Jedro

Izpodbijana odločba je izdana na podlagi ugotovitev, ki v zadevi niti niso sporne, saj jim tožnik v tožbi izrecno ne ugovarja, in sicer, da je tožnik 1998 zgradil predmetni objekt, ne da bi si zanj pridobil gradbeno dovoljenje, ki bi ga moral pridobiti, tako po predpisih, veljavnih v času izvedbe gradnje, kot po vseh nadaljnjih predpisih, veljavnih do dneva izdaje odločbe.

Glavni ugovor, ki ga tožnik izpostavlja v tožbi, to je sporno lastništvo zemljišča izvedene gradnje, in sicer tožnik oporeka toženki, da se predmetna gradnja deloma nahaja na zemljišču A.A., za odločitev v tej zadevi ni pravno pomemben, saj je, kot rečeno, edino pravno pomembno dejstvo v postopku, kot je obravnavani, da je investitor zgradil objekt, za katerega bi moral pridobiti gradbeno dovoljenje, ki ga ni pridobil. Drugostopenjski organ je tožniku pravilno pojasnil, da tudi, če bi bilo zemljišče gradnje v celoti v njegovi lasti, to ne bi vplivalo na ugotovitev, da je objekt nelegalno zgrajen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku izrekel inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje, in sicer mu je naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti nelegalno gradnjo (postavitev) garaže z drvarnico, ki se delno nahaja na zemljišču s parc. št. 2249/2, ki je v tožnikovi lasti, delno pa na parceli 2249/3, v lasti A.A. (1. točka izreka); da mora to gradnjo na svoje stroške do 30. 11. 2018 odstraniti ter vzpostaviti prejšnje stanje zemljišča (2. točka izreka), sicer se bo začel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka). Poleg tega je za gradnjo iz 1. točke izreka izrekel prepovedi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) (4. točka izreka); in odločil, da stroškov postopka ni (5. točka izreka) ter da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik leta 1998 zgradil predmetni, manj zahteven objekt, ne da bi si pred tem pridobil gradbeno dovoljenje, ki bi ga moral pridobiti, zato gre za nelegalno gradnjo. Odločitev utemeljuje na 152. členu ZGO-1. 3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi med drugim našteva predpise, po katerih je za gradnjo objekta, kot je obravnavani, bilo potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje vse od leta 1998 dalje. Pojasnjuje, da v obravnavani zadevi ni pravno odločujoče, ali je zemljišče gradnje v tožnikovi lasti. Tudi, če bi bilo zemljišče gradnje v celoti v tožnikovi lasti, to še ne bi pomenilo, da je objekt legalno grajen in da tožniku za gradnjo ne bi bilo treba pridobiti ustreznega gradbenega dovoljenja. Navaja, zakaj vprašanje lastništva zemljišča ni predhodno vprašanje in dodaja, da je predmetni objekt jasno označen, zato ni nobenega dvoma, na kateri objekt se inšpekcijski ukrep nanaša. Navedba, v kolikšnem delu sporni objekt leži na zemljišču v tožnikovi lasti in v kolikšnem delu na zemljišču v lasti soseda pa na jasnost in določnost izreka ne vpliva.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti glede bistvenih okoliščin, saj iz njenega izreka ni razvidno, v kolikšnem delu predmetni objekt stoji na posamezni parceli. Pojasnjuje, da vprašanje meje še ni urejeno, toženka pa za rešitev takega vprašanja ni pristojna in nima potrebnih znanj. Navaja razloge, zaradi katerih je nepravilna ugotovitev toženke, da je parcela št. 2249/3 v lasti A.A. Poudarja, da je dejanski lastnik celotnega zemljišča, na katerem stoji sporni objekt, tožnik, kljub drugačnim zemljiškoknjižnim podatkom. Opozarja, da v zvezi s tem vprašanjem pred Okrajnim sodiščem v Škofji Loki teče pravdni postopek. Zato meni, da bi morala toženka z odločitvijo počakati do končanja navedenega postopka. Poudarja še, da se toženka sklicuje na predpise, veljavne od leta 2003 in 2013, kljub temu, da je sama ugotovila, da naj bi bila garaža z drvarnico zgrajena leta 1998. Sodišču predlaga, naj postopek prekine do rešitve vprašanja spornega zemljišča pred pristojnim sodiščem oz. naj navedeno predhodno vprašanje samo reši, po tem pa s sodbo izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba je izdana na podlagi 152. člena ZGO-1, po katerem pristojni gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

8. Iz besedila navedene določbe izhaja, da je pogoj za izrek navedenega inšpekcijskega ukrepa ugotovitev inšpektorja, da gre v obravnavnem primeru za nelegalno gradnjo.

9. Kaj pomeni izraz nelegalna gradnja, izhaja iz 12.1. točke 2. člena ZGO-1, in sicer, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja.

10. Iz citiranih določb izhaja, da je za izrek ukrepa po 152. členu ZGO-1 bistveno, ali je investitor za gradnjo oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, pridobil gradbeno dovoljenje.

11. Izpodbijana odločba je izdana na podlagi ugotovitev, ki v zadevi niti niso sporne, saj jim tožnik v tožbi izrecno ne ugovarja, in sicer, da je tožnik 1998 zgradil predmetni objekt, ne da bi si zanj pridobil gradbeno dovoljenje, ki bi ga moral pridobiti, tako po predpisih, veljavnih v času izvedbe gradnje, kot po vseh nadaljnjih predpisih, veljavnih do dneva izdaje odločbe. Zato je tudi po presoji sodišča izrek ukrepa na podlagi 152. člena ZGO-1 pravilen in na zakonu utemeljen. Pri tem se je toženka (predvsem drugostopensjki organ) pravilno sklicevala na določbe v času gradnje veljavnih Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni lsit SRS št. 18/84 in naslednji) in Zakona in graditvi objektov (Uradni list SRS št. 34/84 in naslednji). Pravilno pa se je sklicevala tudi na določbe kasneje veljavnega Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči, ter Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost (uradni list RS št. 37/08 in naslednji) in Uredbo o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uradni list RS. št. 18/13 in naslednji).

12. Sodišče pritrjuje drugostopenjskemu organu, da glavni ugovor, ki ga tožnik izpostavlja v tožbi, to je sporno lastništvo zemljišča izvedene gradnje, in sicer tožnik oporeka toženki, da se predmetna gradnja deloma nahaja na zemljišču A.A., za odločitev v tej zadevi ni pravno pomemben, saj je, kot rečeno, edino pravno pomembno dejstvo v postopku, kot je obravnavani, da je investitor zgradil objekt, za katerega bi moral pridobiti gradbeno dovoljenje, ki ga ni pridobil. Drugostopenjski organ je tožniku pravilno pojasnil, da tudi, če bi bilo zemljišče gradnje v celoti v njegovi lasti, to ne bi vplivalo na ugotovitev, da je objekt nelegalno zgrajen. Tudi v takem primeru bi moral tožnik za gradnjo predmetnega objekta pridobiti gradbeno dovoljenje, ki ga ni pridobil. Samo to pa je v zadevi bistveno. Pojasnilo drugostopenjskega organa, da vprašanje lastništva ni predhodno vprašanje, je zato pravilno in na zakonu utemeljeno. Sodišče zato predlaganih dokazov v zvezi z ugotavljanjem tega dejstva ni izvedlo.

13. Iz navedenih razlogov pa tudi ni utemeljen tožnikov predlog, naj sodišče do končanja postopka pred pravdnim sodiščem v zvezi z lastništvom parc. št. 2249/3 k.o. ... prekine predmetni postopek oziroma naj navedeno vprašanje kot predhodno samo reši. 14. Prav tako tožnik ne more uspeti s tožbenim ugovorom, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, v kolikšnem delu se nelegalna gradnja nahaja na posamezni parceli. Kot je pravilno pojasnil drugostopenjski organ, je iz izreka izpodbijane odločbe natančno razvidno, na kateri objekt se ukrep nanaša, navedeno pa tudi ni bilo sporno niti v upravnem postopku niti v postopku pred naslovnim sodiščem. Iz tožbe je razvidno, da tožnik natančno ve, na kateri objekt se ukrep nanaša, zato pravilna izmere zemljišča po parcelah v izreku ni potrebna, posledično tudi ne predhodna urejenost mej zemljišča, na katerih se objekt nahaja.

15. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), kar je predhodno pojasnjeno.

16. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.