Jedro

Stroški se v stečajnem postopku plačujejo le na predlog upravitelja, saj se soglasje daje le k predlogu, brez predloga pa soglasje že pojmovno ni mogoče.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dalo upraviteljici soglasje za plačilo stroškov poslovnih terjatev iz postopka prisilne poravnave v višini 305.000,00 EUR, kot izhaja iz njenega predloga z dne 20.6.2013 in iz seznama terjatev, ki je sestavni del izreka tega sklepa in je objavljen hkrati z objavo tega sklepa.

2. Zoper navedeni sklep sta se pravočasno pritožila upnika K, d.o.o. (v nadaljevanju prvi pritožnik), in G s.p. (v nadaljevanju drugi pritožnik).

3. Prvi pritožnik navaja, da se v sklepu navaja, da je stečajni dolžnik obveznosti do prvega pritožnika, ki so nastale v času od 21.6.2012 do 14.8.2012, poplačal, iz pritožnikove tabele pa je razvidno, da znesek 854,80 EUR ni poplačan.

4. Drugi pritožnik navaja, da se v sklepu navaja, da je stečajni dolžnik obveznosti do drugega pritožnika, ki so nastale v času od 21.6.2012 do 14.8.2012, poplačal, iz pritožnikove tabele pa je razvidno nasprotno. V nadaljevanju je podal še obvestilo glede prijave terjatve po situaciji št. 7/2012. 5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Izpodbijani sklep predstavlja soglasje k plačilu terjatev, ki se plačajo kot stroški postopka. Zoper tak sklep je možna na primer pritožba, da določene terjatve ne predstavljajo terjatev, ki se plačujejo kot stroški postopka, zato jih tako ni dopustno plačati, ali pa pritožba, da te terjatve za plačilo stroškov niso v celoti utemeljene – vsekakor gre za pritožbo, da izdaja soglasja sodišča k plačilu stroškov ni pravilna in da tako soglasje ne bi smelo biti izdano. Stroški pa se v stečajnem postopku plačujejo le na predlog upravitelja (smiselno 357. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP), saj se soglasje daje le k predlogu, brez predloga pa soglasje že pojmovno ni mogoče. Ne more pa stečajno sodišče upravitelju naložiti plačilo stroškov, ki jih zahteva eden od upnikov, upravitelj pa ne predlaga izdaje soglasja za plačilo teh stroškov. V kolikor upnik meni, da bi bil upravičen do plačila določenih stroškov, bo moral v primeru, ko upravitelj ni pripravljen zaprositi za soglasje sodišča k plačilu stroškov stečajnega postopka, po sodni poti (praviloma s tožbo) uveljaviti ugotovitev obstoja teh stroškov in naložitev v plačilo (plačajo se le v višini, ki je sorazmerna višini plačila drugih stroškov, saj ni pravilno, da bi bili določeni stroki plačani v celoti, določeni pa le delno). S pritožbo zoper sklep stečajnega sodišča pa tega ne more uveljavljati. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo upraviteljičin predlog in dalo soglasje k plačilu tega, kar je zajeto v njenem predlogu. Pritožbi zato nista utemeljeni.

7. Višje sodišče pa pritožnikoma še pojasnjuje, da njuna navedba, da naj bi se v sklepu navajalo, da so obveznosti do pritožnikov poplačane, ni pravilna. Del izpodbijanega sklepa je tudi seznam upnikov in njihovih terjatev, iz katerega pa ni razvidno, da bi bile te terjatve štete kot plačane – navedene so kot obstoječe. Opozoriti velja, da je druga polovica seznama, ki je priloga izpodbijanega sklepa, nepopolna, zaradi česar sploh ni jasno, kaj predstavljajo plačila po asignacijah, kompenzacijah, odkupih terjatev (knjiženo V) in na katerega od upnikov se to sploh nanaša. Glede navedb drugega pritožnika v zvezi s situacijo št. 7/2012 pa je razvidno, da se pritožnik ne strinja s seznamom preizkušenih terjatev, zoper kar naj bi se pritožnik že pritožil, tako da višje sodišče ugotavlja, da gre zgolj za obvestilo sodišču prve stopnje, kar bo reševalo sodišče prve stopnje, ne more pa se to reševati v okviru pritožbe zoper sklep o soglasju k plačilu stroškov stečajnega postopka (tudi sicer ni videti, da bi drugi pritožnik želel, da bi o tem odločalo višje sodišče v zvezi z obravnavano pritožbo).

8. Pritožbi tako nista utemeljeni, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).