 90.000,00 EUR za dobo 20 let od dneva podpisa Pogodbe. Obresti v Pogodbi niso bile dogovorjene, pri čemer je sodišče pravilno navedlo, da je posojilojemalčeva zaveza za plačilo obresti fakultativna ter pravilno zaključilo, da gre za posojilno pogodbo v smislu določbe 569. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Tožnica je zatrjevala ničnost pogodbe, ker naj bi bila kavza pogodbe v porabi denarja za namen financiranja verske skupnosti A. v Sloveniji, kar se je izjalovilo, ker naj bi toženec porabil posojeni denar zase. Poleg tega je zatrjevala, kot utemeljeno navaja v pritožbi, da je bil njen nagib za sklenitev pogodbe tudi toženčeva zaveza, da bo za tožnico poskrbljeno znotraj verske skupnosti A., kar se prav tako ni uresničilo.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na veljavnost pogodb in se sklicevalo na prvi odstavek 40. člena OZ. Da bi šlo za nedopusten nagib v smislu določbe drugega odstavka 40. člena OZ pa ni bilo zatrjevano in ne dokazano. Tožnica utemeljeno navaja, da gre v konkretnem primeru za brezobrestno posojilo, torej pogodbo neodplačne narave, pri kateri je skladno s sodno prakso pravno relevantnen tudi nagib. Ta sicer ni kavza pogodbe že sam po sebi, pač pa takrat, ko je nasprotni stranki takšen nagib znan in dejansko z njim soglaša. Takšno dejansko stanje je tožnica zatrjevala, saj je trdila, da ji je bilo s strani toženca obljubljeno, da bo zanjo poskrbljeno. V primeru, ko pravna podlaga odpade, brez nje pogodba ne more več obstajati in stranka lahko uveljavlja zahtevek na povračilo danega. V skladu z novejšo sodno prakso (VS RS sklep II Ips 218/2017) pa je nepravilno stališče, da bi zaradi tega pogodba naknadno postala nična.

7. Glede na opisano materialnopravno izhodišče je odločilno dejstvo v zadevi tudi, ali je dejansko obstajal (tudi) nagib tožnice za sklenitev pogodbe, ki naj bi bil v tem, da bo zanjo poskrbljeno znotraj verske skupnosti A., o čemer pa se sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni opredelilo, in sicer izvedenih dokazov v zvezi s to okoliščino ni ocenilo. Že iz tega razloga je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Glede zatrjevanega namena Pogodbe in kavze v porabi denarja za namene financiranja verske skupnosti A. se je sodišče prve stopnje opredelilo, vendar pa tožnica sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da dokazna ocena ni skladna z 8. členom ZPP. Glede navedbe, da sodišče ni obrazložilo, zakaj priči J. J. in C. C. nista potrdili tožničinih navedb, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je naveden zaključek glede prič v zvezi z namenom posojila sicer pravilen, res pa so ugotovitve sodišča prve stopnje zelo skope, glede na njuni obsežni izpovedi. Tožnica sodišču neutemeljeno očita tudi selektivno povzemanje izpovedi priče D. P., saj je ta izpovedala, da se o namenu posojila zagotovo niso pogovarjali. Izpovedala je namreč, da pogodbe niso delali, ampak je bila prinešena in se zagotovo niso pogovarjali o tem, kaj se bo zgodilo s tem denarjem (glej zapisnik z glavne obravnave dne 23. 1. 2018). A. M. ni vedela konkretno izpovedati o namenu posojila, zato tožnica sodišču neutemeljeno očita, da njene izpovedi ni upoštevalo. Utemeljeno pa tožnica opozarja na pisno izjavo E. E., ki je sodišče prve stopnje sploh ni dokazno ocenilo. Sodišče prve stopnje je namreč napačno navedlo, da je tožnica dokazni predlog z zaslišanjem te priče umaknila.

9. Ker je razveljavitev sodbe potrebna iz navedenih razlogov, se sodišče druge stopnje ne opredeljuje podrobno do vseh ostalih pritožbenih navedb, saj niso odločilnega pomena (360. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo tako že izvedene dokaze1 oceniti tudi v zvezi z zatrjevanim dejstvom nagiba za posojo denarja, ker naj bi bilo za tožnico poskrbljeno znotraj verske skupnosti A. Poleg tega pa bo moralo sodišče glede zatrjevanega namena Pogodbe in kavze v porabi denarja za namene financiranja verske skupnosti A. napraviti ponovno dokazno oceno, skladno z 8. členom ZPP ter oceniti tudi pisno izjavo E. E., tako da bo mogoč preizkus dokazne ocene.

10. Opisana zmotna uporaba materialnega prava ter bistvena kršitev določb postopka terjata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek (354. in 355. člen ZPP). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je namreč ostalo neocenjeno dejansko stanje v zvezi z zatrjevanim nagibom tožnice za sklenitev posojilne pogodbe (skrb za tožnico znotraj verske skupnosti A.). Ker je sodišče prve stopnje dokaze že izvedlo, tako da (večine) ne bo treba izvajati ponovno, pač pa jih bo treba le dodatno oceniti glede sicer zatrjevanih, a neugotovljenih dejstev, ne pride v poštev dopolnjevanje postopka na drugi stopnji. Dopolnitev postopka na prvi stopnji bo namreč tudi bolj ekonomična in ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ampak prav nasprotno. Sodišče pa bo hkrati odpravilo tudi bistveno kršitev določb postopka z oceno dokaza, ki je tudi že bil izveden, pa ga sodišče ni ocenilo.

11. Ker je razveljavljena odločitev o glavni stvari, je razveljavljen tudi stroškovni izrek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljeno vložiti pritožbo roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka. Pritožbo je treba vložiti pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. O njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, ker je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (357.a člen ZPP). Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (355. člen ZPP). Če je pritožba nerazumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo pritožnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP). Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105. člena ZPP). V postopku pred Vrhovnim sodiščem je pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP).

1 Sodišče prve stopnje je namreč dokaze tudi o navedenem spornem dejstvu izvedlo, le ocenilo jih ni.