Jedro

Tožeča stranka je vpisana v polje 50 ECL kot glavni carinski zavezanec. Ker ni bila izpolnjena obveznost, določena z ECL, da mora blago zapustiti Republiko Slovenijo v določeni carinski izpostavi, je tožeča stranka zavezana k plačilu carine, saj ni izpolnila ene od obveznosti, kot to določa 1. odstavek 125. člena CZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 8.9.2000, s katero je slednja kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice Sežana z dne 17.9.1998. S prvostopno odločbo je prvostopni carinski organ tožeči stranki naložil plačilo 2.925.314,00 SIT iz naslova carine in prometnega davka za 1570 kg blaga, ki je bilo prijavljeno po enotni carinski listini z dne 5.6.1997 CI Kozina, ker ni bilo predano namembni carinarnici. Tožena stranka je ugotovila, da je bilo omenjeno blago dne 5.6.1997 z ECL CI Kozina prepuščeno v tranzitni postopek z obveznostjo predložitve namembnemu carinskemu organu CI Obrežje do 6.6.1997. Ker je CI Kozina od CI Obrežje dobila negativen odgovor o prehodu blaga prek državne meje, je dne 27.5.1998 tožečo stranko kot glavnega zavezanca pozvalo, da dostavi dokaze o pravilnosti izvedbe tranzitnega postopka, česar pa ta ni storila. Iz odgovora Carinske uprave Republike Hrvaške je bilo ugotovljeno, da je predložitev navedenega blaga namembnemu carinskemu organu CI Obrežje neresnično potrjena.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da iz enotne carinske listine z dne 5.6.1997 CI Kozina izhaja, da je v rubriki 50 - glavni zavezanec, navedena tožeča stranka, zastopana po špediterju A.A. Glede na določilo 1. odstavka 125. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99, 40/99, 13/2001, 62/2001 in 59/2002 - CZ), ki določa, da mora carinski zavezanec (glavni zavezanec) predložiti blago v nespremenjenem stanju namembnemu carinskemu organu v predpisanem roku in spoštovati ukrepe, ki jih je sprejel carinski organ, da bi se ugotovila in zagotovila istovetnost blaga in izpolnjevati obveznosti v tranzitnem postopku, je pravilna določitev, da je tožeča stranka kot carinski zavezanec zavezan k plačilu carine in prometnega davka, saj je iz podatkov v upravnih spisih razvidno, da blago po navedeni carinski deklaraciji ni izstopilo iz Republike Slovenije. Ob ugotavljanju carinskega dolga zaradi neizpolnjevanja dolžnosti je namreč potrebno uporabiti, kot je to pravilno storila že tožena stranka, točko a) 1. odstavka 146. člena CZ, ki določa, da carinski dolg pri uvozu blaga nastane z neizpolnitvijo ene od dolžnosti, ki v zvezi z blagom, ki je zavezano plačilu carine, izhajajo iz njihove začasne hrambe ali carinskega postopka, ki je bil dovoljen za to blago. Po 3. odstavku omenjenega člena je v tem primeru carinski dolžnik oseba, ki bi glede na okoliščine posameznega primera morala izpolniti predpisane obveznosti oziroma oseba, ki bi morala izpolniti pogoje za sprostitev blaga v določen carinski postopek. Tožeča stranka kot carinski zavezanec pa ni izpolnila dolžnosti, ki so v zvezi z blagom, ki je zavezano plačilu carine in izhajajo iz carinskega postopka, saj ni zagotovila izstopa blaga, ki je bilo v tranzitu, iz Republike Slovenije, kot je bilo določeno z ECL z dne 5.6.1997, po kateri bi moralo blago zapustiti Republiko Slovenijo v namembni Carinski izpostavi Obrežje. Navedena obveza plačila carinskega dolga v tem primeru pa obstaja tudi, ko pride do kršitev ali celo kaznivih dejanj s strani tretjih oseb, ki so udeležene v tranzitu blaga, saj se je tožeča stranka z vpisom v polje 50 ECL, v razmerju do carinskih organov, sama zavezala kot glavni zavezanec.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je razlogovanje sodišča, da je tožeča stranka kot deklarant jamčila za plačilo carinskega dolga v carinskem postopku sicer pravilno, vendar le v primeru, ko gre za običajne postopke in pravilno ravnanje carinskih organov. V konkretnem primeru pa ne gre za običajni tranzitni postopek, ampak za primer, ko je bilo blago odstranjeno izpod carinskega nadzora. Gre torej za primer kršitev pravil, ki veljajo v običajnem tranzitnem postopku, česar pa sodišče v sodbi ni ugotovilo, čeprav je tožeča stranka predložila dokumentacijo o tem, kdo je blago odstranil izpod carinskega nadzora. Sodba o tem nima nobenih razlogov, čeprav gre za odločilna dejstva, to pa je absolutno bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu. Sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov. V nasprotnem primeru bi ugotovilo, da je šlo za kaznivo ravnanje dveh delavcev tožene stranke, zoper katera teče kazenski postopek. Tožeča stranka je ves čas menila, da je blago šlo na Hrvaško in nato v Bosno, šele ko se je kriminalna aktivnost carinikov odkrila, je postalo jasno, da blago ni zapustilo Slovenije. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja bi sodišče moralo uporabiti določbo 145. člena CZ in v okviru te določbe pravilo iz 1. alinee 3. odstavka, ki določa, da je carinski dolžnik za carinski dolg, ki nastane z odstranitvijo blaga izpod carinskega nadzora, oseba, ki je blago odstranila izpod carinskega nadzora. Sodišče je tako v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo namesto določbe 125. člena CZ uporabiti že omenjeno določbo 145. člena CZ. Opozarja tudi na kršitev pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in pravice do povračila škode (26. člen Ustave RS). Sodišče se je dolžno opredeliti vsaj do nosilnih argumentov, ki niso očitno neutemeljeni, česar pa v napadeni sodbi ni storilo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da pritožba tožnika ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z omenjeno zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 86. člena ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče zato izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizija uveljavlja tudi nepravilno uporabo materialnega prava, vendar po mnenju revizijskega sodišča neutemeljeno, saj je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. V obravnavani zadevi je ves čas postopka nesporno, da je tožeča stranka vpisana v polje 50 predmetne ECL kot glavni zavezanec, zastopana po špediterju A.A. Prav tako ni sporno, da ni bila izpolnjena obveznost, določena z ECL, po kateri bi moralo blago, ki je bilo v tranzitu, zapustiti Republiko Slovenijo v namembni Carinski izpostavi Obrežje. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa se je po oceni revizijskega sodišča prvostopno sodišče pravilno oprlo na točko a) 1. odstavka 146. člena CZ, ki določa, da carinski dolg pri uvozu blaga nastane tudi z neizpolnitvijo ene od dolžnosti, ki v zvezi z blagom, ki je zavezano plačilu carine, izhajajo iz njihove začasne hrambe ali carinskega postopka, ki je bil dovoljen za to blago, pri čemer 3. odstavek istega člena določa, da je v tem primeru carinski dolžnik oseba, ki bi glede na okoliščine posameznega primera morala izpolniti predpisane obveznosti oziroma oseba, ki bi morala izpolniti pogoje za sprostitev blaga v določen carinski postopek. Tožena stranka bi bila kot carinski zavezanec (glavni zavezanec) dolžna na podlagi 1. odstavka 125. člena CZ predložiti blago v nespremenjenem stanju namembnemu carinskemu organu v predpisanem roku in spoštovati ukrepe, ki jih je sprejel carinski organ ter izpolnjevati obveznosti v tranzitnem postopku. S tem, ko ni zagotovila izstopa blaga iz Republike Slovenije, kot je bilo določeno z ECL, pa je zanjo nastala obveza plačila carinskega dolga. V zvezi s trditvijo revizije, da bi bilo v konkretnem primeru potrebno uporabiti 1. alineo 3. odstavka 145. člena CZ, ki določa, da je carinski dolžnik pri uvozu blaga v primeru odstranitve blaga, ki je zavezano plačilu carine, izpod carinskega nadzora, oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora, pa revizijsko sodišče pripominja, da uporaba omenjene določbe v konkretnem primeru ne bi bila pravilna, saj glede na podatke v upravnih spisih carinski organ s podatki, ki bi to dokazovali, ni razpolagal. Tožeča stranka je sicer v pritožbi zoper odločbo prvostopnega upravnega organa opozarjala na vpletenost določenih carinikov pri odstranitvi blaga izpod carinskega nadzora ter uvedbo kazenskega postopka zoper dva izmed carinikov, kar pa ni bila zadostna podlaga za vključitev teh oseb v carinski postopek.

Ni utemeljen niti revizijski ugovor, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov, oziroma da nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer naj bi sodišče prve stopnje kršilo pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS ter pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS. Po presoji revizijskega sodišča je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje odgovorilo na vse pravno relevantne ugovore tožnika, tudi na ugovor, da naj bi prišlo do odstranitve blaga izpod carinskega nadzora s kaznivim dejanjem carinikov. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, da je tudi v primeru kršitev ali celo kaznivih dejanj tretjih oseb v konkretnem primeru podana obveza carinskega dolga za tožečo stranko, s čimer se revizijsko sodišče strinja.

Po oceni revizijskega sodišča pa tudi ni podana bistvena kršitev pravil postopka zaradi neopravljene glavne obravnave, ki jo je tožeča stranka v tožbi predlagala. Po 72. členu ZUS je bistvena kršitev pravil postopka v tem primeru podana le takrat, kadar je to vplivalo oziroma bi moglo vplivati na odločitev. To pa v obravnavanem primeru ni bilo, saj je sodišče prve stopnje imelo v dotlej zbranih dokazih zadostno podlago za odločitev, glavna obravnava in predlagani dokazi (vpogled v kazenski spis) ne bi pripeljali do drugačne odločitve, kot je to že pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče RS zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.