Jedro

ZPP v 373. členu določa, da se revizijo vloži pri sodišču, ki je izreklo sodbo prve stopnje, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Glede na to, da je tožnik revizijo dne 2. 10. 2017 vložil neposredno na Vrhovno sodišče, jo je slednje – v skladu s pravili o pristojnosti – odstopilo v reševanje prvostopenjskem sodišču, ki je revizijo prejelo dne 4. 10. 2017, to je po izteku 30 dnevnega roka za vložitev revizije. Vloga tožnika tako ni bila vložena pravočasno, saj ni bila izročena pristojnemu sodišču pred iztekom roka.

V tem primeru ni mogoče uporabiti osmega odstavka 112. člena ZPP glede očitne pomote vložnika, saj zaradi vlaganja revizije preko pooblaščenca odvetnika, pri čemer je bila revizija ne le poslana, temveč tudi naslovljena na Vrhovno sodišče RS, te vložitve ni mogoče pripisati očitni pomoti.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v sporu o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja razsodilo, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženki od 1. 1. 2011 dalje za nedoločen čas na delovnem mestu kamermana specialista VII/2, za kar je toženka tožniku dolžna izročiti v podpis pogodbo o zaposlitvi, ga prijaviti v zavarovanja, mu za čas od 1. 5. 2011 dalje urediti vpis delovne dobe pri matični evidenci ZPIZ ter mu za čas od 1. 1. 2011 do pravnomočnosti sodbe obračunati plačo za opravljeno delo, zmanjšano za že prejeta plačila in plačati stroške prevoza na delo in z dela ter regres za prehrano med delom. Sodišče je ob tem zavrnilo zahtevek za obračun višjega zneska regresa od prisojenega za leta 2013, 2014, 2015 in 2016 ter zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska, obračunanega od bruto vrednosti 527,65 EUR za obdobje od 2. 7. 2012 do 18. 6. 2013. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku plačati stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I., II., III., IV. in VII. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo oziroma odločilo, da stranki nosita vsaka svoje stroške postopka. Pritožbo tožnika je zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe v VII. točki izreka. Odločilo je še, da toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov po 370. členu ZPP, predvsem pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V zvezi s tem navaja, da je sodišče druge stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja napačno zaključilo, da ni bil v dejanskem delovnem razmerju pri toženki, prav tako pa je napačno tolmačilo 147. člen ZDR-1. 4. Toženka je podala odgovor na revizijo; v njem predlaga, da se revizija zavrže oziroma zavrne kot neutemeljena, tožniku pa se naloži nadaljnje stroške postopka.

5. Revizija je prepozna.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. V skladu s tretjim odstavkom 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-E, Ur. l. RS, št. 10/2017) se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah tega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Glede na dejstvo, da se je ZPP-E pričel uporabljati 14. 9. 2017 (132. člen ZPP-E), postopek pred sodiščem prve stopnje pa se je končal 17. 2. 2017 – torej pred pričetkom uporabe ZPP-E – se za postopek pred revizijskim sodiščem uporabljajo določila prej veljavnega zakona.

8. ZPP pred uveljavitvijo novele ZPP-E določa v 373. členu, da se revizijo vloži pri sodišču, ki je izreklo sodbo prve stopnje, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Glede na to, da je tožnik revizijo dne 2. 10. 2017 vložil neposredno na Vrhovno sodišče, jo je slednje – v skladu s pravili o pristojnosti – odstopilo v reševanje prvostopenjskem sodišču, in sicer Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, ki je revizijo prejelo dne 4. 10. 2017, to je po izteku 30 dnevnega roka za vložitev revizije (sodbo sodišča druge stopnje je namreč tožnikova pooblaščenka prejela 31. 8. 2017). Vloga tožnika pa s tem ni bila vložena pravočasno, saj ni bila izročena pristojnemu sodišču pred iztekom roka. V tem primeru tudi ni mogoče uporabiti osmega odstavka 112. člena ZPP glede očitne pomote vložnika, saj zaradi vlaganja revizije preko pooblaščenca odvetnika, pri čemer je bila revizija ne le poslana, temveč tudi naslovljena na Vrhovno sodišče RS, te vložitve ni mogoče pripisati očitni pomoti. Glede na navedeno revizija ni bila vložena pravočasno, zaradi česar jo je revizijsko sodišče v skladu z 377. členom ZPP zavrglo.

9. Tožnik je svojo vlogo za revizijo istočasno naslovil tudi kot predlog za dopustitev revizije, vendar z izjemo naslova („predlog za dopustitev revizije in revizija“), iz te vloge (njene vsebine) ne izhaja, da bi sploh šlo tudi za predlog za dopustitev revizije. Zaradi tega je revizijsko sodišče navedeno vlogo obravnavalo le kot revizijo. Iz razlogov, pojasnjenih v 7. točki te obrazložitve, predlog tudi sicer ne bi bil dopusten, saj glede na 31. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih ( v nadaljevanju ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004) zanj tožnik ne bi izkazoval pravnega interesa.

10. Tožnikova revizija je bila zavržena, vendar glede na naravo spora toženka ni upravičena do povračila stroškov odgovora na revizijo (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).