Jedro

Tožnica, ki opravlja gospodarsko javno službo obveznega zagotavljanja pitne vode, ima pravico zaračunavati svojo storitev zagotavljanja pitne vode kljub temu, da za to uporablja tudi zasebni vodovod.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 17. 1. 2009 VL 5980/2013 ostane v celoti v veljavi.“

II. Toženka je dolžna tožnici plačati pravdne stroške, vključno s pritožbenimi, v znesku 222,96 EUR, v roku 8 dni od prejema te sodbe, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v tem sporu majhne vrednosti razveljavilo sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine 17. 1. 2009 (VL 5980/2013) in zavrnilo tožbeni zahtevek, tožnico pa obsodilo na plačilo toženkinih pravdnih stroškov v znesku 62,22 EUR.

2. Tožnica se proti sodbi pritožuje zaradi absolutno bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo ali pa razveljavitev ter opredeljuje pritožbene stroške. Sodišču očita, da je v nasprotju z njenimi trditvami povzelo oz. ugotovilo, da je občina prekinila dotok vode iz zasebnega rezervoarja, saj je šlo zato, da je bil vodni vir (M. 2- K.) za vodovod, preko katerega se je oskrbovala toženka, zaradi trajne onesnaženosti izključen iz uporabe. Brez podlage je po njenem nadalje ocena sodišča, da je tožnica uzurpirala zasebni vodovod za dobavo javne vode. Očita napačno uporabo Uredbe o oskrbi s pitno vodo, ki v 4. - 6. odst. 23. čl. določa, kaj mora upravljavec javnega vodovoda storiti, če pride do prekinitve oskrbe s pitno vodo.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in zahteva še povračilo stroškov v zvezi s tem odgovorom. Navaja, da utegne biti spor pomemben za več članov vodne skupnosti, ki so v enakem pravnem in dejanskem položaju kot ona. Tožnici očita, da želi svoje storitve vsiliti, in to z uporabo zasebnega vodovoda. Želi, da se zasebni vodovod priključi na javnega na zakonit in transparenten način, da se z odjemalci sklene ustrezna pogodba ter da se namestijo individualni vodomeri.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo relevantno pravo, ki je za ta spor v določbah Pravilnika o oskrbi s pitno vodo, veljavnega do 1. 1. 2013, ko ga je v bistvenem nadomestila Uredba o oskrbi s pitno vodo (od tu dalje: Pravilnik).

6. Tožeča stranka iztožuje plačilo računov za vodarino, okoljsko dajatev in omrežnino, in sicer za obdobje od vključno novembra 2011 do novembra 2012. 7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka v relevantnem obdobju (oz. niti pred tem) ni izpolnjevala pogojev za to, da bi se oskrbovala v lastni režiji iz zasebnega vodovoda (1). Ugotovilo je še, da se je (kljub temu) dejansko oskrbovala z vodo iz zasebnega vodovoda v lastni oskrbi vse do 8. 11. 2010, ko je po neprerekanih trditvah tožnica zaradi onesnaženja vodnega zajetja prekinila napajanje zasebnega vodovoda iz le-tega ter ta zasebni vodovod priključila na javni vodovod, po katerem je začela vodo zagotavljati (tudi) toženki.

8. Med pravdnima strankama se je spor izostril okoli vprašanja, ali ima tožnica pravico zaračunavati svojo storitev zagotavljanja pitne vode kljub temu, da za to uporablja tudi zasebni vodovod. Po presoji pritožbenega sodišča, je – drugače, kot je to presodilo sodišče prve stopnje – odgovor pritrdilen.

9. V 1. odst. je 13. čl. Pravilnika določal takole: „Na oskrbovalnem območju, kjer občina zagotavlja oskrbo s pitno vodo s storitvami javne službe, ni dovoljena oskrba s pitno vodo z lastno oskrbo s pitno vodo.“ Obveznost priključitve na javni vodovod je določena v 14. čl. Pravilnika. „Če se v stavbi oziroma gradbenem inženirskem objektu na poselitvenem območju, kjer se zagotavlja oskrba s pitno vodo s storitvami javne službe, rabi pitna voda, mora lastnik stavbe oziroma gradbenega inženirskega objekta zaradi oskrbe s pitno vodo zagotoviti izvedbo priključka stavbe na sekundarni vodovod.“ Priključek stavbe na javni vodovod pa je opredeljen v 15. čl.: „Na javni vodovod se mora priključiti vsako odjemno mesto posebej (1. odst.) Če je treba priključiti na javni vodovod več odjemnih mest tako, da se priključek stavbe na obratujoči sekundarni vodovod izvede s skupnim cevovodom, se šteje za del javnega vodovoda cevovod, ki povezuje obratujoči sekundarni vodovod in razcep cevovoda za priključitev zadnjih dveh odjemnih mest (2. odst.).

10. Res je, da tožnica za zdaj očitno brez ustrezne podlage uporablja zasebni vodovod kot del javnega omrežja. Vendar to še ne pomeni, da se toženka lahko s tem zoperstavlja plačilu pitne vode, ki ji jo v okviru svoje javne službe zagotavlja tožnica. Ni namreč niti sporno, da slednja pitno vodo toženki zagotavlja, kar je tudi edino prav. Sklepanje, da tožnica oskrbe s pitno vodo ne zagotavlja, ker jo zagotavlja preko zasebnega vodovoda, je notranje protislovno in zgrešeno. Ureditev pravice in obveznosti v zvezi z uporabo zasebne infrastrukture oz. prenos le-te v javna sredstva toženka zahteva sicer upravičeno, vendar se bo morala lotiti ustrezne pravne poti, če odprtih vprašanj stranki ne bosta sporazumno uredili, neposrednega vpliva na plačilo storitev zagotavljanja oskrbe s pitno vodo pa to ne more imeti.

11. Po povedanem je pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz 5. al. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ugodilo pritožbi in izpodbijano odločitev ustrezno spremenilo, s stroškovno posledico (2. odst. 165. čl. in 1. odst. 154. čl. ZPP). Tožnici, ki je v pravdi uspela, je namreč toženka dolžna povrniti potrebe pravdne stroške, vključno s pritožbenimi, in sicer 22,10 EUR za postopek pred sodiščem prve stopnje, 20,40 EUE za narok, 6,66 EUR materialnih stroškov, 56,10 EUR potnih stroškov, 22 % DDV (skupaj za postopek na prvi stopnji 128,41 EUR), ter še za pritožbo 27,20 EUR, 0,60 EUR materialnih stroškov, 5,44 EUR pavšala za telekomunikacije, DDV in 54 EUR za sodno takso (skupaj 94,55 EUR stroškov za postopek na pritožbeni stopnji); vsi potrebni stroški tožnice so torej 222,96 EUR. Te stroške je toženka dolžna povrniti v 8 dneh, če zamudi, pa gredo tožnici od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. in 2. odst. 313. v zvezi s 4. odst. 458. čl. ZPP; 1. odst. 378. in 1. odst. 299. čl. Obligacijskega zakonika).

(1) V 2. odst. 3. čl. je Pravilnik določal, da se lastna oskrba prebivalcev s pitno vodo se lahko izvaja na območju poselitve, kjer se oskrba s pitno vodo ne zagotavlja v okviru storitev javne službe, če je vodovod v zasebni lasti, vodni vir pa oskrbuje:- poselitveno območje z manj kot 50 prebivalcev s stalnim prebivališčem in z letno povprečno zmogljivostjo oskrbe s pitno vodo, manjšo od 10 m3 pitne vode na dan, ali- stavbe na območjih, ki so nad 1500 m nadmorske višine. Teh pogojev pri toženki torej ni.