Jedro

Sodišče ima tekom postopka na voljo instrumente, s katerimi spremembo obtožnice sprejme ali zavrne, kajti če prepozna, da državni tožilec zlorablja pravice, takšno spremembo sme (celo mora) zavrniti in ji odreči vse procesne učinke. To mu na zakonski ravni zapoveduje 15. člen ZKP, hkrati pa to izhaja iz ustavne pravice do poštenega postopka po 22. členu Ustave. Predmeta obtožbe v tem primeru torej ne sme obravnavati po takšni nezakonito spremenjeni obtožnici, temveč po prvotni. V tem primeru mora v okviru procesnega vodstva presoditi, ali sprememba obtožnice pomeni zlorabo pravic, in v kolikor je odgovor na to vprašanje pritrdilen, takšne spremembe obtožnice ne sme dopustiti oziroma jo mora zavrniti, s sklepom procesnega vodstva na podlagi 299. člena ZKP (v zvezi s 15. členom ZKP in 22. členom Ustave) ter postopek nadaljevati po prvotni obtožnici. S tem tudi ne more priti do nedopustne situacije, ko bi znotraj istega kazenskega postopka glede istega historičnega dogodka razpolagali z dvema (veljavnima) obtožnicama hkrati, prav tako pa učinki dotedanjega dokaznega postopka, katerega potek je narekovala prvotna obtožnica, niso izničeni. Navedeno mora sodišče zaradi učinkovitega izvrševanja pravice do obrambe storiti čimprej in najkasneje (ne šele najprej) ob izdaji sodbe, pri čemer mora ves čas paziti na spoštovanje ustavno zajamčenih pravic udeležencev v postopku. Ključnega pomena je namreč, da so vsi udeleženci ves čas postopka - zlasti od modifikacije dalje - seznanjeni s tem, katera obtožnica oziroma katera verzija obtožnice (bodisi prvotna bodisi spremenjena) predstavlja relevantno podlago za vodenje kazenskega postopka. Ko je slednje nedvomno znano že tekom postopka, je ustvarjanje položaja negotovosti strank tik do izdaje sodbe nedopustno.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo X K 6056/2012 z dne 15. 2. 2022 zoper obdolženca A. A. iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, da naj bi izvršil nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali uradnih pravic po tretjem v zvezi s četrtim odstavkom 261. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). V skladu s tretjim odstavkom 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanko Republiko Slovenijo s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 7.146.000,00 EUR napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada obdolženčeve zagovornice bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 6056/2012 z dne 29. 9. 2022 pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila vrhovna državna tožilka spec. Mateja Jadrič Zajec zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 420. člena ZKP, v zvezi z 11. in 7. točko prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 420. člena ZKP v zvezi s 395. členom ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in ugotovi, da so bile z izpodbijano pravnomočno sodbo kršene navedene zakonske določbe.

3.Zahteva za varstvo zakonitosti je bila skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP poslana v odgovor obdolžencu in njegovim zagovornikom, ki na zahtevo niso odgovorili.

B.

Glede dovoljenosti spremembe obtožbe in zlorabe pravic v postopku

4.Uvodoma je pomembno izpostaviti, da ne glede na to, da vrhovna državna tožilka kršitev določb kazenskega postopka v zvezi s spremembo obtožbe in zlorabo pravic v postopku izrecno ne uveljavlja, je za odločitev o neposredno uveljavljani kršitvi po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v izhodišču pomembna odločitev o odločilnih dejstvih, na katera se uveljavljano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe nanaša. To ima nujno za posledico, da se Vrhovno sodišče najprej opredeljuje do vprašanja, ali je državni tožilec svoja pooblastila oziroma procesne pravice v postopku zlorabil in ali je bila modifikacija obtožnice posledično nedopustna.

5.Ustavno sodišče se je o dovoljenosti spremembe obtožbe in o zlorabi pravic v kazenskem postopku ob uporabi tega instituta izreklo že v odločbah U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997, Up-328/03-21 z dne 12. 5. 2005 in v sklepu U-I-40/00 z dne 16. 1. 2003. Jasno je zastavilo okvir, znotraj katerega je sprememba obtožbe še dopustna in po drugi strani zarisalo meje, ki jih državni tožilec pri posegu v obtožbo ne sme prestopiti. Odločilo je, da pravica tožilca do spremembe obtožnice po izvedenem dokaznem postopku, ki pokaže na drugačno dejansko stanje - kolikor spremenjena obtožnica še vedno temelji na istem historičnem dogodku - sama po sebi ni v neskladju z ustavnimi jamstvi v kazenskem postopku, če (i) tožilec te pravice ne zlorabi in (ii) če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku lahko glede na okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožnice ne bi prišlo.

6.V določenem obsegu se je Ustavno sodišče opredelilo tudi o vsebinskem dometu prepovedi zlorabe procesne pravice in navedlo, da ta izhaja iz načela enakega varstva pravic ter zavezuje obe stranki v postopku, tako tožilca kot obdolženca. Za zlorabo pravice gre, če nosilec pravice izhaja iz pravno dopustnega abstraktnega upravičenja, ki ga konkretizira in materializira tako, da njegovo ravnanje presega meje upravičenja. Nastane konflikt dveh pravic, ki se med seboj izključujeta. Do konflikta pride zato, ker sta si nasproti dve pravici in je ena izmed njiju izvrševana tako, da bodisi delno bodisi v celoti onemogoča aktivirati in uresničevati drugo. Presodilo je, da že okoliščina, da se upravičenje uveljavlja na način, ki škoduje zavezancu ali pa mu "otežuje njegov položaj", predstavlja zlorabo pravice. Ustavno sodišče je izrecno poudarilo tudi, da mora v primeru tožilčeve zlorabe pravice skladno s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) sodišče odreči pravno relevantnost dejanjem, ki presegajo upravičenje in torej predstavljajo njegovo zlorabo.¹ V zvezi z drugim pogojem je pojasnilo, da sprememba obtožnice ne sme okrniti obdolženčeve pravice do obrambe v smislu zagotovitve, (i) da je obveščen natančno in določno o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe, ki se mu očita, in (ii) ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe. Pravica do vnaprejšnjega natančnega obvestila po stališču Ustavnega sodišča obdolžencu ne daje samo možnosti, da bo lahko obrambo pripravil vnaprej, ampak mu tudi zagotavlja, da zaradi spremembe obtožnice ne bo prevaran ali spravljen v zadrego glede priprave in predstavitve svoje obrambe, prav tako pa tudi ne sme biti postavljen v položaj presenečenja.²

7.O obravnavani problematiki se je v večih sodbah opredelilo tudi že Vrhovno sodišče. Najprej je potrebno izpostaviti jasno in ustaljeno stališče, da pogoj za spremembo obtožbe ni nujno ugotovitev nove okoliščine in izvedba novih dokazov, temveč zadošča spremenjena subjektivna ocena že izvedenih dokazov na glavni obravnavi, ki jo napravi državni tožilec.³ Slednji torej lahko med ali po koncu dokaznega postopka oceni, da je podano drugačno dejansko stanje, kot ga je videl ob vložitvi obtožnega akta, kar mu omogoča spremembo obtožbe; ali je ta dopustna, je odvisno od konkretnih okoliščin posamezne zadeve, kar v vsakem primeru posebej zahteva celovito presojo. Glede zlorabe pravic v okviru tega procesnega dejanja je Vrhovno sodišče na podlagi odločitev Ustavnega sodišča uveljavilo bistveno podobno pravilo, da je sprememba obtožbe, ki predstavlja zlorabo pravice absolutno nedopustna,⁴ pri čemer je ta pravni standard napolnilo z enako vsebino, kot jo je navedlo že Ustavno sodišče.⁵

8.Prepoved zlorabe pravic v postopku je mogoče izpeljati neposredno iz 22. člena Ustave, na zakonski ravni pa je prepoved takšnega ravnanja v kazenskem postopku izrecno normirana v 15. členu ZKP. Slednji določa, da si sodišče mora prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja in da onemogoči kakršnokoli zlorabo pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku. V temelju gre za ravnanje, ki je v nasprotju z namenom, zaradi katerega je določena procesna norma predvidena. Dolžnosti vzdržati se procesnih zlorab na drugi strani ustreza dolžnost sodišča, da se nanje odzove in jih prepreči na takšen način, da procesnim dejanjem, ki pomenijo zlorabo, odrečejo učinke, ki se s temi dejanji poskušajo doseči. Pri slaboverni (šikanozni) spremembi obtožbe mora sodišče aktu tožilca preprosto odreči pravno relevantnost in za podlago uporabiti nespremenjen obtožni akt.⁶ Za presojo, ali pomeni sprememba obtožnice zlorabo te pravice, je relevantno le, kakšne posledice sprememba obtožnice pomeni za položaj obrambe; njen položaj mora z vidika meril poštenosti postopka ostati nedotaknjen. To je tudi merilo presoje, ali je namen konkretne spremembe obtožnice presegel namen, zaradi katerega je ta institut predviden.⁷

9.Za presojo zlorabe procesnih pravic v obravnavani zadevi so relevantna naslednja procesna dejstva:

(i)specializirano državno tožilstvo je dne 18. 3. 2015 zoper obdolženca vložilo obtožnico zaradi dveh kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 261. člena KZ (točka I obtožnice), dveh kaznivih dejanj jemanja podkupnine po tretjem odstavku 267. člena KZ (točki II/1 in II/2 obtožnice) in kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem in tretjem odstavku 267. člena KZ (točka II/3 obtožnice);

(ii)sodišče prve stopnje je dne 5. 2. 2019 glede kaznivih dejanj pod točko II/1 in II/2 obtožnice (to sta kaznivi dejanji jemanja podkupnine po tretjem odstavku 267. člena KZ) izdalo sklep o ustavitvi postopka zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona;

(iii)državni tožilec je dve oziroma eno leto po absolutnem zastaranju po prvotni obtožnici očitanih kaznivih dejanj po tretjem odstavku 261. člena KZ (kazenski pregon za kaznivi dejanji je absolutno zastaral dne 27. 11. 2016 in 8. 4. 2018) in tretjem odstavku 267. člena KZ (pregon za to kaznivo dejanje je absolutno zastaral dne 22. 8. 2018), obtožnico spremenil tako, da kazenski pregon še ne bi zastaral - to je storil na način, da je kazniva dejanja po prvotnem obtožnem aktu sestavil v eno nadaljevano kaznivo dejanje in v opis dodal spremembe, ki po njegovi oceni napolnjujejo kvalificirano obliko kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s četrtim odstavkom 261. člena KZ, kar bi imelo za posledico daljši absolutni zastaralni rok;

(iv)sprememba obtožnice s strani državnega tožilca dne 31. 5. 2019 je sledila šele izrecnemu obvestilu obrambe z dne 28. 5. 2019, da je kazenski pregon za kazniva dejanja po tretjem odstavku 261. člena KZ zastaral in posledičnemu predlogu za ustavitev kazenskega postopka;

(v)sodišče je v spremenjeni obtožbi opisano dejanje v razlogih kvalificiralo kot dve kaznivi dejanji po tretjem odstavku 261. člena KZ in eno kaznivo dejanje po tretjem odstavku 267. člena KZ - posledično je ugotovilo, da je kazenski pregon tudi za dejanja po spremenjeni obtožnici zastaral.

10.Ob aplikaciji navedenih pravnih izhodišč na konkretni primer sta sodišči pravilno presodili, da gre v obravnavani zadevi za zlorabo procesnih pravic na strani državnega tožilca. Sprememba obtožnice le v tistih delih opisa, z izključno tistimi dejstvenimi dodatki, ki bi po oceni državnega tožilca dve leti po absolutnem zastaranju kazenskega pregona (oziroma eno leto za zadnje izmed očitanih kaznivih dejanj) pripeljali do strožje pravne kvalifikacije - za katero absolutni zastaralni rok še ne bi potekel - je nedopustna. Takšno ravnanje je namreč v nasprotju z namenom instituta spremembe obtožnice, saj glede na vse časovne parametre poteka dogodkov, sprememba dejstvene podlage obtožbe očitno ni sledila drugačni oceni izvedenih dokazov državnega tožilca. Jasno je mogoče prepoznati, da gre - po neposrednem obvestilu obrambe o zastaranju - za izrecen poskus "oživitve" kazenskega pregona za dejanja v okviru sicer istega historičnega dogodka. Ne glede na to, da s tem poskusom državni tožilec ni uspel, ker sodišče ni sledilo njegovi pravni kvalifikaciji, ravnanje predstavlja zlorabo pravic v postopku. Takšno postopanje je šikanozno in predstavlja prevaro obrambe, ki se je upravičeno zanesla na to, da je pregon za kazniva dejanja, očitana obdolžencu po prvotni obtožnici, že zastaral in nadaljnja kakršnakoli kazenskopravna obravnava teh dejanj ni več dovoljena.

11.Višje sodišče se glede zlorabe pravic pri spremembi obtožnice s strani državnega tožilca sicer ustrezno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997, vendar mu ni pritrditi v stališču, da sodišče tekom postopka nima na voljo instrumentov, s katerimi bi spremembo obtožnice sprejelo ali zavrnilo. Kot obsežno predstavljeno v izhodiščih, sodišče, v kolikor prepozna, da državni tožilec zlorablja pravice, takšno spremembo sme (celo mora) zavrniti in ji odreči vse procesne učinke. To mu na zakonski ravni zapoveduje 15. člen ZKP, hkrati pa to izhaja iz ustavne pravice do poštenega postopka po 22. členu Ustave. Predmeta obtožbe v tem primeru torej ne sme obravnavati po takšni nezakonito spremenjeni obtožnici, temveč po prvotni. V tem primeru mora v okviru procesnega vodstva presoditi, ali sprememba obtožnice pomeni zlorabo pravic, in v kolikor je odgovor na to vprašanje pritrdilen, takšne spremembe obtožnice ne sme dopustiti oziroma jo mora zavrniti. Sodišče ima v takšnem primeru možnost tovrstnemu procesnemu dejanju državnega tožilca odreči učinke - z namenom preprečitve zlorabe pravic - s sklepom procesnega vodstva na podlagi 299. člena ZKP (v zvezi s 15. členom ZKP in 22. členom Ustave) ter postopek nadaljevati po prvotni obtožnici. S tem tudi ne more priti do nedopustne situacije, ko bi znotraj istega kazenskega postopka glede istega historičnega dogodka razpolagali z dvema (veljavnima) obtožnicama hkrati, prav tako pa učinki dotedanjega dokaznega postopka, katerega potek je narekovala prvotna obtožnica, niso izničeni. Navedeno mora sodišče zaradi učinkovitega izvrševanja pravice do obrambe storiti čimprej in najkasneje (ne šele najprej) ob izdaji sodbe, pri čemer mora ves čas paziti na spoštovanje ustavno zajamčenih pravic udeležencev v postopku. Ključnega pomena je namreč, da so vsi udeleženci ves čas postopka - zlasti od modifikacije dalje - seznanjeni s tem, katera obtožnica oziroma katera verzija obtožnice (bodisi prvotna bodisi spremenjena) predstavlja relevantno podlago za vodenje kazenskega postopka. Ko je slednje nedvomno znano že tekom postopka, je ustvarjanje položaja negotovosti strank tik do izdaje sodbe nedopustno.

Glede nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe ter nasprotij v razlogih sodbe - kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP

12.Ugotovitev zlorabe procesnih pravic državnega tožilca v prvem koraku, v drugem koraku omogoča presojo uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Primarno je pomembna ugotovitev, da sta sodišči skladno z uvodoma ugotovljenim sicer pravilno odločili, da gre pri spremembi obtožnice za zlorabo pravic na strani državnega tožilca. Nadaljnja presoja je skoncetrirana predvsem na ravnanje sodišča prve stopnje, ki ne glede na to, da je torej v razlogih najprej jasno zavzelo stališče, da je državni tožilec zlorabil svoje pravice v postopku - to stališče pa je dodatno raz1irilo 1e sodi18e druge stopnje - svoji obrazlo1itvi ni sledilo in spremembi obtoenice (niti ob izdaji sodbe) ni odreklo pravnih u
0dinev. Nasprotno s svojimi dognanji je, kot je razvidno iz izreka (pa tudi nadaljnje obrazlo1itve sodbe), slednjo dopustilo. Kljub jasni opredelitvi o zlorabi procesnih pravic dr
7eavnega toeilca je sodi18e prve stopnje dejanje oitno obravnavalo po spremenjenem opisu - tega je namre1 povzelo v izrek - in se do tak1nega spremenjenega ravnanja, oitanega obdoleencu, opredeljevalo tudi v razlogih, eprav je menilo, da sprememba sploh ni bila dopustna. Navedeno vodi do nevzdrenega rezultata in je zato moeno pritrditi vrhovni dr
7eavni toeilki, da si izrek sodbe ter obrazlo1itev sodi18e prve stopnje v odloilnih dejstvih nasprotujeta, enako pa velja tudi za razloge o odloilnih dejstvih v sami obrazlo1itvi sodbe. Utemeljen je torej oitek, da je sodi18e prve stopnje zagre1ilo absolutno bistveno kr1itev postopka po 11. toki prvega odstavka 371. lena ZKP.

C.

13.Po obrazloenem je Vrhovno sodi18e zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovne dr
7eavne toeilke ugodilo. Ker je bila ta vloeena v 1kodo obdoleenca, je na podlagi drugega odstavka 426. lena ZKP izdalo le ugotovitveno sodbo. Ob ugotovljeni kr1itvi so ostale zatrjevane kr1itve postale nerelevantne, zato se Vrhovno sodi18e do njih ni opredeljevalo.

14.Odloitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Tako sklep Ustavnega sodi18a U-I-40/00 z dne 16. 1. 2003 (t. 7) in odloba U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997 (t. 10); primerjaj tudi P. Gorki, K. 1ugman Stubbs, Z. Fi1er, v: Temelji kazenskega procesnega prava, GV Zaloeba, Ljubljana 2020, str. 478 in M. Pavnik, Zloraba pravice, asopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1986, str. 48-51.

2Glej predvsem odlobo Ustavnega sodi18a Up-328/03 z dne 12. 5. 2005 (t. 13).

3V bistvenem tako npr. e sodbe Vrhovnega sodi18a I Ips 312/2004 z dne 23. 2. 2006, I Ips 176/2007 z dne 20. 12. 2007 in I Ips 250/2009 z dne 28. 1. 2010, med novej1imi pa primeroma sodbi Vrhovnega sodi18a I Ips 14593/2015 z dne 28. 11. 2019 in I Ips 11688/2017 z dne 10. 6. 2022.

4Primeroma sodbi Vrhovnega sodi18a I Ips 18657/2014 z dne 6. 5. 2021 in I Ips 14593/2015 z dne 28. 11. 2019.

5Sodba Vrhovnega sodi18a I Ips 144/2010 z dne 31. 3. 2011 (t. 8).

6P. Gorki, K. 1ugman Stubbs, Z. Fi1er, v: Temelji kazenskega procesnega prava, GV Zaloeba, Ljubljana 2020, str. 151 in 478; primerjaj s P. Mozeti, v: Zloraba procesnih pravic v kazenskem postopku, Zbornik znanstvenih razprav, Ljubljana 2006, str. 145-153.

7P. Gorki, v: Izvr1evanje in zloraba pravice, Lexpera, GV Zaloeba, Ljubljana 2024, str. 101.

8Tak1no stali18e sta zavzeli v toki 6 prvostopenjske sodbe in v tokah od 7 do 10 drugostopenjske sodbe.

9Toke 7 do 12 prvostopenjske sodbe.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (1994) - KZ - len 261, 261/3, 267, 267/1, 267/3 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - len 15, 299, 344, 426, 426/2 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - len 22

Pridrueni dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodi18e sprejelo vsebinsko enako stali18e o procesnih oz. materialnopravnih vpraeanjih.