Jedro

Na fizični ali na drug način neizvedena delitev solastne stvari ne predstavlja ovire za uveljavitev tožbenega zahtevka na uporabnino iz naslova neupravičene pridobitve. Bistveno je, ali solastnik uporablja solastno stvar tako, da posega tudi v solastni delež drugega solastnika, in torej ne v okvirih svojega deleža, ne da bi posegel v delež drugega. Odločilno torej je, ali gre za poseg v pravico drugega na stvari, ki na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi omogoča neupravičeno prikrajšanemu odmeno zaradi neupravičene uporabe njegove stvari v korist drugega.

Zavezanec za plačilo nadomestila zaradi nemožnosti uporabe iz 72. člena ZDen je zavezanec za vrnitev podržavljenega premoženja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na prepoved uporabe vrta na parc. št. 2880, v izmeri 173 m2, vpisan pri vl. št. 86 k.o. A., v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe ter nadalje na plačilo zneska 23.379,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od uskladitve tožbenega zahtevka dalje do plačila tožniku N.T. in tožnici D.D. plačilo zneska 11.689,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od uskladitve tožbenega zahtevka dalje do plačila. Tožečima strankama je naložilo, da plačata toženi stranki na znesek 5.353,02 EUR odmerjene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. dne od vročitve sodbe dalje, vse v 15 dneh.

Proti navedeni sodbi se pritožujeta tožnika. Uveljavljata vse pritožbene razloge. Predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da ugodi v celoti tožbenemu zahtevku in naloži toženi stranki tako pravdne stroške prvostopnega kot tudi pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, podrejeno pa da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, o pritožbenih stroških pa odloči kot o nadaljnjih pravdnih stroških. Poudarjata, da sta na podlagi samega zakona postala solastnika vsak do 3/40 zemljišča, kar sta v svoji trditveni podlagi izrecno navedla. Sodišče ni zavzelo stališča, da tožena stranka ni dolžna plačati odškodnine za uporabo 6/40 dvorišča, ki je bila ob vložitvi tožbe last tožnikov in ta del tožena stranka uporablja neupravičeno, ker ne le da s tožnikoma nima sklenjene nobene pogodbe, ampak sta ji tožnika uporabo vrta prepovedala. Sodišče ni pojasnilo, zakaj tožena stranka ni dolžna plačevati uporabnine. Pojasnilo pa tudi ni, zakaj tožeča stranka neutemeljeno zahteva, da dvorišča ne uporablja več. V tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti, zaključki pa so tudi v nasprotju s predloženimi listinami, kar je bistvena kršitev določb ZPP po 14. in 15. točki 2. odstavka 239. člena ZPP. Iz izvedenega postopka ne izhaja, da je tožena stranka solastnik nepremičnine. V zemljiški knjigi je namreč vpisana na poslovnem prostoru v izmeri 173 m2 – poslovni prostor X in na dvorišča družbena lastnina, imetnik pravice uporabe pa SOZD A., ki je sicer pravni prednik tožene stranke, vendar pa tožena stranka ni lastnik tega poslovnega prostora. Tudi če bi bila tožena stranka lastnik poslovnega prostora, ji je bila dodeljena pravica uporabe poslovnega prostora v skupni izmeri 173 m2 brez kakršnegakoli zemljišča, skupnih delov in naprav, dvorišča, vrta. Zaključek sodišča je tako drugačen, kot izhaja iz zgodovinskega izpiska iz zemljiške knjige, zmotna pa je tudi ugotovitev sodišča, ki izhaja iz napačnega zaključka, da je tožena stranka solastnik. Tožeči stranki nadalje opozarjata, da je bil sodišču predložen sklep o dedovanju in zgodovinski izpisek iz zemljiške knjige, iz katerega izhaja, da je bil sklep zemljiškoknjižno izveden, kar pomeni, da je postal pravnomočen in zato tožeča stranka ni posebej dokazovala pravnomočnosti sklepa. Tožnika sta glede na njun skupen 32/40-tinski solastni delež upravičena zahtevati uporabnino na parceli 2880. Iz izpiska elektronsko vodene knjige zemljiške knjige izhajajo sicer različni solastninski deleži, tudi za toženo stranko do 1/9, vendar pa iz tega izpiska izrecno izhaja, da ni usklajen z ročno vodeno zemljiško knjigo in zato načelo zaupanja ne velja, razen za podatke plomb. V zemljiški knjigi tožnika nista vpisana po elektronskem izpisku, ki pa je v celoti napačen in je zato potrebno upoštevati podatke zgodovinskega zemljiško knjižnega izpiska. Tožena stranka ni lastnik nepremičnine. Tudi v denacionalizacijskem postopku ne trdi, da je lastnik nepremičnine. Z različnimi postopki in pritožbami zavlačuje postopek denacionalizacije, uporablja nepremičnino, ki ni njena last za uporabo poslovne dejavnosti in se tega zaveda, za nepremično pa ne plačuje najemnine ali uporabnine, z zavlačevanjem pa bi bilo toženi stranki mogoče očitati, da gre na njeni strani za zlorabo procesnih pravic. Glede na 22. člen ZDen bi bila tožena stranka upravičena uporabljati poslovne prostore, ne pa tudi vrta, vendar le za dobo, ki je nujno potrebna za prilagoditev njenega poslovanja spremenjenim razmeram. Po določbi 22. člena ZDen ta doba ne more biti daljša od 5 let od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji oziroma največ 7 let od uveljavitve ZDen. Tožena stranka pa 17 let od uveljavitve ZDen še vedno uporablja poslovni prostor, ne da bi kakorkoli plačevala. Za uporabo vrta pa je do leta 1995 sklepala z lastniki najemne pogodbe z določeno najemnino za del vrta, ki ga je uporabljala 4 do 5 mesecev, in za tisti del vrta, ki ga je uporabljala celo leto. Tožena stranka se je očitno zavedala, da ni lastnik ali solastnik vrta in dvorišča, da nima pravice uporabljati dvorišča kot vrt za gostinske potrebe in je zato do leta 1995 plačevala uporabnino, od tedaj pa vrt le še uporablja. Sodišče glede predloženih najemnih pogodb ni zavzelo stališča. Sodišče nepravilno ni uporabilo 22. člena ZDen. Po odločbi, izdani v denacionalizacijskem postopku, MOL ni dolžan ničesar vrniti toženi stranki in zato ta neupravičeno uporablja dvorišče kot letni vrt za opravljanje poslovne dejavnosti 4 do 5 mesecev, kot je ugotovil izvedenec in to 2103,40 m2 in 12 mesecev 49,62 m2. S postavitvijo letnega vrta s tendo je, kot izhaja iz fotografije priložene izvedenskemu mnenju, zaprt dostop na dvorišče, ki ga je dejansko zasedla tožena stranka z mizami, s panojem na desni strani pa je tožena stranka zaprla dostop do garaž tožnikom. Tožeča stranka je dokazala tudi škodo z najemnimi pogodbami in mnenjem izvedenca gradbene stroke. MOL ni dolžan ničesar plačati tožečima strankama po določbah ZDen, ker dvorišče uporablja tožena stranka neupravičeno.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnika utemeljeno opozarjata na storjeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v delu, ko sodišče prve stopnje ni obrazložilo zaključka, da je tožena stranka tudi solastnik sporne parcele 2880 k.o. A. Iz razlogov ni razvidno, na podlagi katerih dokazov je sodišče zgradilo sporni pravni zaključek. Zato se izpodbijana sodba ne da preizkusiti glede pravno odločilnega vprašanja, od katerega je odvisna uspešnost vseh uveljavljanih tožbenih zahtevkov, torej ali je tožena stranka res pridobila solastninsko pravico na spornem zemljišču, ki bi preprečevala vsaj uspešno uveljavitev negatornega tožbenega zahtevka in lahko vplivala tudi na presojo utemeljenosti dajatvenega (denarnega) zahtevka. Prav tako v izpodbijani sodni odločbi niso ocenjene trditve strank o najemnem razmerju, ki naj bi toženi stranki lahko še naprej zagotavljalo pravico do uporabe spornega zemljišča, oziroma o njegovem časovno omejenem trajanju, kar naj bi toženi stranki več ne omogočalo uporabe zemljišča za potrebe njene poslovne dejavnosti.

Pritožbeno sodišče pa nadalje tudi ne soglaša z materialno pravnim stališčem prvostopnega sodišča, da tožeči stranki nista navedli, kakšno prikrajšanje naj bi utrpeli zaradi nemožnosti uporabe spornega zemljišča, ker ga uporablja brezplačno tožena stranka. Prikrajšanje je v spornem primeru lahko izkazano na podlagi zatrjevane okoliščine, da sporno zemljišče uporablja tožena stranka, in sicer tudi v obsegu njunega dosedaj izkazanega solastnega deleža in na ta način celo pridobiva denarno korist iz naslova opravljanja svoje poslovne dejavnosti, torej trži tujo stvar in izključuje v nesorazmernem delu tožnici iz uporabe njune solastne nepremičnine, ne da bi tožnicama za takšno uporabo karkoli plačala. Takšne trditve pa sta tožeči stranki v tem postopku vsebinsko uveljavljali, dokazni postopek s postavitvijo izvedenca gradbene stroke ter izdelavo cenitve pa je tudi že lahko ustrezno pokazal na višino obogatitve tožene stranke na eni strani ter prikrajšanja na drugi strani. Tudi ni pravilno stališče, da bi lahko tožeči stranki kot solastnici predlagali le ureditev razmerij med solastniki v nepravdnem postopku. Prav tako fizična ali na drug način neizvedena delitev solastne stvari ne predstavlja oviro za uveljavitev tožbenega zahtevka na uporabnino iz naslova neupravičene pridobitve. Bistveno je, ali solastnik uporablja solastno stvar tako, da posega tudi v solastni delež drugega solastnika in torej ne uporablja solastnine tako, kot je v spornem obdobju določal 1. odstavek 14. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), torej v okvirih svojega deleža ne da bi posegal v delež drugega (1). Za rešitev tega vprašanja pa je pravno nepomembno tudi vprašanje, ali predstavlja solastna parcela tožečih strank funkcionalno zemljišče k objektom ali ne, kot napačno v tem delu temu vprašanju daje pomen prvostopno sodišče. Bistveno je, ali gre za poseg v pravico drugega na stvari, ki na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi (210. člen in 219. člen ZOR) omogoča neupravičeno prikrajšanemu odmeno zaradi neupravičene uporabe njegove stvari v korist drugega. Pritožbeno sodišče pa sicer za sedaj soglaša s stališčem prvostopnega sodišča, da kolikor tožeči stranki uveljavljata dajatveni (denarni zahtevek) na podlagi 72. člena ZDen, ni izkazana pasivna legitimacija tožene stranke, saj tožena stranka do sedaj ni izkazano zavezanec za vrnitev podržavljenega premoženja, med katero spada tudi sporna parcela (glej v tem delu pravilne ugotovitve prvostopnega sodišča na 10. strani sodbe).

Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje ugoditi pritožbi ter v celoti razveljaviti izpodbijano sodbo ter vrniti zadevo v nov postopek (1. odstavek 354. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je v celoti razveljavilo sodbo, kljub temu, da je sicer sodišče prve stopnje glede dela dajatvenega zahtevka ugotovilo zastaranje, vendar pa razlogi izpodbijane sodbe ne omogočajo ugotovitve, za kakšen računski delež tega zahtevka gre v zastaranem delu.

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje prvenstveno oceniti celotno listinsko dokumentacijo, predvsem seveda vse v spis predložene zemljiškoknjižne izpiske po eni strani ter podatke denacionalizacijskih postopkov po drugi strani ter se v razlogih jasno opredeliti, na podlagi katerih listin naj bi bila izkazana pravica tožene stranke do uporabe zemljišča, tudi ob presoji ustreznih predpisov, ki so veljali v času zatrjevanega nastanka pravice tožene stranke pa tudi kasneje, nadalje pa tudi na podlagi predloženih listinskih dokazov oceniti ali morebiti še naprej obstaja prav tako zatrjevana pogodbena podlaga (zatrjevano najemno razmerje) za obstoj pravice uporabe spornega zemljišča s strani tožene stranke. V vsakem primeru pa bo pravno odločilno stanje oziroma obseg pravic ene in druge stranke ob zaključku nove glavne obravnave. Prav tako bo seveda moralo sodišče prve stopnje v zvezi z dajatvenim tožbenim zahtevkom tudi ugotoviti, v kakšnem obsegu tožena stranka uporablja sporno nepremičnino in v ta namen izvesti in oceniti vse v tej smeri predlagane dokaze. Šele po tako celovito opravljenem postopku in celoviti razgrnitvi dokaznih in pravnih zaključkov bo lahko sodišče prve stopnje izdalo pravilno sodbo.

Sodišče druge stopnje je tudi ocenilo, da samo ne bi moglo odločati na podlagi pritožbene obravnave, saj je ostal nepojasnjen praktično ves dejansko-pravni sklop odločilnih spornih vprašanj. S pritožbeno obravnavo bi pritožbeno sodišče zato onemogočilo presojo teh vprašanj in okoliščin oziroma samostojne in sklenjene pravne celote na obeh sodnih stopnjah in bi s tem poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe iz 33. člena Ustave RS (2).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

(1) Glej v ustaljeni sodni praksi – na primer odločbe Vrhovnega sodišča RS: sodba in sklep II Ips 280/2004 z dne 17.2.2005; sodba II Ips 66/2007 z dne 11.6.2009; sklep in sodba II Ips 852/2007 z dne 5.1.2009; vse objavljene v elektronski bazi SOVS.

(2) Glej o tej izjemni izpustitvi pritožbene obravnave v: dr. Lojze Ude in drugi: „Pravdni postopek, Zakon s komentarjem“, 3 knjiga (305.a – 503. člen), Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2009, stran 390 in 391; v tem delu avtor komentarja: Jan Zobec.