Jedro

Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča o konkretni zadevi, kot tudi objektivni kriterij, kjer gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanja procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja torej ni pomembno zgolj to, da je nepristransko sojenje dejansko zagotovljeno, temveč se mora odražati tudi navzven. Gre za tako imenovani videz nepristranskosti sojenja. V nasprotnem primeru sta lahko ogrožena tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi.

Izrek

Za sojenje se določi Višje sodišče v Celju.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 2.132.854,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil pritožbo.

3. Višje sodišče v Ljubljani na podlagi 67. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predlaga določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Navaja, da je tožnik zoper toženko vložil tožbo, s katero zahteva odškodnino zaradi protipravnih dejanj, med drugim tudi Višjega sodišča v Ljubljani, pri izvrševanju oblastne funkcije sojenja. Zato meni, da bi bila s sojenjem istega sodišča v tej zadevi prizadeta objektivna nepristranskost sodišča kot nosilca sodne funkcije.

4. Predlog je utemeljen.

5. Določilo 23. člena Ustave predvideva pravico do sodnega varstva, iz katere izhaja tudi zahteva, da sodišče pri postopanju o konkretni zadevi ustvari oziroma ohrani videz nepristranskosti. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča o konkretni zadevi, kot tudi objektivni kriterij, kjer gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanja procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja torej ni pomembno zgolj to, da je nepristransko sojenje dejansko zagotovljeno, temveč se mora odražati tudi navzven. Gre za tako imenovani videz nepristranskosti sojenja. V nasprotnem primeru sta lahko ogrožena tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi.

6. Pomemben procesni institut, s katerim se zagotavlja ustavna pravica do nepristranskega sojenja, je delegacija pristojnosti (67. člen ZPP). Glavni namen prenosa krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče je sicer v skladu s temeljnim načelom ekonomičnosti zagotoviti večjo smotrnost postopka. Pravni standard „drugih tehtnih razlogov“ pa zajema različne druge okoliščine, ki niso v neposredni zvezi s samim sporom, ampak lahko nanj vplivajo od zunaj in zadevajo celotno sodišče. 7. Po oceni Vrhovnega sodišča razlogi predloga utemeljuje delegacijo pristojnosti. Navedene okoliščine predstavljajo „drug tehten razlog“ v pomenu 67. člena ZPP, saj bi bil sicer videz nepristranskosti sojenja lahko okrnjen.

8. Ker navedbe predloga utemeljujejo prenos krajevne pristojnosti, je Vrhovno sodišče predlogu ugodilo ter za odločanje določilo drugo stvarno pristojno sodišče, kot izhaja iz izreka sklepa.