Jedro

Tožena stranka ni imela podlage, da je v pogodbi o zaposlitvi določila pavšal plače iz naslova dodatka za nočno in nedeljsko delo, saj gre pri takšnem dodatku za poseben pogoj dela, ki izhaja iz razporeditve delovnega časa, pri čemer mora delodajalec o tem voditi evidenco dejanskega dela in na tej podlagi delavcu tudi obračunati dodatke. Tožena stranka v primeru tožnika takšne evidence ni vodila, zato v skladu z dokaznim bremenom ni izkazala, da je kakorkoli tožniku za sporno obdobje zahtevani dodatek že poravnala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas od 13. 8. 2008 do 31. 12. 2010 obračunati dodatek za delo ob nedeljah ter za nočno delo in sicer za mesec avgust 2008 v bruto znesku 300,00 EUR, za nadaljnje mesece od septembra 2008 do decembra 2008 pa v vsakokratnem bruto znesku 550,00 EUR, od navedenih zneskov odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati ustrezne neto zneske, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.647,00 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v roku 8 dni, pod izvršbo (II. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da bi moralo sodišče najprej ugotoviti voljo strank pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi, posebno v delu glede dodatkov na plačo. Član uprave A.A. je izpovedal, da je bila volja pogodbenih strank, da se v višji fiksni znesek mesečne plače v pavšalnem znesku vključi tudi dodatek za nočno in nedeljsko delo, skladno z opravljenim povprečnim številom nočnih in nedeljskih ur. Takšna višina plače je bila za tožnika ugodnejša, kot bi mu šla po Kolektivni pogodbi dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (KPGT, Ur. l. RS, št. 83/1997 in spremembe). Glede tega nima nobenega vpliva tožnikova izpovedba, da se je navedeni član uprave pogajal z B.B., saj je tožnik podpisal pogodbo o zaposlitvi, kar pomeni, da se je z višino plače strinjal. Tožena stranka poudarja, da se tožnik s sporazumom z dne 21. 10. 2009 ni odpovedal nobeni pravici iz delovnega razmerja, torej tudi ne dodatku za nočno in nedeljsko delo, ki je bil določen v plači v pavšalnem znesku. Poleg tega sta stranki z navedenim sporazumom dokončno uredili vse medsebojne pravice in obveznosti iz delovnega razmerja. Iz teh razlogov ne more vzdržati presoja sodišča, da bi morali stranki za morebitno veljavno odpoved takšni pravici v sporazum eksplicitno zapisati, da se tožnik odpoveduje terjatvam iz naslova dodatka za nočno in nedeljsko delo. Tožena stranka se ne strinja tudi z višino prisojenih mesečnih zneskov, saj tožnik v tej zvezi zahtevka ni dovolj konkretiziral. Tožnik je bil v času odpovednega roka in pred prenehanjem delovnega razmerja na dopustu, zaradi česar zahtevano število nočnih in nedeljskih ur v tem času dejansko ni mogel opraviti. Tožena stranka se ne strinja tudi z odločitvijo o stroških postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 250. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Pritožbeno sodišče je v sporu že drugič razsodilo. Pred tem je s sodbo potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča glede upravičenosti tožnika do plačila stimulativnega dodatka v času od meseca avgusta 2008 do decembra 2009 za delo blagajnika – trezorista pri toženi stranki, medtem, ko je odločitev o priznanem dodatku za nedeljsko in nočno delo v tem času razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Hkrati je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka ter naložilo sodišču prve stopnje, da o njih odloči s končno sodbo v skladu z uspehom strank v sporu.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku sledilo napotkom pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa ter glede spornega dodatka za nedeljsko in nočno delo tožnika zaslišalo člana uprave A.A., ki je prepričljivo izpovedal, da se je takrat glede višine plače delavcev pogajal s posameznimi skupinami zaposlenih, pri čemer se je v imenu glavnih blagajnikov pogajal B.B.. Sodišče prve stopnje navedeno pričo zaradi prekluzije predlaganega dokaza s strani tožene stranke ni zaslišalo. Član uprave A.A. je še izpovedal, da so v okviru pogajanj upoštevali, da so blagajniki trezoristi v povprečju opravili na mesec 70 nočnih in 30 nedeljskih ur, pri čemer je tožnik v tej zvezi izpovedal, da je glede na turnusni urnik, to je 2 dni dela in 2 dni počitka, mesečno opravil najmanj 80 nočnih oz. 24 nedeljskih, saj je v spornem obdobju včasih delal dva, včasih pa tri vikende na mesec. Sodišče prve stopnje je skladno s podatki iz izplačilnih list tožnika v spornem času (priloga A5) ter ob upoštevanju 60 % dodatka za nočno delo ter 50 % dodatka za nedeljsko delo ugotovilo ustrezno vrednost urne postavke. Ob upoštevanju tožnikovega dejanskega dela (prisotnost na delu, letni dopust in podobno) v spornem času, je ugotovilo, da bi bil tožnik upravičen iz naslova navedenega dodatka za vsak mesec do obračuna višje razlike v plači (tudi do 689,10 EUR bruto), v primerjavi z višino, ki jo je zahteval v tožbi (550,00 EUR bruto). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik v celoti upravičen do izplačila zahtevanega dodatka, ki izhaja iz razporeditve delovnega časa v posebnih pogojih dela (ponoči in v nedeljo), ki ga delodajalec tudi sicer mora obračunavati delavcem po dejansko opravljenem delu. Pritožbeno sodišče se s takšnimi ugotovitvami in zaključki v izpodbijani sodbi v celoti strinja.

Po določbi 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki, in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Delodajalec mora pri plači upoštevati minimum, določen z zakonom oz. kolektivno pogodbo, ki ga neposredno zavezuje. Plača je sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. To pomeni, da je delavec poleg osnovne plače upravičen tudi do dodatkov za posebne pogoje dela, med katerimi sta skladno z določbama 3. odstavka 127. člena in 1. odstavka 128. člena ZDR predvidena tudi dodatek za nedeljsko delo in dodatek za nočno delo. Seveda pa se višina dodatkov določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti (2. odstavek 128. člena ZDR). V spornem primeru je tako potrebno izhajati iz dodatkov k plači, ki so opredeljeni v določbah KPGT.

Zato pritožba zmotno uveljavlja, da je imel tožnik priznan dodatek za nočno in nedeljsko delo že v pogodbi o zaposlitvi v pavšalni višini, to je v delu plače, ki je odstopala od osnovne višine plače. Tožena stranka po stališču sodne prakse (sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 794/2011) ni imela podlage, da je v pogodbi o zaposlitvi določila pavšal plače iz naslova dodatka za nočno in nedeljsko delo, saj gre pri takšnem dodatku za poseben pogoj dela, ki izhaja iz razporeditve delovnega časa, pri čemer mora delodajalec o tem voditi evidenco dejanskega dela in na tej podlagi delavcu tudi obračunati. Tožena stranka v primeru tožnika takšne evidence ni vodila, zato v skladu z dokaznim bremenom ni izkazala, da je kakorkoli tožniku za sporno obdobje zahtevani dodatek že poravnala.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi odločitev o stroških postopka. Ugotovilo je, da so ti priznani tožniku skladno z dejansko potrebnimi stroški zastopanja tako v prvotnem kot v ponovljenem postopku ter določbami Zakona o odvetniški tarifi.

Ker niso podani pritožbeni razlogi niti ne razlogi, na katere se je moralo paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Pritožbeno sodišče je odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).