Jedro

Določbe ZDavP se uporabljajo za odločanje o pravici do izterjave davčnega dolga tudi v primerih, ko je zastaranje sicer začelo teči po prej veljavnih predpisih, ni pa se po njih izteklo.

Izrek

I. Revizija se zavrne. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 28. 5. 2002, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti sklepu o prisilni izterjavi dolga iz premičnega premoženja z dne 15. 3. 2001. Z njim je Davčni urad M. zoper tožnika začel postopek prisilne izterjave neporavnanih obveznosti v tam navedenem znesku iz premičnega premoženja na podlagi 40. člena Zakona o davčnem postopku - ZDavP.

2. Sodišče prve stopnje v sodbi pritrjuje odločitvi tožene stranke in prvostopnega organa ter se glede ugovora zastaranja sklicuje na ZDavP, glede ugovora, da obveznosti iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja v letih od 1992 do leta 1995 niso nastale, pa navaja, da gre za tožbeno novoto in se sklicuje tudi na prvi odstavek 46. člena ZDavP.

3. Tožnik vlaga revizijo (prej pritožbo) iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Uveljavlja ugovor zastaranja terjatev. Glede zatrjevanega neobstoja dolga iz naslova pokojninsko invalidskega in zdravstvenega zavarovanja pa meni, da ni imel možnosti izpodbijati izvršilni naslov v postopku njegove izdaje. Navaja tudi, da je prvostopni davčni organ o isti stvari odločil že štirikrat. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo spremeni, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

4. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1. V drugem odstavku 107. člena pa je določil, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoj za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Te zadeve označi Vrhovno sodišče kot pritožbe po 107. členu ZUS-1 in jih rešuje pred vsemi drugimi zadevami. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo je v tem primeru prvostopna sodba postala pravnomočna s 1. 1. 2007, vložena pritožba pa se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). V 85. členu ZUS-1 je določeno, da se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek); da pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V tem okviru se je gibal tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka in sodišče prve stopnje se pravilno sklicujeta na 96. in 97. člen ZDavP, ki je v času odločanja v upravnem postopku urejal zastaranje pravice do izterjave davčnega dolga. ZDavP, ki se je začel uporabljati 1. 1. 1997, je namreč v 2. točki prvega odstavka 231. člena določil, da z dnem začetka njegove uporabe prenehajo veljati tudi določbe 122. in 123. člena ZDoh, s katerimi je bilo pred začetkom uporabe ZDavP urejeno zastaranje te pravice. O vprašanju zastaralnih rokov, ki so začeli teči po prej veljavnih predpisih, ZDavP niti kakšen drug zakon ne dovoljujeta uporabe določb ZDoh po 1. 1. 1997, zato je pravilno stališče tožene stranke in sodišča prve stopnje, da se določbe ZDavP uporabljajo za odločanje o pravici do izterjave davčnega dolga tudi v primerih, ko je zastaranje sicer začelo teči po prej veljavnih predpisih, ni pa se po njih izteklo. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevah I Up 1284/2002 z dne 5. 4. 2005 in X Ips 175/2005 z dne 7. 2. 2008. 9. Odločitev sodišča prve stopnje, da v času izdaje izpodbijanega sklepa z dne 15. 3. 2001 davčni dolg ni zastaral (drugi odstavek 97. člena ZDavP), temelji na dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku, da je bil tek zastaranja večkrat prekinjen s sklepi o prisilni izterjavi dolga.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča je tudi pravilno stališče sodišča prve stopnje, da so bile vse obveznosti, ki so predmet izterjave, predhodno ugotovljene v postopkih, v katerih je imel dolžnik možnost zavarovati svoje pravice. V seznamu zaostalih obveznosti je v skladu z tretjim odstavkom 44. člena ZDavP za vsako obveznost naveden izvršilni naslov, datum izvršljivosti ter višina dolga in zamudnih obresti, zato ni sporno, da je tožniku že bila dana možnost izpodbijati izvršilni naslov. Tožnikove ugovore, ki se nanašajo na izpodbijanje odločbe, ki se izvršuje, je tako treba zavrniti. V upravnem sporu, v katerem se presoja zakonitost uvedbe izvršbe, se namreč ne more izpodbijati odločbe, ki se izvršuje. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi X Ips 339/2003. 11. Glede ugovora, da je prvostopni davčni organ o isti stvari odločil že štirikrat, se tožnik moti, saj je seznam zaostalih obveznosti z dne 13. 3. 2001 (nov) izvršilni naslov v smislu 44. člena ZDavP. V drugem odstavku 44. člena ZDavP je namreč med drugim določeno, da je seznam zaostalih obveznosti dolžnika lahko izvršilni naslov, če dolžnik dolguje davek za več let oziroma iz več izvršilnih naslovov.

12. Ugovor glede neobstoja dolga je ugovor dejanske narave, zato ga revizijsko sodišče glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni preizkušalo.

13. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.

14. Ker tožnik z revizijo ni uspel, sam trpi stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).