Jedro

Ker je štipendist obvestil tožečo stranko - štipenditorja o zaključku izobraževanja in jo pozval, da mu omogoči opravljanje pripravništva, na kar se tožeča stranka ni odzvala in ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti, določene iz pogodbe o štipendiranju, so prenehale vse pogodbene obveznosti štipendista. Zato je zahtevek za vračilo štipendije, izplačevane po pogodbi, neutemeljen.

Izrek

1. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi 2. odstavek izreka izpodbijane sodbe.

2. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se spremeni 1. odstavek izreka sodbe tako, da se glasi: "Zavrne se zahtevek, ki se glasi: Tožena stranka D. Š., je dolžna plačati tožeči stranki A. d.o.o., glavnico 280.365,00 SIT (dvestoosemdesettisočtristo petinšestdeset tolarjev in 00/100) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1995 dalje do plačila, v 8 (osmih) dneh.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 3.600,00 SIT (tritisočšeststo tolarjev in 00/100), v 8 (osmih) dneh."

3. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo 280.365,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1995 dalje do plačila in povrnitev stroškov postopka tožeče stranke v višini 48.893,00 SIT, vse v osmih dneh. Višji zahtevek tožeče stranke za plačilo 154.374,60 SIT s pripadki je zavrnilo.

Proti ugodilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je pogodbo kršila tožena stranka. Sodišče ni dovolj natačno preučilo določil pogodbe o štipendiranju z dne 1.10.1993, predvsem točke I., ki jasno določa, da "bo štipenditor (tožeča stranka) štipendiral štipendista (tožena stranka) v času izobraževanja v vzgojno izobraževalni organizaciji od 1.10.1993 do konca rednega izobraževanja po statutu vzgojno izobraževalnega programa, v katerega je štipendist vpisan". Tega določila pogodbe tožeča stranka ni izpolnila. Po statutu Višje šole - poslovna smer je določeno kot čas trajanja rednega šolanja dve študijski leti in še eno leto absolventskega staža. To pomeni, da je bil prvi rok za zaključek rednega šolanja tožene stranke 1.10.1996. Napačno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kršila pogodbeni rok za dokončanje študija 1.10.1995. Tako postavljeni rok v pogodbi je v nasprotju s prej navedenim določilom in tudi sicer nesprejemljiv, saj ne zasleduje smisla štipendiranja, opredeljenega v začetku pogodbe. Sodišče prve stopnje ni dovolj natančno preučilo navedb tožeče stranke, da je izpolnila obveznost iz obravnavane pogodbe o štipendiranju, ki se nanaša na zagotovitev ustreznega dela. Točka VI. pogodbe v 3. odstavku določa, da bo štipendist prost vseh obveznosti, če mu štipenditor v 60 dneh po zaključku izobraževanja ne bo zagotovil ustreznega dela. Tožeča stranka je najprej navedla, da so toženo stranko pozvali 28.11.1995 naj do 1.12.1995 sporoči, ali je pripravljena nastopiti delo. Iz dopisa, ki ga je tožeča stranka dne 5.12.1995 posredovala toženi stranki je razvidno, da imajo potrebo po zaposlitvi planerja-analitika. Sodišče od tožeče stranke ni zahtevalo, da bi to potrebo dokazala s prijavo pristojenmu Zavodu za zaposlovanje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo odpravi.

Proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje pa se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je v izreku sodbe sodišča prve stopnje prišlo do napake, saj je sodišče tožeči stranki ugodilo le za znesek 280.365,00, čeprav bi ji moralo ugoditi za znesek 290.365,00 SIT. Meni sicer, da gre za očitno pisno pomoto, vendar iz previdnosti vlaga tudi pritožbo. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje o zavrnitvi dela zahtevka. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dolžna vrniti prejete štipendije po pogodbi o štipendiranju z dne 26.9.1991, ker tožeča stranka štipenditorju ni zagotovila ustreznega dela - kuharja. Tožena stranka je sama osebno povedala tožeči stranki, da se ne želi zaposliti kot kuhar in bi rada nadaljevala študij na Višji poslovni šoli. Tožeča stranka je imela prosto delovno mesto kuharja, na strani tožene stranke pa je bil razlog, da do sklenitve delovnega razmerja ni prišlo. Sodišče bi moralo štipendijsko razmerje med strankama razumeti kot celoto. Dogovor je bil jasen - če se štipenditor ne bo zaposlil pri tožeči stranki, bo moral vrniti štipendijo po obeh pogodbah, kar je logično razumeti iz namena štipendiranja. V kolikor bi sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z zaslišanjem strank, ki ga je tožeča stranka predlagala že v tožbi, bi lahko razčistilo dejansko stanje o okoliščinah ob zaključku šolanja po prvi pogodbi o štipendiranju in nepripravljenosti tožene stranke glede sklenitve delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje predlaganega dokaza ni izvedlo, niti ga ni zavrnilo, zaradi česar so bistveno kršene določbe postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da v zavrnilnem delu sodbo sodišča spremeni in v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke ter toženi stranki naloži povrnitev vseh stroškov postopka. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov navedenih v pritožbah ter na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je za toženo stranko nastala obveznost vračila štipendije, ker v roku dveh let, to je do dne 30.10.1995 ni zaključil študija oz. vsaj dveh letnikov šolanja, saj je treba pri razlaganju pogodbe o štipendiranju izhajati tudi iz namena štipendiranja, kot to poudarja tožena stranka v pritožbi. Obveznost tožene stranke v V. točki pogodbe o štipendiranju z dne 1.10.1993, da bo morala vrniti prejete zneske štipendij, če izobraževanja ne bo zaključila v določenem roku, se prav gotovo ne more nanašati na rok 30.10.1995, saj iz ugotovljenega dejanskega stanja jasno izhaja, da zaključek izobraževanja v tem roku ni bil mogoč. Študij na Višji šoli - poslovna smer, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, namreč obsega najmanj dva študijska letnika in še leto dni absolventskega staža. Po zaključku pritožbenega sodišča je tožeča stranka toženo stranko prehitro pozvala na izpolnitev obveznosti iz štipendijske pogodbe, saj se tožena stranka pozivu na delo z dne 28.11.1995 ni mogla odzvati, ker do takrat niti teoretično ni mogla zaključiti izobraževanja. Bistven za odločitev je tako 3. odstavek VI. točke pogodbe o štipendiranju, v katerem je izrecno navedeno, da bo štipendist prost vseh pogodbenih obveznosti, če mu štipenditor v 60 dneh po zaključku izobraževanja ne bo zagotovil ustreznega dela. Iz te določbe jasno izhaja, da se je bila tožena stranka dolžna odzvati pozivu na delo šele po zaključku izobraževanja, torej po diplomi, ne pa že 30.10.1995. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka o zaključku izobraževanja tožečo stranko obvestila in jo pozvala, da ji omogoči opravljanje pripravništva, na kar pa se tožeča stranka ni odzvala in torej ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti določene v 3. odstavku VI. točke pogodbe o štipendiranju z dne 1.10.1993, zato so prenehale tudi vse pogodbene obveznosti tožene stranke in je zato zahtevek za vračilo štipendije izplačevane po pogodbi o štipendiranju z dne 1.10.1993 neutemeljen.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in na podlagi 4. točke 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo 280.365,00 SIT s pripadki.

Iz istih razlogov, kot so navedeni pri obrazložitvi zgoraj pa je neutemeljena pritožba tožeče stranke. Ker je po zaključku štipendiranja po pogodbi o štipendiranju z dne 26.9.1991 prišlo do sklenitve nove pogodbe o štipendiranju brez prekinitve, bi lahko tožeča stranka šele po končanju zadnjega izobraževanja od tožene stranke zahtevala tudi izpolnitev pogodbenih obveznosti po pogodbi o štipendiranju z dne 26.9.1991, vendar le ob pogoju, da bi toženi stranki skladno s 3. odstavkom VI. točke pogodbe o štipendiranju z dne 1.10.1993 v 60 dneh od zaključka izobraževanja zagotovila ustrezno delo. Ker tožeča stranka tega ni storila, je njen zahtevek za vračilo štipendije po pogodbi o štipendiranju z dne 26.9.1991 neutemeljen.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo zavrnilni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

V izreku sodbe sodišča prve stopnje je očitno res prišlo do napake, vendar pa pritožbeno sodišče tega ni štelo za tako pomankljivost, ki bi zahtevala razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje, predvsem zato, ker je po spremembi sodbe sodišča prve stopnje zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnjen.

Ker je tožeča stranka v celoti propadla s svojim zahtevkom, mora toženi stranki v celoti povrniti stroške postopka v višini 3.600,00 SIT, kar predstavljajo priglašeni stroški za plačilo izdanih potrdil na univerzi.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.