Jedro

Okoliščina, da je bilo o predlogu tožeče stranke že pravnomočno odločeno (predlog za taksno oprostitev je bil zavrnjen), predstavlja negativno procesno predpostavko za ponovno vsebinsko presojo le-tega. Le nove, spremenjene okoliščine, bi lahko predstavljale dejansko podlago novemu predlogu.

Z dopisom o teku roka za plačilo sodne takse stranki ni mogoče podeliti pravice do pritožbe, ki zakonsko ni dovoljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrglo tako predlog tožeče stranke za oprostitev, odlog oziroma obročno plačilo sodne takse (I. točka izreka), kot podredno vloženo pritožbo tožeče stranke zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani, I Cpg 993/2016 z dne 3. 10. 2016 (II. točka izreka).

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka. Pritožbenih razlogov ni navedla, iz njenih pritožbenih navedb pa smiselno izhaja, da uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, ki naj tožeči stranki vroči pravilen dopis oziroma poziv na plačilo sodne takse. Stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 15. 7. 2016 zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev, odlog oziroma obročno plačilo sodne takse za pritožbo (v nadaljevanju predlog za taksno oprostitev). Tožeča stranka se je zoper navedeni sklep pritožila. Višje sodišče je s sklepom I Cpg 993/2016 z dne 3. 10. 2016 navedeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo. Zato je sodišče prve stopnje tožečo stranko z dopisom z dne 27. 10. 2016 (list. št. 144) ponovno pozvalo na plačilo sodne takse za pritožbo (po plačilnem nalogu z dne 23. 6. 2016) in sicer v roku 15 dni od vročitve sklepa o zavrnitvi predloga za taksno oprostitev oziroma v primeru vložitve pritožbe zoper ta sklep, v 15 dneh od vročitve sklepa, s katerim bo o tej pritožbi odločeno. Tožeča stranka je nato 14. 11. 2016 ponovno predlagala oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse za pritožbo oziroma v isti vlogi podredno vložila pritožbo zoper zgoraj navedeni sklep Višjega sodišča. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tako ponovni predlog za taksno oprostitev, kot tudi pritožbo zoper sklep Višjega sodišča. 5. Sodišče prve stopnje je postopalo pravilno, ko je ponovni predlog za taksno oprostitev zavrglo. Okoliščina, da je bilo o predlogu tožeče stranke že pravnomočno odločeno (predlog za taksno oprostitev je bil zavrnjen), predstavlja negativno procesno predpostavko za ponovno vsebinsko presojo le-tega. Le nove, spremenjene okoliščine, bi lahko predstavljale dejansko podlago novemu predlogu, ki pa jih tožeča stranka ni navedla oziroma v pritožbi ni navedla katere naj bi bile te spremenjene okoliščine, temveč je zgolj pavšalno in nekonkretizirano navedla, da je izpodbijani sklep nezakonit ter se pri tem sklicevala (zgolj) na svoje dosedanje navedbe. Zato se v delu nedopustnosti ponovnega predloga za taksno oprostitev, pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Glede na to ponovnega predloga za taksno oprostitev ni mogoče šteti za nov, drugačen predlog (prvi odstavek 274. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1).

6. Tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje z dopisom z dne 27. 10. 2016 tožeči stranki dalo pravni pouk, da lahko zoper zgoraj navedeni sklep Višjega sodišča v Ljubljani vloži pritožbo, niso utemeljene. Poleg tega, da dopis ni pravni pouk o pritožbi, ki je sestavni del sodbe oziroma sklepa (prim. šesti odstavek 324. člena ZPP), tudi sicer z dopisom o teku roka za plačilo sodne takse stranki ni mogoče podeliti pravice do pritožbe, ki zakonsko ni dovoljena. Določbi prvega odstavka 333. člena in prvega odstavka 363. člena ZPP sta namreč kogentni in določata, da zoper sklepe pritožbenih sodišč ni pritožbe. Glede na to je sodišče prve stopnje nedovoljeno pritožbo pravilno zavrglo.

7. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijanega sklepa ni našlo razlogov na katere ob reševanju pritožbe pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).