Jedro

Prvo sodišče je utemeljeno sledilo navedbam tožnice o zunajzakonski skupnosti tožencev, ki so bile podprte z vsebino številnih medijskih objav o razmerju med tožencema, pri čemer pa ti zapisi povzemajo podrobne toženkine izjave o njenem družinskem življenju s tožencem in njuno hčerko. Prvo sodišče se ni sklicevalo na njeno (neobstoječo) izpovedbo v tem postopku, kot neresnično trdi toženka, ampak se je oprlo na njene izjave medijem o skupnem življenju s tožencem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovora tožencev zoper sklep o začasni odredbi z dne 14. 12. 2022 (I. in II. točka). Odločitev o stroških postopka zavarovanja je pridržalo za končno odločbo (III. točka).

2. Zoper sklep se pritožuje toženka, ki izpodbija II. točko sklepa. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v nov postopek. Navaja, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa glede obstoja zunajzakonske skupnosti tožencev pavšalna. Prvo sodišče je spregledalo pomen dokaznega pravila o javni listini. Toženka je v ugovoru nasprotovala resničnosti rumeno medijskih zapisov, s tem v zvezi pa predlagala zaslišanje strank. Njeno nasprotovanje je bilo sorazmerno široko, še vedno pa dovolj konkretizirano. Pojasnila je, da med tožencema nikoli ni bilo zunajzakonske skupnosti. V konkretnem primeru javna listina ne pomeni formalnega dejstva prijavljenega stalnega prebivališča, ampak izkazuje, da človek stanuje tam, kjer ima prebivališče prijavljeno. Izpodbijani sklep se sklicuje tudi na izpovedbo toženke, čeprav je v tem postopku ni podala. Prvo sodišče je izjemno razširilo pravni standard zunajzakonske skupnosti. Tožnica je svojo denarno terjatev mimikrirala v nedenarno terjatev. Morala bi izkazati več predpostavk za utemeljenost svojega predloga: da toženec nima drugega premoženja, da se izmika plačilu dolga, da toženka nepremičnino prodaja, ipd. Ni na domnevnem dolžniku, da konkretizira in posebej argumentira razloge v zvezi s trditvami tožnice, da ji ob neutemeljeni začasni odredbi nastaja večja škoda, kot bi le-ta nastala tožnici brez izdanega sklepa o začasni odredbi. Trditveno in dokazno breme v zvezi z neugodnimi posledicami za tožnico je na njej.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica s tožbenim zahtevkom uveljavlja nedenarno, ne pa denarno terjatev. Tožnica je bila zato dolžna izkazati obstoj pogojev za začasno odredbo po 272. členu, ne pa po 270. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

6. Tožnica je z verjetnostjo izkazala obstoj zunajzakonske skupnosti tožencev. Prvo sodišče je utemeljeno sledilo navedbam tožnice o zunajzakonski skupnosti tožencev, ki so bile podprte z vsebino številnih medijskih objav o razmerju med tožencema, pri čemer pa ti zapisi povzemajo podrobne toženkine izjave o njenem družinskem življenju s tožencem in njuno hčerko. Poleg sklicevanja na razloge sklepa z dne 14. 12. 2022 (7. in 8. točka obrazložitve) je prvo sodišče v izpodbijanem sklepu še dodatno podkrepilo svojo ugotovitev o obstoju zunajzakonske skupnosti (11. do 13. točka obrazložitve), ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča izkazana vsaj s stopnjo verjetnosti. Vsakršna razprava o naravi pisanja rumenega tiska je glede na povedano odveč.

7. Toženka je v ugovoru podala zgolj posplošene trditve, da s tožencem nista zunajzakonska partnerja, da ne živita skupaj in da nista čustveno povezana. Za omenjene medijske zapise je navedla, da ne morejo imeti visoke dokazne vrednosti, pri tem pa ni podala nobenih konkretiziranih trditev, da naj bi bile njene izjave v teh medijih (relevantne za presojo obstoja zunajzakonske skupnosti toženke in toženca) neresnično prikazane. V ugovoru je sicer podala dokazni predlog za zaslišanje tožencev, ki pa ni bil substanciran, saj toženka ni konkretizirano pojasnila, katera dejstva naj bi se dokazovala z izvedbo tega dokaza. Prvo sodišče zato ni bilo dolžno izvesti dokaza z zaslišanjem tožencev.

8. Okoliščina, da imata toženca prijavljeni stalni prebivališči na različnih naslovih, ni bistvena. Potrdilo o prijavi stalnega prebivališča kot javna listina izkazuje zgolj to, da ima oseba prijavljena stalno prebivališče na določenem naslovu. Iz povzetih medijskih prispevkov jasno izhaja, da sta toženca tudi v obravnavanem obdobju dejansko živela skupaj.

9. Prvo sodišče se ni sklicevalo na njeno (neobstoječo) izpovedbo v tem postopku, kot neresnično trdi toženka, ampak se je oprlo na njene izjave medijem o skupnem življenju s tožencem (11. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

10. Pritožbena trditev (7. točka), da ni na domnevnem dolžniku, da konkretizira in posebej argumentira razloge v zvezi s trditvami predlagateljice, „da ji ob neutemeljeni začasni odredbi nastaja večja škoda, kot bi le-ta nastala predlagateljici brez izdanega sklepa o začasni odredbi“, je nerazumljiva, zato nanjo ni mogoče odgovoriti. Tožnica je v okviru svojega trditvenega in dokaznega bremena podala obrazložene trditve v zvezi z obstojem pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, čemur je prvo sodišče utemeljeno pritrdilo, kar je ustrezno obrazložilo tudi, ko je pojasnilo, zakaj ni utemeljen toženkin ugovor glede ugotovitve prvega sodišča o obstoju tega pogoja (16. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pritožba obrazloženo ne izpodbija ugotovitve prvega sodišča o neutemeljenosti ugovora v tem delu.

11. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sklep prvega sodišča (2. točka 365. člena ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).