Jedro

Predpogoj za sklenitev delovnega razmerja na delovnem mestu v upravnem organu, kjer se zahteva status višjega upravnega delavca, je imenovanje delavca v ta status; zato pri prenehanju delovnega razmerja delavca s tem statusom v upravnem organu ni potrebe po izdaji še posebnega akta o prenehanju tega statusa, ker mu ta preneha istočasno s prenehanjem delovnega razmerja.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Vlade Republike Slovenije št... z dne 29.6.1995.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka s 1.7.1995 pogojno imenovala tožnika za svetovalca direktorice Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij. V obrazložitvi odločbe se sklicuje na določbi 15. in 19. člena Zakona o delavcih v državnih organih in še navaja, da glede na to, da tožnik nima zahtevane strokovne izobrazbe, se ta imenuje s pogojem, da si najkasneje v treh letih pridobi predpisano stopnjo strokovne izobrazbe, kot to določa sklep Vlade Republike Slovenije z dne 16.3.1992. Tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija odločbo tožene stranke, ker je ta nezakonita. Smiselno navaja, da ga je tožena stranka z izpodbijano odločbo imenovala na delovno mesto svetovalca direktorja, ne da bi mu predhodno izdala odločbo o prekinitvi delovnega razmerja v Zaporih ... Iz odločbe ni razvidno, zakaj ga je vlada ponovno imenovala, saj je bil z odločbo že imenovan na delovno mesto pomočnika predstojnika. Meni, da je izpodbijani akt izdan v nasprotju s stališčem kadrovske službe pri Vladi Republike Slovenije, po katerem statusne oziroma organizacijske spremembe v upravnem organu ne smejo imeti nobenega vpliva na imenovanje višjih upravnih delavcev, ki so jih ti dosegli v določenem organu. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je bil tožnik z izpodbijano odločbo pogojno imenovan za svetovalca direktorice Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij v skladu s Pravilnikom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij. Zavod Zapori ... je bil na podlagi Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev s 3.3.1995 ukinjen kot upravni organ v sestavi Ministrstva za pravosodje (22. člen). Tožniku, ki je bil do 3.3.1995 v delovnem razmerju v Zaporih ..., je z ukinitvijo navedenega zavoda kot upravnega organa s tem dnem delovno razmerje prenehalo. Ker 26. člen tega zakona določa, da republiški upravni organi in vladne službe, ki prevzamejo po določbah tega zakona naloge dosedanjih republiških upravnih organov, prevzamejo hkrati tudi delavce, ki so na dan uveljavitve tega zakona opravljali te naloge, je Uprava Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij v skladu s to določbo prevzela, poleg nalog Zaporov ... tudi njegove delavce, torej tudi tožnika, ki je s 4.3.1995 v novem upravnem organu sklenil delovno razmerje. Z dnem prenehanja delovnega razmerja v navedenem kazensko poboljševalnem zavodu je tožniku avtomatično ugasnilo tudi imenovanje. V primeru prenehanja delovnega razmerja zakon ne predvideva izdaje posebnega akta o prenehanju imenovanja (praksa VS RS). Zato v konkretnem primeru tovrstna odločba tudi ni bila izdana. Z ustanovitvijo uprave kot upravnega organa v sestavi Ministrstva za pravosodje so kazensko poboljševalni zavodi postali njeni sektorji, ki jih vodijo višji upravni delavci - svetovalci vlade, sektorji pa so razdeljeni na oddelke, ki jih vodijo svetovalci direktorice Uprave. Ker je bil tožnik pravilno in v skladu s predpisi z izpodbijano odločbo imenovan za svetovalca direktorice Uprave, tožena stranka predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je bil tožnik pogojno imenovan za svetovalca direktorice Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij. Sodišče je presodilo, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker v Zakonu o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90, 5/91, 18/91, 22/91, 2/91-I in 4/93), na katerega se tožena stranka sklicuje, ni pravne podlage za tako pogojno imenovanje. Pa tudi sicer je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena, saj iz nje ni razvidno, zakaj je tožena stranka odločbo sploh izdala oziroma kot smiselno izhaja iz tožbe, da iz odločbe ni razvidno, zakaj je vlada tožnika ponovno imenovala, saj je bil ta z odločbo že imenovan na delovno mesto pomočnika predstojnika. Tožena stranka je sicer v odgovoru na tožbo poskusila to procesno napako popraviti, vendar sodišče opozarja, da z naknadno obrazložitvijo odločbe v odgovoru na tožbo navedene procesne pomanjkljivosti ni mogoče uspešno odpraviti. Pomanjkljivo obrazložena odločba onemogoča kontrolo, ali je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljen ustrezni materialni predpis. Zato navedena okoliščina pomeni bistveno kršitev postopka, saj take odločbe tožnik ne more učinkovito izpodbijati, sodišče pa zaradi tega tudi ne more presoditi zakonitosti izpodbijane odločbe.

Ne glede na zgornje ugotovitve pa sodišče, v zvezi s tožbeno navedbo, ki se sklicuje na stališče kadrovske službe Vlade Republike Slovenije povezano z reorganizacijo upravnih organov in vplivom te na imenovanje višjih upravnih delavcev, posebej poudarja, da ima ukinitev upravnega organa in ustanovitev novega, za kar v tej stvari tudi gre, za delavce drugačne pravne posledice kot jih ima reorganizacija obstoječega upravnega organa. Z dnem zakonske ukinitve upravnega organa, preneha tudi delovno razmerje delavcem zaposlenim v tem upravnem organu. Delavcem, katerih delovno razmerje je pogojeno s predhodnim imenovanjem v status višjega upravnega delavca, s prenehanjem delovnega razmerja avtomatično preneha tudi z imenovanjem pridobljeni status. Za navedeno stališče je pravna podlaga v zakonskih določbah, ki urejajo organizacijo in delovno področje ministrstev ter delovno razmerje delavcev v državnih organih. Zakon o organizaciji in delovnem področju ministrstev (Uradni list RS, št. 71/94) v prehodni določbi (28. člen) določa, da z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati posamezne določbe Zakona o organizaciji in delovnem področju republiške uprave iz leta 1991, med drugim tudi določba, da so kazensko poboljševalni zavodi republiški upravni organi v sestavi Ministrstva za pravosodje (4. alinea 5. točke 4. člena). Po določbi 22. člena že navedenega Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev, v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona, navedeni kazensko poboljševalni zavodi nadaljujejo z delom kot notranje organizacijske enote Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij. Po določbi 26. člena pa republiški upravni organi, ki prevzamejo po določbah tega zakona naloge dosedanjih republiškh upravnih organov, prevzamejo hkrati tudi delavce, ki so na dan uveljavitve tega zakona opravljali te naloge. Iz navedenega sledi, da je bil prejšnji republiški upravni organ, kazensko poboljševalni zavod, s citiranim zakonom ukinjen kot državni organ v sestavi Ministrstva za pravosodje. Prej citirane prehodne določbe tega zakona (26. člen), ki delavcem, ki so opravljali naloge v tem ukinjenem upravnem organu, zagotavlja, da te naloge še naprej opravljajo v novem upravnem organu, že po sami naravi stvari ni mogoče razlagati, da ti delavci v novem upravnem organu nadaljujejo delo na podlagi že sklenjenega delovnega razmerja v ukinjenem upravnem organu. Zakon jim s tem le omogoča, da sklenejo delovno razmerje v novem upravnem organu, brez ponovnega ugotavljanja, ali izpolnjujejo splošne in posebne pogoje, ki sicer veljajo za sklenitev delovnega razmerja v upravnem organu. Podobno določbo ima tudi Zakon o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90, 5/91, 18/91, 22/91, 2/91-I in 4/93), po kateri prevzame državni organ, v katerega delovno področje preidejo naloge odpravljenega državnega organa, tudi delavce, ki so opravljali ta dela (1. odstavek 55. člena). Čeprav nobeden od navedenih zakonov izrecno ne določa, da delavcem preneha delovno razmerje v ukinjenem upravnem organu in da ga ponovno sklenejo v novem upravnem organu, pa pravna utemeljitev za tako razlago sledi iz zakonskih določb, ki urejajo področje delovnih razmerij. Iz določb Zakona o delavcih v državnih organih (1. in 2. odstavek 3. člena, 1. odstavek 6. člena, 7. člen, 8. člen) izhaja, da delavec sklene delovno razmerje v konkretnem državnem organu. Določba 31. člena tega zakona posebej določa, da pri razporeditvi delavca iz enega organa v drug državni organ iste družbenopolitične skupnosti, sklene delavec v novem organu kamor je razporejen delovno razmerje brez objave. Po določbi 1. odstavka 53. člena delavcem v državnem organu preneha delovno razmerje v primerih določenih z zakonom. Iz navedenega po mnenju sodišča logično sledi, da s prenehanjem upravnega organa, preneha tudi delovno razmerje delavcem tega organa in s prehodom v nov upravni organ sklenejo ti v novem upravnem organu novo delovno razmerje.

Zakon o delavcih v državnih organih med drugim tudi določa, da se za pomoč pri vodenju dela v upravnih organih in za opravljanje najzahtevnejših del imenujejo višji upravni delavci (14. člen), ki jih imenuje vlada, in sklenejo delovno razmerje z dnem imenovanja, če z aktom o imenovanju ni drugače določeno (1. odstavek 5. člena). V 23. členu zakon taksativno našteva, kdaj organ, ki je pristojen za imenovanje višjega upravnega delavca, lahko tega razreši dolžnosti, za katero je bil imenovan, in tudi določa, da se v teh primerih izda poseben akt o razrešitvi. Sama izdaja takega akta pa ne pomeni tudi prenehanja delovnega razmerja. Iz navedenega izhaja, da je sklenitev delovnega razmerja v upravnem organu za prej navedena dela pravno vezana na predhodno imenovanje delavca v status višjega upravnega delavca za delovno mesto, za katero izpolnjuje pogoje po aktu o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v tem upravnem organu. To pa tudi pomeni, da delavcu s statusom višjega upravnega delavca, istočasno s prenehanjem delovnega razmerja v upravnem organu, preneha tudi ta status, ki je dajansko po zakonu predpogoj za sklenitev delovnega razmerja v upravnem organu. Zato v takem primeru ni potrebe po izdaji posebnega akta o prenehanju statusa višjega upravnega delavca. Je pa vlada, v skladu s 26. členom Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev, takega delavca, ki bo sklenil delovno razmerje v novem upravnem organu, dolžna z aktom imenovati v ustrezen naziv v skladu z aktom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v tem novem upravnem organu.

Ker sodišče zaradi bistvene kršitve pravil postopka ni moglo rešiti upravnega spora, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena v povezavi z 2. odstavkom 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot Zakon o splošnem upravnem postopku uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94)