Jedro

Tožniku škoda ni nastala zaradi začasne odredbe, saj je ta z zaključkom pravdnega postopka izgubila učinek, temveč zaradi samostojnega teka izvršilnega postopka. Ker začasna odredba v času rubeža ni bila več v veljavi, škode, ki je tožniku nastala zaradi rubeža, ni mogoče šteti za posledico izdane začasne odredbe.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku za plačilo 698.170 SIT zavrže, v preostalem delu pa zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo odškodnine 5,470.295 SIT in še dodatno odškodnino 1,425.000 SIT ter 250.000 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper navedeno sodbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik iz vseh revizijskih razlogov in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijano sodbo drugostopenjskega sodišča in mu zadevo vrne v ponovno odločanje, podrejeno pa, da razveljavi obe sodbi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Podlage za izvršbo ni bilo oziroma je odpadla. Ker je tožena stranka motenjsko tožbo umaknila, so bili neutemeljeni tudi zahtevki, ki so iz nje izhajali, tako začasna odredba, kot tudi predlog za izvršbo. S tem ko sta bila ta sklepa razveljavljena, je izkazano, da nista bila utemeljena. Tožniku je bil zato protipravno (brez podlage v sodni odločbi) zarubljen avto in povzročena škoda. Dejanje tožene stranke je nedopustno, saj je terjala stroške na podlagi kasneje razveljavljenega sklepa o izvršbi. Sodišče je sklepe izdajalo na predlog tožene stranke, zato je napačen zaključek, da tožena stranka ni kriva, ker je sklepe izdajalo sodišče. Kot je razvidno iz popravnega sklepa z dne 28.1.1999, je tožena stranka še naprej vztrajala pri začasni odredbi. Odgovornost tožene stranke za škodo je objektivna, saj izvira iz njene sfere in zaradi njenih ravnanj. Ker je umaknila tožbo, je dolžna povrniti škodo, ki jo je povzročila. Sodišče je vezano na pravnomočne odločbe sodišč in jih ne sme še enkrat presojati, kot bi šlo za predhodno vprašanje, saj sicer pravnomočnost ne bi imela smisla. Iz pravnomočnih sklepov sledi, da ni bilo podlage za izdajo začasne odredbe, zato tudi ne za kasnejši izvršilni postopek. Tožnik je uveljavljal škodo tudi na podlagi 154. člena ZOR, ker njegovega avta ni pravilno hranila. O tem prva sodba nima razlogov. Ne glede na to je sodišče druge stopnje sklenilo, da tožnik ni uspel dokazati zatrjevane škode na vozilu. Ker prvostopenjsko sodišče dokazov v tej smeri ni izvajalo, je sodišče druge stopnje s tem sklepom bistveno kršilo postopek, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Priglaša stroške.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni dovoljena v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za plačilo 698.170 SIT (odškodnina zaradi neustreznega skladiščenja), v preostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenem delu revizije: Ena od procesnih predpostavk za dovoljenost revizije je vrednost spora. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT.

V tej pravdi je tožnik kumuliral zahtevek za plačilo odškodnine za škodo na avtomobilu, ki mu je nastala zaradi neustreznega skladiščenja avtomobila in zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki mu je bila prizadejana z začasno odredbo. Temelj prvo navedenega zahtevka je torej v splošnih določilih ZOR o odškodninski odgovornosti, in sicer v 154. členu ZOR, sicer pa njegov odškodninski zahtevek temelji na 279. členu ZIZ. Zahtevek tožnika za plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi neustreznega skladiščenja avtomobila, je torej premoženjsko pravni zahtevek, vendar pa ima drugačno dejansko in pravno podlago kot drugi del tožbenega zahtevka, kar ugotavlja v reviziji tudi sam tožnik. V takem primeru se presoja vrednost spora in ugotavlja pravica do revizije posebej za zahtevek, ki ima drugačno podlago (367. člen v zvezi z drugim odstavkom 41. člena ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožbeni zahtevek za plačilo 698.170 SIT za škodo zaradi neustreznega skladiščenja avtomobila, ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije 1,000.000 SIT. Zato je bilo revizijo, glede tega zahtevka, treba zavreči na podlagi 377. člena ZPP.

O neutemeljenem delu revizije: Kot izhaja iz sodb sodišč prve in druge stopnje, so bile ugotovljene naslednje odločilne okoliščine. Toženka (v tem postopku) je zoper tožnika 2.7.1996 vložila tožbo zaradi motenja posesti s predlogom za izdajo začasne odredbe. Sodišče je s sklepom z dne 10.7.1996 ugodilo predlogu in izdalo začasno odredbo, s katero je naložilo tožniku odstranitev lesenih zabojev na .... Ker tožnik po tem sklepu ni ravnal, je toženka zoper njega vložila predlog za izvršbo. Okrajno sodišče v Domžalah je 23.8.1996 izdalo sklep o izvršbi, tožnik pa je lesene zaboje sam odstranil novembra ali v začetku decembra 1996. Toženka je nato 2.9.1998 motenjsko tožbo umaknila. Tožniku je bil osebni avto zarubljen 25.1.1999. Razlog za rubež avtomobila je bil, da tožnik ni poravnal izvršilnih stroškov, določenih s pravnomočnim izvršilnim sklepom. S popravnim sklepom Okrajnega sodišča v Domžalah opr. št. P 206/96 z dne 28.1.1999 je bil v celoti razveljavljen sklep o začasni odredbi. Okrajno sodišče v Domžalah je 10.3.1999 izdalo sklep, s katerim je odločilo, da ostane sklep o izvršbi z dne 23.8.1996 v veljavi še za izvršilne stroške. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom III Cp 610/99 z dne 29.4.1999 odločitev sodišča I. stopnje spremenilo tako, da je izvršbo v celoti ustavilo in razveljavilo vsa opravljena izvršilna dejanja. Odredba, ki je toženki nalagala vrnitev avtomobila tožniku, je bila takoj realizirana.

Revizijsko sodišče ugotavlja da, glede na ugotovljeno dejansko stanje, revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Pravna podlaga tega dela tožbenega zahtevka je določilo 279. člena ZIZ, ki določa, da ima dolžnik pravico od upnika zahtevati povračilo škode, ki mu je bila prizadejana z začasno odredbo, ki je bila neutemeljena ali je upnik ni opravičil. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je izvršilni postopek opr. št. 1 I 181/96, v katerem je bil tožniku zarubljen osebni avtomobil, tekel na podlagi začasne odredbe, ki jo je v pravdnem postopku opr. št. P 206/96 predlagala toženka. Ker je bila začasna odredba izdana v pravdnem postopku in je bil njen namen zavarovanje vtoževane terjatve, je kot del tega postopka delila njegovo usodo. Čas trajanja začasne odredbe je namreč v primeru, ko je ta izdana v pravdnem postopku, omejen s časom trajanja samega pravdnega postopka. V konkretnem primeru je bila z umikom tožbe v pravdnem postopku opr. št. P 206/96 na naroku dne 2.9.1998 pravda končana, začasna odredba pa je postala brez učinka.

Civilni izvršilni postopek, v katerem se s pomočjo države prisilno izvršujejo sodne odločbe, ni del pravdnega postopka, ampak je samostojen postopek. Rubež tožnikovega avtomobila v izvršilnem postopku je bil opravljen 25.1.1999, torej po tem, ko je bil pravdni postopek, v katerem je bila zoper tožnika izdana začasna odredba, končan. Sodišči sta tudi ugotovili, da je bil razlog za rubež tožnikovega avtomobila v neporavnanih izvršilnih stroških. Zato tožniku zatrjevana škoda ni nastala zaradi začasne odredbe, saj je ta z zaključkom pravdnega postopka izgubila učinek, temveč zaradi samostojnega teka izvršilnega postopka. Čeprav je bil izvršilni postopek sprožen zaradi izvršitve začasne odredbe zoper tožnika, pa ta v času rubeža ni bila več v veljavi. Zato po presoji revizijskega sodišča škode, ki naj bi tožniku nastala zaradi rubeža, ni mogoče šteti za posledico izdane začasne odredbe. Ena od predpostavk za povračilo škode po 279. členu ZIZ pa je, da je dolžniku škoda nastala zaradi začasne odredbe. Ta predpostavka v tem primeru ni bila izpolnjena, zato je bila odločitev nižjih sodišč v tem delu pravilna, tožbeni zahtevk tožnika pa utemeljeno zavrnjen.

Ob že navedenem materialnopravnem izhodišču je tudi očitno, da revizijske navedbe tožnika glede obstoja predpostavk odškodninskega delikta in vezanosti na pravnomočne odločbe sodišč, na odločitev v tem (meritornem) delu preizkusa izpodbijane sodbe ne morejo vplivati.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija v delu, v katerem je bila dovoljena, ni bila utemeljena, zato jo je sodišče v tem delu zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta v izreku te odločbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).