Jedro

V zakonskih in družinskih sproih je dovoljeno navajati nova dejstva v pritožbenem postopku in to ne glede na določbo 337. člena ZPP. Vendar pa to ne pomeni, da sodišče upošteva gola dejstva, torej tista, za katere pritožnik ne ponudi tudi dokazov.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi glede plačila preživnine za čas od 2.12.1999 do 8.6.2000 ter glede stroškov postopka. V ostalem delu se pritožba zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo med pravdnima strankama. Skupno mladoletno hči je dodelilo v varstvo in vzgojo materi, tožencu pa naložilo plačevanje preživnine v višini 40.000,00 SIT mesečno od vložitve tožbe dalje, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženi stranki pa še naložilo, naj plača pravdne stroške tožeče v višini 127.674,00 SIT.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec ter sodišču predlaga, naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik navaja, da pogoji za glavno obravnavo niso bili izpolnjeni, saj je toženec opravičil svoj izostanek. Iz tega razloga, navaja dalje pritožnik, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj je oprto zgolj na enostranko izjavo tožeče stranke. Pritožnik graja tudi postopek, ki je bil opravljen pred CSD. Socialna delavka naj bi bila namreč toženkina prijateljica, poleg tega pa naj tudi hčerka nikoli ne bi izjavila, da želi živeti pri mami, marveč zgolj to, da naj o tem odločita starša. Dalje navaja, da bi moralo sodišče glede otrokovih potreb zaslišati otroka. Pritožnik zatrjuje tudi to, da je za razvezo kriva tožnica in ne on. Ne strinja se tudi z ugotovljenimi potrebami, saj naj bi bile te pretirane, po oceni toženca bi zadostovalo že 40.000,00 SIT. Nepravilna naj bi bila tudi ugotovitev glede njegove plače, saj je ta nekoliko nižja kot ugotavlja sodišče. Po drugi strani, navaja pritožnik, pa naj bi tožnica del svojih dohodkov zatajila, saj prodaja preparate znamke "JUST", kar ustvarja dodaten dohodek. Nazadnje pa pritožnik še poudarja, da bi sodišče ne smelo prisoditi preživnine od 2.12.1999 dalje, saj je tožnik v tem času še plačeval stroške stanovanja in hčeri kupoval oblačila, pa še vsak mesec je na njen račun plačeval 7.000,00 SIT.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnik sicer navaja, da se pritožuje zoper celotno sodbo, vendar pa izrecno pove, da razvezi ne more nasprotovati, ker tožnica pri tem vztraja. Pritožbena ost prav tako ni usmerjena na odločitev o tem, da se mladoletna (sedaj že polnoletna) hči dodeli v varstvo in vzgojo materi. Pritožnik sicer pravi, da hči pred CSD ni izjavila, da želi živeti pri materi, marveč da naj o tem odločita starša. Tudi če bi navedeno držalo, bi to ne spremenilo odločitve sodišča prve stopnje, sicer pa tudi pritožnik sam ne navaja razlogov, zaradi katerih bi naj bila takšna odločitev napačna. V skladu z navedenim se tudi preizkus izpodbijane sodbe v pritožbenem postopku osredotoča na odločitev o preživnini. Pritožnik navaja, da so bile prekršene njegove procesne pravice, ker naj bi bila glavna obravnava opravljena v njegovi nenavzočnosti. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da se je toženec res opravičil, vendar pa je bil pravilno vabljen in prvo sodišče razpisanega naroka ni prestavilo (ob tem velja dodati, da je prvo sodišče na toženčev predlog narok enkrat že prestavilo). Slednjega pa ni storilo zato, ker toženec za svoje navedbe ni ponudil dokazov in jih je tako sodišče štelo kot neutemeljene. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je bila glavna obravnava opravljena v toženčevi nenavzočnosti v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku - ZPP ter da tako zatrjevana bistvena kršitev pravil le-tega ni podana.

Pritožbeno sodišče tudi nima nikakršnega razloga, da bi dvomilo v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Le-to je sicer res plod navedb in dokazov tožeče stranke, vendar pa jih toženec niti v pritožbi ne izpodbija s konkretnimi navedbami in ne ponuja novih dokazov, kar je v zakonskih sporih sicer dovoljeno ne glede na določbo 337. člena ZPP (414. člen ZPP).

Neutemeljene so dalje tudi pritožnikove navedbe, ko meni, da bi sodišče moralo zaslišati tudi hčerko pravdnih strank. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem odgovarja, da je sodišče hčerki v skladu s 3. odstavkom 410. člena ZPP dalo možnost, da nastopi kot stranka za varstvo svojih pravic, a se te možnosti ni hotela poslužiti, še več: podala je izjavo, naj dejanja v postopku opravlja njen zakoniti zastopnik, torej mati. Pritožnikove navedbe verjetno sicer bolj merijo na vlogo hčerke kot priče v postopku. Vendar pa ni jasno, kaj naj bi le-ta povedala. Pritožnik skuša s tem dokazom doseči, da bi se ugotovile manjše otrokove potrebe. To pa je povsem nelogično: prvič namreč sploh ni razvidno, kaj konkretno naj bi hčerka povedala, drugič, ni pričakovati, da bi izpovedovala v lastno škodo in tretjič, za dejanja v postopku je pooblastila svojo mater, ki razmere pozna prav tako dobro kot ona sama, če ne celo bolje. Dokaz je nepotreben tudi zato, ker je dejansko stanje v tem delu pravilno in popolno ugotovljeno in pritožbeno sodišče ne dvomi, da so otrokove potrebe ugotovljene pravilno.

Glede navedb pritožnika, da je njegova plača nekoliko nižja, kot jo je ugotovilo sodišče, pa pritožbeno sodišče ugotavlja in odgovarja, da gre po eni strani za pavšalno navedbo (pritožnik namreč ne pove, koliko pa naj bi v resnici znašala njegova plača), po drugi strani pa bi tudi v primeru njegovega nekoliko nižjega zaslužka sodišče upoštevaje razmerje med preživninskimi možnostmi obeh staršev ne moglo znižati prisojenega preživninskega zneska (79. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR).

Navedba, da naj bi tožnica imela še dodaten vir zaslužka, ker naj bi prodajala preparate znamke "JUST", predstavlja v pritožbi zatrjevano novo dejstvo, za katerega pa pritožnik ne ponuja nobenega dokaza in ga sodišče ne more upoštevati. V zakonskih in družinskih sporih je sicer navajanje novot v pritožbi dovoljeno (414. člen ZPP) ne glede na določbo 337. člena ZPP. Gre torej za specialno določbo v razmerju do splošnega pravila. Takšnega razlikovanja prejšnji ZPP ni vseboval, je pa določal, da lahko stranka navaja v pritožbi nova dejstva, če zanje ponudi dokaze in obratno. Novi ZPP je torej v splošnem strožji, dopušča pa izjemo v zakonskih in družinskih sporih (414. člen ZPP). Čeprav v navedeni določbi ni izrecno rečeno, da mora stranka ob navajanju novot predlagati tudi ustrezen dokaz, pa to izhaja iz tega, ker ZPP zgolj v tem primeru ne postrožuje pravice do navajanja novot (ius novorum), kar pa ne more pomeniti, da dovoljuje več kot derogirana določba 352. člena ZPP iz leta 1977. Takšna razlaga bi bila v nasprtoju z namenom, ki je zakonodajalca vodil k posebni ureditvi navajanja novot v zakonskih in družinskih sporih, to pa je varstvo otrokovih koristi.

Pritožniku pa je potrebno pritrditi, ko graja odločitev prvostopnega sodišča, da je dolžan plačevati preživnino vse od vložitve tožbe dalje. Takšna odločitev nima pravne osnove. Starši so res dolžni svoje otroke preživljati (103/1 čl. ZZZDR). To svojo dolžnost starši izvršujejo praviloma skupaj. Kadar pa zakonska zveza z razvezo preneha, takrat sodišče odloči tudi o preživninski obveznosti tistega izmed staršev, ki mu otrok ni dodeljen. Vendar pa sodišče prispevka za preživljanje ne more določati za nazaj. Ker pa sta, kot rečeno, oba starša dolžna preživljati skupnega otroka, lahko tisti izmed strašev, ki je imel s preživljanjem stroške, ki presegajo njegov delež, od drugega zahteva povračilo izdatkov (133. člen ZZZDR). V tem primeru pa ne zadošča, da sodišče ugotovi, da je starš preživninski zavezanec in kolikšen je v skladu z 79. členom primeren znesek prispevka za preživljanje, marveč morajo biti ugotovljene okoliščine iz 133. člena ZZZDR. Pritožnik odločitev sodišča napada zato, ker naj bi v tem času skrbel za skupno hči tako kot dotlej (kupoval oblačila, plačeval stroške stanovanja itd.) Dokler pa zakonska zveza ni razvezana in ni določena obveznost plačevanja preživnine, tudi ni mogoče uporabiti določbe 1. odstavka 131. člena ZZZDR. Zahtevek po 133. členu je namreč verzijski zahtevek, katerega dejansko podlago pritožnik izpodbija. Ker prvo sodišče odločilnih dejstev ni ugotovilo ter glede tega tudi nima razlogov, je bilo potrebno sodbo v tem delu razveljavitim ter zadevo v tem obsegu vrniti prvemu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem postopku naj prvo sodišče ugotovi, ali je toženec na račun svoje dolžnosti skupnega preživljanja mladoletne hčere tožnici še kaj dolžan.

Ker o zadevi tako še ni dokončno odločeno, je bilo potrebno razveljaviti in pridržati tudi odločitev o stroških postopka (3. odstavek 165. člena ZPP). V zvezi s tem pa pritožbeno sodišče opozarja, da v zakonskih sporih ne velja določba 154.člena ZPP, po kateri se o stroških odloča po uspehu.

Ker je pritožba v neugodenem ji delu neutemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v nerazveljavljenem delu izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).