Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta tako prišli do zaključka, da je bil toženec ob nakupu vozila v dobri veri. Omenjenih ugotovitev tožnik z revizijo ne more uspešno izpodbijati, saj zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP). Sodišči prve in drugem stopnje sta tako pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da je postal toženec A.P. lastnik omenjenega avtomobila in da zato tožnik ne more zahtevati njegove izročitve.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se kupoprodajna pogodba med tožencem J.M. in tožnikom z dne 17.1.1991 za nakup osebnega avtomobila Suzuki šteje za razdrto. Tožencu J.M. je naložilo, da plača tožniku znesek 100.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.1.1991 dalje do plačila. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na razveljavitev kupoprodajne pogodbe med obema tožencema za osebno vozilo Mazda 121 in zahtevek proti drugemu tožencu A.P. na izročitev tega vozila. Pritožbo tožeče stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da bi moralo sodišče ugoditi njegovemu zahtevku na izročitev vozila Mazda. Toženec A.P. bi se zaradi neurejenih dokumentov moral zavedati, da z lastništvom vozila stvari niso urejene. Zato ni bil v dobri veri in ni mogel pridobiti lastninske pravice po 31. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Tožnik pa je oškodovan tudi pri kupnini, ki jo je plačal za to vozilo. Zahtevek za plačilo zneska 100.000,00 SIT je postavil na obravnavi substitut tožnikovega pooblaščenca, ne da bi imel za to pooblastilo.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je toženec A.P. kupil avtomobil znamke Mazda od M.M., ki mu je vozilo izročil in njemu je tudi plačal kupnino. Ker lastništvo vozila ni bilo prenešeno na M., je P. sklenil pismeno kupno pogodbo z B.N., ki je bil vpisan kot lastnik v prometnem dovoljenju. Tožencu P. ni nihče pojasnil, kako je vozilo dobil N. Sodišči prve in druge stopnje sta tako prišli do zaključka, da je bil toženec ob nakupu vozila v dobri veri. Omenjenih ugotovitev tožnik z revizijo ne more uspešno izpodbijati, saj zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP). Sodišči prve in drugem stopnje sta tako pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da je postal toženec A.P. lastnik omenjenega avtomobila in da zato tožnik ne more zahtevati njegove izročitve.

Na tožnikove trditve, da je bil denarni zahtevek proti tožencu J.M. postavljen brez vednosti in soglasja tožnika in njegovega pooblaščenca, je odgovorilo že pritožbeno sodišče. Tožnik v reviziji ni opredelil, kakšen revizijski razlog naj bi bil zaradi tega podan. Revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa sploh ni uveljavljal. Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).