Jedro

Toženčevega udejstvovanja v okviru podiplomskega študija v centru, ki je v lasti tožeče stranke, ni mogoče obravnavati kot razmerje med delodajalcem in delojemalcem.

Dejstvo, da je toženec, ki je bil štipendist Slovenske znanstvene fundacije, sporni računalniški program (tožeča stranka zahteva izročitev izvorne kode programa) izdelal v času podiplomskega študija delno tudi na opremi in v prostorih tožeče stranke, pri čemer pa sporni računalniški program ni bil del magistrske naloge, ne nudi podlage za zaključek, da je tožeča stranka na njem pridobila materialne avtorske pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da ji toženec izroči izvorno kodo programa za merjenje skrčka z uporabo optične metode z vso potrebno dokumentacijo (disketo, testom in komentarjem), ali pa plača 7.270,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.742.351,00 SIT od 31.3.2005 dalje do 31.12.2006 ter od zneska 7.270,70 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila. Hkrati je odločilo, da je dolžna tožeča stranka tožencu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 1.357,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da tožeča stranka ni dokazala, da bi toženec nanjo prenesel materialne avtorske pravice, niti na podlagi pogodbe niti na podlagi 112. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/95 s spremembami in dopolnitvami; ZASP) niti ni bil sporni računalniški program (izvorna koda programa za merjenje skrčka z uporabo optične metode) predmet magistrske naloge toženca.

Proti sodbi se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07;UPB3; ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je po njenem v tem, da so zaključki sodišča prve stopnje, da iz avtorskih pogodb ne izhaja obveznost toženca, da prenese materialne avtorske pravice na spornem računalniškem programu, v nasprotju z dejansko vsebino teh pogodb. Poudarja, da je bila izdelava ustreznega računalniškega programa za izvajanje projekta razvoja optičnih metod za merjenje skrčka obsežena v avtorskih pogodbah, saj brez predhodne usposobitve delovanja potrebnega računalniškega programa izvajanje nalog, ki jih je toženec sprejel z avtorskimi pogodbami, ne bi bilo mogoče. Nasprotje je v tem, kar navaja sodišče v razlogih sodbe o vsebini magistrske naloge in samo nalogo. Magistrska naloga z naslovom ..., ki jo je toženec izvajal v okviru centra v lasti tožeče stranke (v nadaljevanju: C.), zajema razvoj optične metode merjenja deformacije. Magistrska naloga toženca res ni imela za cilj izdelavo sporne izvorne programske kode, je pa bila izvorna programska koda med drugim osnova za zahtevano delo na računalniku in pripravljalno gradivo, da je bilo mogoče dokončati konkretni program. Zgrešeno je zato stališče izpodbijane sodbe, da sporni računalniški program ni upoštevan v magistrski nalogi in da zato materialne avtorske pravice na tožečo stranko niso bile prenesene. To je v nasprotju tudi z izpovedbo toženca, da je predmetni računalniški program razvil z namenom usposobiti opremo, ki se je nahajala v C. in ki omogoča optično merjenje skrčka vlaken, kar se pokriva tudi s področjem njegove magistrske naloge. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je zmotno zaključilo, da toženčevo udejstvovanje v C. ni mogoče šteti za razmerje, podobno razmerju med delodajalcem in delojemalcem. Poudarja, da je toženec delal pod mentorstvom prof. dr. E. v prostorih tožeče stranke, uporabljal njeno opremo in je predmetni računalniški program razvil v zvezi s svojim magistrskim delom in z usposobitvijo opreme. Tako udejstvovanje toženca je nedvomno šteti v preostalih 40 %, ki jih je porabil za potrebe tožeče stranke in ne 60 % njegovega časa za izvajanje lastnih aktivnosti. Za zapis programa je bila potrebna hardware oprema, ki je zajema kamero za zajem slike in pripadajoče knjižnice iz ZDA, kar je tožeči stranki prinesel prof. V. in spričo česar je treba konkretno razmerje obravnavati kot razmerje med delodajalcem in delojemalcem. O siceršnjem timskem delu pri programiranju za podjetje B. bi lahko izpovedala priča prof. V. in ostali predlagani profesorji, katerih zaslišanje je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo. Glede na napačno oceno udejstvovanja toženca pri tožeči stranki sodišče prve stopnje tudi ni moglo pravilno odgovoriti na vprašanje, ali je bil sporni računalniški program ustvarjen v okviru obveznosti v opisanem delovnem razmerju, ali po navodilih delodajalca. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka tožencu ni plačevala, saj je bil za svoje delo izdatno nagrajen, kar izkazujejo predložene avtorske pogodbe, od 1.11.1999 pa je prejemal tudi dohodek iz rednega delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je napačno interpretiralo pravila UL-SF, ki res ne določajo, da bi tožeča stranka pridobila materialne avtorske pravice na vseh delih, ki jih študenti naredijo z znanjem, ki so ga pridobili v času študija, pripadajo pa jim materialne avtorske pravice na avtorskih delih študentov, ki so potrebna za izpolnitev obveznosti študija, med katere je nedvomno treba šteti tudi razvijanje spornega računalniškega programa in toženčevo izdelavo izvorne kode programa, brez katere je računalniški program neuporaben. Niza razloge, zakaj je treba izvorno programsko kodo šteti med „druge naloge toženca“, na kateri gredo tožeči stranki materialne pravice. Posledično je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe 112. člena ZASP in 70. člena ZASP.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Uveljavljane bistvene kršitve določb pravnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki so po pritožbeni trditvi v tem, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz nobene od avtorskih pogodb ne izhaja obveznost tožene stranke, da prenese materialne avtorske pravice na spornem računalniškem programu na tožečo stranko, v nasprotju z dejansko vsebino teh pogodb in da je nasprotje v razlogih sodbe o vsebini magistrske naloge in samo to listino, niso podane. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je natančno proučilo vse predložene avtorske pogodbe (priloge v spisu A 8 do A 12), s katerimi je potrditvi tožeče stranke toženec nanjo prenesel avtorske pravice na spornem računalniškem programu, da ni bila predmet teh pogodb izdelava računalniškega programa za merjenje skrčka z uporabo optične metode (tožeča stranka s tožbo zahteva izvorno kodo programa). Dejstvo, da je bil sporni računalniški program v projektu za naročnika B. (avtorski pogodbi A 10, A 9) uporabljen kot orodje za merjenje skrčka, ne pomeni, kot prikazuje tožeča stranka, da je izdelava ustreznega računalniškega programa za izvajanje projekta razvoja optičnih metod za merjenje skrčka, obsežena v avtorskih pogodbah. Predmet navedenih pogodb je bila priprava poročila o raziskovalni nalogi za naročnika B., pri čemer sta bili pogodbi sklenjeni 5.7.2000 in 3.12.2001, po ugotovitvi sodišča prve stopnje pa je toženec sporni računalniški program razvil že v letih 1997, 1998. Po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje magistrska naloga toženca metodo merjenja skrčka, za katero je izdelan sporni računalniški program, le omenja in se v nalogi ne spušča v probleme, način izdelave oziroma samo bistvo računalniškega programa. Cilj magistrske naloge je bila le karakterizacija in postavitev modelov za karakterizacijo, to je opis materiala. Tožeča stranka sama priznava, da magistrska naloga toženca ni imela za cilj izdelavo sporne izvorne programske kode, kar ugotavlja sodišče prve stopnje in zato ni očitanega nasprotja v razlogih sodbe o vsebini magistrske naloge in samo nalogo. Če bi sporni računalniški program bil del magistrske naloge, bi moral biti po pravilih tožeče stranke, na katere se je sama sklicevala, priložen, tožeča stranka pa sama potrjuje, da magistrska naloga takih dodatkov ni imela. Po pravilih tožeče stranke so namreč morale biti priložene vse informacije, potrebne za prikaz celovitosti magistrskega dela. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki niso sami s sabo v nasprotju, o odločilnih dejstvih tudi ni nobenega nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in o vsebini listin.

Sodišče prve stopnje je izčrpno in natančno obdelalo trditveno podlago (da so materialne avtorske pravice na tožečo stranko prešle s avtorskimi pogodbami oziroma pravnim poslom, da so nanjo prešle na podlagi razmerja, ki ga je treba obravnavati kot razmerje med delojemalcem in delodajalcem, oziroma kot na soavtorja) na vseh možnih pravnih podlagah in pravilno ugotovilo, da toženec na nobeni nanjo ni prenesel materialnih avtorskih pravic. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in pritožbene trditve v njegovo pravilnost ne vzbujajo dvomov.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih odločilnih dejstev: da iz nobene avtorske pogodbe ne izhaja obveznost toženca, da prenese materialne avtorske pravice na spornem računalniškem programu, da je bil v avtorskih pogodbah z dne 5.7.2000 in 3.12.2001 (priloga spisa A10, A9), katerih predmet je priprava poročila o raziskovalni nalogi za naročnika B., sporni računalniški program v projektu za naročilo B. uporabljen kot orodje za merjenje skrčka, da pa pogodba ne določa prenosa materialnih avtorskih pravic tudi na računalniškem programu, da je edini avtor spornega računalniškega programa toženec in da je osnovni algoritem, ki je bistvo računalniškega programa, toženec razvil v letu 1997, 1998, da je iz Poročila o raziskovalnem in strokovnem delu za obdobje leta 1998 (priloga spisa A6), ki ga je pripravil in kot avtor podpisal toženec, razvidno, da je bila prva verzija spornega programa in s tem izvorna programska koda oziroma algoritem, izdelan že v letu 1998, da med strankama ni spora, da je bil sporni računalniški program izdelan v času podiplomskega toženčevega študija, ki je potekal med leti 1995 in 2000, da je bil toženec štipendist Slovenske znanstvene fundacije, da je bil toženec v delovnem razmerju pri tožeči stranki od 1.11.1999, da je v času študija sodeloval v C., ki je v lasti in upravljanju tožeče stranke, da je sporni računalniški program toženec razvil z namenom uporabiti opremo v C., ki omogoča optično merjenja skrčka vlaken, da je pri udejstvovanju v C. toženec moral del časa (30 do 40 %) usmeriti za opravljanje nalog v C., preostanek časa pa je lahko uporabil za izvajanje svojih lastnih aktivnosti, da je toženec materialne avtorske pravice prinesel le glede magistrske naloge, katere sestavni del ni bil sporni računalniški program oziroma izvorna koda programa, da toženec v magistrskem delu metode za merjenje skrčka z uporabo optične metode le omenja in se ne spušča v probleme, način izdelave ali samo bistvo računalniškega programa, da ni bila cilj magistrske naloge izdelava spornega računalniškega programa, temveč karakterizacija in postavitev modelov za karakterizacijo, to je opis materiala, štelo, da tožeča stranka ni dokazala, da bi toženec kot avtor (ne le kot soavtor, kot je trdila tožeča stranka) spornega računalniškega programa, nanjo na katerikoli podlagi prenesel materialne avtorske pravice. Ocenilo je, da tožeča stranka ni dokazala obstoja avtorske pogodbe ali pravnega posla (70. člen ZASP), na podlagi katerega bi bil toženec zavezan prenesti materialne avtorske pravice, da toženčevo udejstvovanje pri tožeči stranki ni podobno razmerju med delojemalcem in delodajalcem (112. člen ZASP), in da sporni računalniški program (izvorna programska koda za merjenje skrčka z uporabo optične metode) ni predmet magistrske naloge toženca.

Sodišče druge stopnje soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje in se pridržuje njegovim izčrpnim in prepričljivim razlogom. Tožeča stranka ne trdi, da bi bil predmet avtorskih pogodb, na katere se sklicuje, izdelava spornega računalniškega programa. Dejstvo da je, v okviru projekta za naročnika B., sporni računalniški program uporabljen kot orodje za merjenje skrčka (tožeča stranka očitno meri na avtorski pogodbi 5.7.2000, 3.12.2001), ne nudi podlage za pritožbeno trditev, da je bila „izdelava spornega računalniškega programa zato obsežena v navedenih avtorskih pogodbah“. Tudi priča prof. dr. I. E., ki je trdil, da je soavtor sporne izvorne programske kode, teh trditev ni potrdil. Povedal je, da je družba B. direktno ni naročila. Kdaj naj bi družba B. dala naročilo, za katero je bilo potrditvi priče treba izdelati sporno izvorno kodo, pa priča ni znala opredeliti. Ob tem velja opozoriti, da so bile vse avtorske pogodbe, na katere se tožeča stranka sklicuje, sklenjene v obdobju od 17.1.1999 do 17.10.2002, pri čemer je toženec, po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, sporni računalniški program izdelal že v letu 1998. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da toženčevega udejstvovanja v C. ni mogoče šteti za razmerje, podobno razmerju med delojemalcem in delodajalcem, glede katerega na podlagi 112. člena ZASP velja domneva, da so na delodajalca prešle materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na računalniškem programu. Ključni razlogi sodišča prve stopnje so, da tožeča stranka toženca za njegovo delo ni plačevala (bil je štipendist Slovenske znanstvene fundacije) in da je pretežni del časa toženec lahko uporabil za izvajanje svojih lastnih aktivnosti. Prikazovanje tožeče stranke, da je glede na to, da je toženec delal pod mentorstvom prof. dr. A. E. v prostorih tožeče stranke, uporabljal njeno opremo, da je računalniški program razvil v zvezi s svojim magistrskim delom in v zvezi z usposobitvijo opreme, ki se je nahajala pri tožeči stranki, treba šteti v preostalih 40 %, ki jih je porabil za potrebe tožeče stranke, ni utemeljeno. Izpovedbi priče prof. dr. A. E. sodišče prve stopnje ni sledilo (ni je štelo za prepričljivo) in je ocenilo, da ni dokazana trditev tožeče stranke, da bi bil prof. dr. A. E. soavtor navedenega programa, čemur tožeča stranka v pritožbi niti ne nasprotuje več. V dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je tožencu verjelo, da je programski jezik C. pridobil sam (bil je na izobraževanju v F.) in je ta programski jezik potreboval za izdelavo spornega računalniškega programa ter da je sporni program razvijal deloma doma, deloma pa tudi na opremi tožeče stranke, pritožbeno sodišče nima pomislekov. Potrjeno je tudi z izpovedbo priče mag. D. K., ki je štel, da gre za toženčevo privatno delo in raziskovanje, saj je to opravil v svojem prostem času, in ne v okviru izdelave magistrske naloge, ki se je (prvotno) nanašala na določanje Poissonovega števila z različnimi metodami. Isto je potrdila tudi priča dr. R. C. Njunima izpovedbama tožeča stranka niti ne nasprotuje. Delovno razmerje je tožeča stranka s tožencem sklenila šele po 1.1.1999 in tudi avtorske pogodbe so bile sklenjene po letu 1998, ko je toženec že izdelal izvorno kodo spornega računalniškega programa. Tožeča stranka s prikazovanjem plačil ne more ovreči pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil toženec v času izdelave spornega računalniškega programa štipendist. Zaslišanja priče prof. V. in drugih profesorjev tožeča stranka ni predlagala v dokaz „toženčevega udejstvovanja pri tožeči stranki“ (VI. točka pripravljalne vloge z dne 7.1.2008) in je neupravičen pritožbeni očitek, da je njen dokazni predlog sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno interpretiralo pravila UL-SF, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča izdelave spornega računalniškega programa ni mogoče šteti kot potrebnega za izpolnitev obveznosti študija. Na trditve, ki jih ponavlja tožeča stranka v pritožbi, je dovolj izčrpno in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Izjave toženca, da je predmetni računalniški program razvil z namenom uporabiti opremo, ki se je nahajala pri tožeči stranki, ni mogoče šteti med „druge naloge toženca“, kot trdi tožeča stranka, saj se je izdelave toženec lotil na lastno pobudo. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa zgolj to, da je delo potekalo v prostorih tožeče stranke in na njeni opremi, ne pomeni, da gre za ustvarjanje avtorskega dela po navodilih ali v okviru delovnih obveznosti. R. C., na čigar (del) izpovedbe se tožeča stranka sklicuje, je sicer res povedal, da je toženec, kot štipendist Slovenske znanstvene fundacije sporni računalniški program delal v sklopu svojega magisterija, vendar je v nadaljevanju tudi pojasnil, da sporni računalniški program ni bil del magistrske naloge.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožeča stranka ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP) in je odločitev o zavrnitvi njenih pritožbenih stroškov vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.