Jedro

Po 14. členu ZDen ima položaj denacionalizacijskega upravičenca pri vračanju podržavljenega premoženja lahko le tisti cerkveni pravni subjekt, ki je bil ob podržavljenju lastnik premoženja in ki je ob uveljavitvi ZDen dne 7.12.1991 deloval na območju Republike Slovenije.

Izrek

Revizija se zavrne

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in št. 26/07 – sklep US) zavrnilo tožbo in potrdilo izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 13.9.2005. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Piran z dne 9.5.2001, v delu, v katerem je prvostopni organ odločil o zahtevku za denacionalizacijo kmetijskih zemljišč in gozdov, podržavljenih A. samostanu iz A. na Hrvaškem.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je sporno vprašanje, ali je tožnik denacionalizacijski upravičenec za vrnitev premoženja, podržavljenega A. samostanu iz A. Navaja, da tožnik ni razlaščenec ter da razlaščeni A. samostan iz A. ob uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00, 11/01 - odl. US, 54/02 - odl. US in 18/05 – odl. US) ni deloval na območju Republike Slovenije, zato nobeden od njiju ne more izkazati statusa upravičenca do denacionalizacije. Kot nesporno navaja, da sta tako tožnik kot A. samostan iz A. pravni osebi. Kot bistveno ocenjuje, da v tem postopku ni bilo nikoli zatrjevano, da bi bil A. samostan iz A. sestavni del tožnika in da bi bile sporne nepremičnine kadarkoli v lasti in posesti tožnika. Ker prenehanje obstoja razlaščenca ni bilo zatrjevano, ni osnove za pravno nasledstvo po 123. kanonu Zakonika cerkvenega prava (v nadaljevanju ZCP). Navaja, da razdelitve skupnosti po 122. kanonu ZCP s prenosom premoženja na podlagi listine v tej zadevi ni nihče zatrjeval. Zaključuje, da pravno nasledstvo tožnika po razlaščencu ni izkazano. Meni tudi, da sicer pravni naslednik svoje pravice lahko izvaja le iz upravičenj razlaščenca. Navaja, da dejansko stanje v zadevi I Up 1298/2002 ni bilo identično, saj iz obrazložitve sodišča prve stopnje (U 620/2001) izhaja, da sta bili O. in P. povezani oziroma da je bila O. matica P. Takšna povezava pa v obravnavani zadevi ni zatrjevana oziroma izkazana. Zaključuje, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita tudi ob upoštevanju navedenega judikata ter judikatov I Up 40/99 z dne 1.3.2001, U 1660/95 z dne 17.11.1999 in U 1514/96 z dne 5.5.1999. Revidentka glede dovoljenosti revizije navaja, da gre v obravnavani zadevi za pomembno pravno vprašanje pravnega nasledstva ter da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice, ker gre za nepremično premoženje velike vrednosti in edinstvene lokacije. Revizijo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je A. red ob uveljavitvi ZDen deloval na ozemlju Republike Slovenije, zato je upravičenec do vrnitve podržavljenega premoženja. A. redu naj bi bil v postopku denacionalizacije že večkrat priznan status upravičenca, zato naj bi odpadlo ugotavljanje pravnih razmerij med samostanom A. in samostanom N., kateremu je bilo premoženje podržavljeno. Priznava, da se odločbi o podržavljenju glasita na samostan A., ki ima sedež v A. Meni, da je ravno zato zakonodajalec določil dva kriterija, in sicer obstoj cerkvenega reda kot svetovne osebe cerkvenega prava in pogoj, da tak red na dan uveljavitve zakona deluje na območju Republike Slovenije. Navaja, da je takšna razlaga obveljala tudi pri P ter da je sodišče zmotno ugotovilo razmerje med O in P. Trdi, da je N predstavljal samostojno ustanovo v okviru A. reda. O premoženjskih razmerjih med samostanoma N. in A. pa je predložil izjave predstavnikov A. reda in k. škofa. Navaja, da če bi sodišče iskalo novo osebo civilnega prava v okviru A. reda, bi moralo priznati načela o razpadu SFRJ, kar pa za pravilno uporabo 14. člena ZDen ni potrebno. Sklicuje se na razloge sodbe vrhovnega sodišča v zadevi opr. št. I Up 1298/2002 ter I Up 194/2003. Meni, da je z napadeno sodbo kršen pravni red Republike Slovenije.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od pogojev za njeno dovolitev. V obravnavani zadevi je po presoji vrhovnega sodišča podan razlog iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Pravno vprašanje, ki je v obravnavani zadevi bistveno za odločitev, se nanaša na pojem upravičencev iz 14. člena ZDen, kar po vsebini zadeve pomeni odločitev o pomembnem pravnem vprašanju.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 85. člena ZUS-1), na katero pa sicer vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da obravnavano premoženje ni bilo podržavljeno revidentu, temveč drugi pravni osebi, tj. A. samostanu v A., je po presoji vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da revident ni upravičenec do denacionalizacije po 14. členu ZDen.

Ni utemeljen revizijski ugovor, da je v obravnavani zadevi na podlagi določbe 14. člena ZDen za upravičenca treba šteti cerkveni red, konkretno A. red, kateremu pripadata tako revident kot prejšnji lastnik. Revident se v zvezi tem ugovorom sklicuje na odločitvi vrhovnega sodišča v zadevah, opr. št. I Up 194/2003 z dne 12.1.2005 in opr. št. I Up 1298/2002 z dne 17.2.2005, v katerih je sodišče kot denacionalizacijskega upravičenca štelo cerkveni red. Vrhovno sodišče pa je o vprašanju, koga je po 14. členu ZDen mogoče šteti kot denacionalizacijskega upravičenca, odločalo tudi v zadevah, opr. I Up 657/2000 z dne 12.4.2001 in I Up 864/2003 z dne 19.1.2006. V navedenih zadevah se je postavilo na stališče, da je denacionalizacijski upravičenec lahko le lastnik premoženja v času podržavljenja, če izpolnjuje tudi druge pogoje, predpisane z ZDen.

Po 14. členu ZDen gre pravica do vrnitve premoženja cerkvam in drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovam oziroma redom, ki ob uveljavitvi tega zakona delujejo na območju Republike Slovenije. Po presoji vrhovnega sodišča krog denacionalizacijskih upravičencev po 14. členu ZDen ni omejen le na tam naštete subjekte, temveč je upravičenec glede na okoliščine posameznega primera lahko vsak pravni subjekt, ki je sicer hkrati sestavni del cerkve in drugih verskih skupnosti, njihovih ustanov oziroma redov. Takšna razlaga določbe 14. člena ZDen je skladna z namenom, ki ga zasleduje zakon. Namen ZDen je poprava krivic, storjenih s posegom države v lastninsko pravico. Nosilec lastninske pravice pa je pravni subjekt, torej posamezna fizična ali pravna oseba. Iz 2. člena ZDen izhaja, da je denacionalizacija po tem zakonu vrnitev podržavljenega premoženja. Glede na navedeno ima po presoji vrhovnega sodišča po 14. členu ZDen položaj denacionalizacijskega upravičenca pri vračanju podržavljenega premoženja lahko le tisti cerkveni pravni subjekt, ki je bil ob podržavljenju lastnik premoženja in ki je ob uveljavitvi ZDen dne 7.12.1991 deloval na območju Republike Slovenije. Takšno stališče pa je skladno s stališčem, ki ga je vrhovno sodišče sprejelo v prej navedenih zadevah, opr. I Up 657/2000 z dne 12.4.2001 in I Up 864/2003 z dne 19.1.2006. Da gre lahko položaj upravičenca tudi pri subjektih iz 14. člena ZDen le tisti cerkveni pravni osebi, ki ji je bilo premoženje dejansko podržavljeno (ki je bila torej v času podržavljenje zemljiškoknjižna lastnica, in se je nanjo glasil tudi akt o podržavljenju), izhaja že iz splošnih pravil o pravnih subjektih kot nosilcih pravic in obveznosti. Okoliščina, da so cerkev, njene ustanove oziroma redovi avtonomni glede svoje notranje organizacije, na kar se sklicuje tudi revizija, ne vpliva na drugačno presojo sodišča. Za presojo pravne subjektivitete in s tem povezano sposobnost biti nosilec lastninskopravnih in drugih premoženjskih upravičenj se uporablja pravni red Republike Slovenije, skladno s katerim imajo status pravne osebe tudi posamezni sestavni deli cerkvenih redov. Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti v RS (ZPPVS, Uradni list RS, št. 15/76, 42/86 in 22/91-I), ki je veljal ob uveljavitvi ZDen, je v prvem odstavku 7. člena omogočil pridobitev statusa pravne osebe civilnega prava tudi ustreznim notranjim sestavnim delom verskih skupnosti oziroma njihovim organom, torej upoštevaje upravno razdelitev katoliške cerkve in njenih redov tudi notranjim sestavnim delom. Enak sklep izhaja iz tretjega odstavka 6. člena sedaj veljavnega Zakona o verski svobodi (ZVS, Uradni list RS, št. 14/07). Lastnost pravne osebe pa posameznim sestavnim delom cerkve daje tudi cerkveno avtonomno pravo. Glede cerkvenih redovnih skupnosti in njihovih sestavnih delov iz kanona 634. ZCP (ki je začel veljati 27. 11. 1983) izhaja, da so tako redovne ustanove kakor tudi province in hiše pravne osebe po samem pravu ter da so sposobne pridobivati, imeti, upravljati in odtujevati premoženje, razen če se ta sposobnost v konstitucijah izključuje. Tudi po določbi kanona 1256 ZCP ima lastninsko pravico na premoženju pod vrhovno oblastjo rimskega papeža pravna oseba, ki si je premoženje zakonito pridobila. Iz navedenega tako izhaja, da ima po pravnem redu Republike Slovenije in po cerkvenem avtonomnem pravu poleg cerkvenega reda tudi posamezni njegovi sestavni del lastnost pravne osebe, kot pravne osebe pa so ti tudi nosilci lastninskih upravičenj. Takšna razlaga položaja in pravic cerkvenih pravnih oseb pa ni v nasprotju s Sporazumom med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih (BHSPV, Uradni list RS – MP, št. 4). Navedeno stališče v celoti potrjuje tudi pravni položaj revidenta, ki pripada A. redu in ima hkrati sam status samostojne pravne osebe.

Glede na navedeno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je treba v obravnavanem primeru izpolnjevanje pogojev za denacionalizacijsko upravičenje presojati glede na razlaščeni pravni subjekt, ne pa glede na cerkveni red, kateremu glede na notranjo organizacijo pripada razlaščeni pravni subjekt. Ker je torej cerkveni red lahko upravičenec le za vrnitev tistega premoženja, ki je bilo v času podržavljenja njegova last, glede na dejansko stanje, ugotovljeno v dosedanjem postopku, ni utemeljen revidentov ugovor, da je v obravnavani zadevi kot upravičenca treba šteti A. red.

Glede na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, da samostan v A., ki mu je bilo obravnavano premoženje podržavljeno, še obstoji ter da ob uveljavitvi ZDen ni deloval na območju Republike Slovenije, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ni utemeljeno revidentovo sklicevanje na pravno nasledstvo v A. po tretjem odstavku 15. člena ZDen. Vrhovno sodišče je že v zadevah, II Up 40/99 z dne 1. 3. 2001 in U 1660/95 z dne 17. 11. 1999, sprejelo stališče, da ni mogoče uveljavljati pravnega nasledstva po podržavljencu, ki ne izpolnjuje pogojev za denacionalizacijsko upravičenje iz 14. člena ZDen, to je delovanje na območju Republike Slovenije ob uveljavitvi ZDen. Pravni naslednik lahko namreč pravice v denacionalizacijskem postopku izvaja le iz upravičenj tistega, ki mu je bilo premoženje podržavljeno. Če pa podržavljenec nima položaja upravičenca do denacionalizacije, tudi njega pravni naslednik po njem ne more uveljavljati denacionalizacijskega upravičenja, (razen po 11. in 12. členu ZDen, ki pa veljata le za fizične osebe).

Revizijske navedbe o revidentovih povezavah z A. samostanom iz A. ter o popolni samostojnosti samostana N. v okviru samostana iz A. se po presoji vrhovnega sodišča nanašajo na izpodbijanje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kar je na podlagi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 nedovoljen revizijski ugovor, ki ga vrhovno sodišče zato tudi ni presojalo.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče obravnavano revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.