Jedro

Če tisti, ki je dolžan plačati carino za začasno uvoženo blago, ne izpolni carinskih obveznosti na način, kot to določa carinski zakon, ne more uspeti z zahtevkom za podaljšanje roka za vrnitev začasno uvoženega blaga v tujino.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo carinarnice z dne 12.2.1991, s katero je carinarnica kot prvostopni organ zavrnila zahtevek tožeče stranke za podaljšanje roka za vrnitev v tujino začasno uvoženega blaga - fotostavnega stroja, ki ga je tožeča stranka uvozila po uvozno carinski deklaraciji UCD z dne 29.12.1986 za uporabnika, in sicer za čas do 29.12.1989. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da za podaljšanje roka za vrnitev začasno uvoženega blaga ni pogojev, ker tožeča stranka ni plačala carine po določbi 314. člena carinskega zakona. Začasno uvoženo blago je dopustno dokončno ocariniti, ali ga odstopiti carinarnici, kar je pogoj, da začasno uvoženega blaga ni treba vrniti v tujino. Navaja še, da za oprostitev plačila carine po določbi 1. odstavka 29. člena, točka 3. carinskega zakona ni pogojev, ker gre v obravnavanem primeru za začasen uvoz, ugodnosti po navedeni določbi pa je mogoče uveljavljati le pri rednem uvozu blaga.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da se prvostopna odločba nanaša na podaljšanje roka za vrnitev začasno uvoženega blaga v tujino, ne pa tudi na oprostitev plačila carine, kot zmotno navaja tožena stranka v izpodbijani odločbi. Izpodbijana odločba ne navaja razlogov, ki ne bi opravičevali razveljavitve prvostopne odločbe po 266. členu zakona o splošnem upravnem postopku. Če rok ne bo podaljšan, bo nastala nepopravljiva škoda. Zakupodajalec namreč ni pripravljen sprejeti stroja nazaj, tiskarna pa brez njega ne more normalno opravljati svoje dejavnosti. Ker tožena stranka ni popolno ugotovila dejanskega stanja in ni pravilno uporabila materialnega prava, predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožba ni utemeljena.

O tožbi tožeče stranke je sicer že odločalo Zvezno sodišče s sodbo z dne 23.1.1992, torej potem, ko je 25.6.1991 začel veljati ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). V 1. odstavku 8. člena navedenega zakona je določeno, da se vsi sodni in upravni postopki, ki so se začeli pred pristojnimi organi SFRJ, nadaljujejo pred pristojnimi organi Republike Slovenije. Iz tega izhaja, da je odločba Zveznega sodišča neobstoječa, zaradi česar je moralo to sodišče odločiti na podlagi navedene določbe ustavnega zakona.

V obravnavani zadevi gre za začasen uvoz blaga. Po določbi 1. odstavka 314. člena carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 - 34/90 - CZ) je za začasno uvoženo blago treba plačati carino in druge davščine, če se je vrednost blaga zmanjšala zaradi uporabe ali drugačnega razpolaganja, ki je deklarantu ali drugim osebam prineslo ali bi moglo prinesti določeno korist. Carina in druge uvozne davščine se obračunavajo in plačujejo letno od zneska 20% vrednosti, ki pomeni carinsko osnovo. Iz podatkov spisa in tudi iz tožbenih navedb izhaja, da tiskarna, za katero je tožeča stranka uvozila fotostavni stroj, le-tega uporablja v proizvodnem procesu. Glede na to uporaba stroja tiskarni prinaša, ali bi ji vsaj mogla prinesti določeno korist. Tudi ni sporno, da tožeča stranka ni plačala carine na način, kot to določa 314. člen carinskega zakona. Ker torej tožeča stranka sorazmernega dela carinskih obveznosti ni izpolnila, ni pogojev za podaljšanje roka za vrnitev navedenega stroja v tujino. Zato je bil zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnjen.

V zvezi s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na uporabo 266. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da izredna razveljavitev izvršljive odločbe po navedeni določbi ZUP ne more biti predmet odločanja v tem postopku. Gre za izredno pravno sredstvo, ki ga lahko uporabi le organ, torej za poseben postopek, v katerem se izvršljiva odločba razveljavi po uradni dolžnosti, če so za to izpolnjeni v navedenem členu določeni pogoji. Tožeča stranka ima sicer prav, da se prvostopna odločba ne nanaša na oprostitev plačila carine, ampak le na podaljšanje roka za vrnitev začasno uvoženega blaga v tujino. Zato je odveč obrazložitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, ki se nanaša na oprostitev plačila carine, kar pa na zakonitost izpodbijane odločbe ne more vplivati.

Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba zakonita, tožba pa neutemeljena, je moralo sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbo zavrniti. Sodišče je določbe carinskega zakona, zakona o upravnih sporih in zakona o splošnem upravnem postopku uporabilo kot republiške predpise, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona.