Jedro

Pri določanju preživnine gre za materialnopravno presojo v preživninskem trikotniku in je preživnina na eni strani odvisna od potreb otrok, vendar hkrati omejena z zmožnostmi staršev.

Pri višini preživnine je potrebno upoštevati tudi štipendijo in otroški dodatek.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni in sicer v 1. točki izreka tako, da se znesek preživnine za mld. R.S. v znesku 170,00 EUR nadomesti z zneskom 130,00 EUR, znesek preživnine za mld. G. S. v višini 130,00 EUR pa se nadomesti z zneskom 110,00 EUR, v 3. točki izreka pa tako, da se znesek pravdnih stroškov v višini 631,12 EUR nadomesti z zneskom 81,60 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo preživnino, ki je bila za mld. R. S. in za mld. G. S. določena s sodno poravnavo Okrožnega sodišča v Ljubljani, IV P 275/2006 z dne 11.4.2006, v znesku 77,19 EUR mesečno (za vsakega), zvišalo tako, da je toženec dolžan za preživljanje mladoletnih tožnikov od 3.7.2009 dalje za mladoletno R. S. plačevati preživnino v znesku 170,00 EUR mesečno, za mladoletnega G. S. pa v znesku 130,00 EUR mesečno, in sicer do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega obroka preživnine do plačila, in sicer do pravnomočnosti te sodbe zapadle obroke in obresti v 15. dneh, v bodoče zapadle obroke in obresti pa na bančni račun zakonite zastopnice tožeče stranke.

2. Tožena stranka s pritožbo izpodbija ugodilni del sodbe (1. točka izreka) ter odločitev o stroških (3. točka izreka) in navaja, da je sodišče neutemeljeno upoštevalo stroške najema stanovanja, saj je to le posledica odločitve zakonite zastopnice tožnikov. Vsi bi namreč lahko živeli na naslovu stalnega bivališča, zato meni, da teh stroškov ni dolžan nositi. Poleg tega je sodišče napačno izračunalo višino stanovanjskih stroškov. Tožnica je predložila le fakture za dobavo plina v zimskih mesecih, prav tako je neutemeljeno upoštevalo stroške zavarovanja objekta. Pri izračunu potrebnih stroškov za preživljanje R. S. je potrebno odšteti njeno štipendijo v višini 125,00 EUR, pri obeh otrocih pa tudi otroški dodatek, ki znaša 102,87 EUR. Zakonita zastopnica tožeče stranke ima bistveno višje dohodke od toženca, saj mesečno zasluži 1.300 EUR, poleg tega pa je naslovno sodišče ugotovilo, da je edina lastnica in direktorica družbe B. d.o.o. in si lahko poleg plače izplačuje še dnevnice in dobiček družbe, toženec pa ima le 520,00 EUR mesečne plače. Tako lahko za preživljanje prvotožnice prispeva največ 130,00 EUR mesečno, za drugotožnika pa 110,00 EUR mesečno. Zmotno je odločeno tudi o stroških postopka. Po Zakonu o odvetniški tarifi je vrednost spornega predmeta v tovrstnih sporih že z zakonom določena na 1.500 EUR, kar pomeni, da znaša nagrada za postopek 89,70 EUR, nagrada za narok pa 82,80 EUR. Tudi sodna taksa znaša le 41,00 EUR, torej so stroški odmerjeni bistveno previsoko. Sodišče je neutemeljeno odločilo, da gredo tožeči stranki zakonske zamudne obresti že od tožbe dalje, prav tako pa ni podlage, da se preživnina plačuje na račun zakonite zastopnice tožnikov. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da znesek preživnine za prvo tožnico določi v višini 130,00 EUR, za drugega tožnika pa v znesku 110,00 EUR, posledično naj v smeri pritožbenih izvajanj spremeni tudi izrek o stroških, zavrne pa tožbeni zahtevek v obrestnem delu in glede naloga, da se preživnina nakazuje na račun zakonite zastopnice tožnikov.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

4. Pritožba neutemeljeno ocenjuje, da tožeča stranka nima pravice do izbire bivališča. Zakonita zastopnica tožnikov in toženec sta razvezana zakonca, kar implicira potrebo in nenazadnje željo po ločenem bivanju. Ker sta se s poravnavo dogovorila, da se otroka dodelita v varstvo in vzgojo materi, je toženec dolžan prispevati k stroškom njunega bivanja, in sicer stroškom najemnine in s tem zvezane stanovanjske stroške, katerih višino je sodišče, upoštevajoč predložene listinske dokaze, odmerilo pravilno. Gre za stroške elektrike, zemeljskega plina, upravnika in zavarovanja, kar skupaj znaša približno 200 EUR in so vsi listinsko izkazani. Toženec v pritožbi sicer navaja, da naj zemeljski plin ne bi bilo potrebno dobavljati v taki višini skozi celotno leto, vendar je taka trditev povsem pavšalna, toženec pa o tem tudi ne predlaga izvedbe kakšnih dokazov.

5. Pritožba ne izpodbija obsega ugotovljenih potreb obeh tožnikov, pač pa se spušča le v vprašanje delitve stroškov njunega preživljanja. Pri višini preživnine je potrebno upoštevati tudi štipendijo, ki jo dobiva prvotožnica v znesku 125 EUR, kot tudi otroški dodatek za oba tožnika v skupnem znesku 102,87 EUR. To pomeni, da sta dolžna starša nositi stroške preživljanja približno v višini 840,00 EUR za oba otroka, pri čemer je treba poudariti, da gre pri določanju preživnine za materialnopravno presojo v preživninskem trikotniku in je preživnina na eni strani seveda odvisna od potreb otrok, vendar hkrati omejena z zmožnostmi staršev. Prvostopno sodišče je te za zakonito zastopnico tožnikov ugotovilo v višini 1.300,00 EUR mesečno in za toženca med 523,21 EUR do 576,21 EUR, tožnica pa je poleg tega lastnica podjetja v katerem je zaposlena, prav tako pa tudi dveh nepremičnin. Glede na tako ugotovljene zmožnosti, je sodišče druge stopnje preživnino, dosojeno na prvi stopnji, znižalo v smeri pritožbenih izvajanj, to je na znesek 130,00 EUR za prvo tožnico in 110,00 EUR za drugega tožnika. Zakonita zastopnica ima namreč v trenutni situaciji bistveno višje dohodke od toženca, več premoženja in tudi boljše pridobitne zmožnosti. Višje sodišče je tudi pri znižanju preživnine, določene s prvostopno sodbo, delno upoštevalo razliko med prvo in drugo tožečo stranko in to kljub temu, da je prvotožnica prejemnica štipendije, saj je mnenja, da njene potrebe v tej starosti (prevoz v srednjo šolo, kozmetika, oblačila, prosti čas) vendarle do te mere odstopajo od potreb drugotoženca, da opravičujejo manjše razlikovanje tudi pri določitvi preživnine.

6. Sodišče je o obrestnem delu zahtevka sprejelo pravilno odločitev, saj se s tožbo uveljavlja zvišanje preživnine za čas od njene vložitve dalje, zahtevek pa se je izkazal za (vsaj delno) utemeljenega. Preživnina se sicer določi za naprej, zahteva pa se lahko od trenutka, ko je bila vložena tožba za preživnino (131.c člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju: ZZZDR), torej to velja tudi za obresti kot stransko terjatev (prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Pravilna je tudi odločitev o plačevanju preživnine na osebni račun zakonite zastopnice. Sodišče druge stopnje ne vidi materialnopravne ovire, da se obveznost izpolni na tak način. Zakonita zastopnica tožečih strank v njunem imenu (prvi odstavek 107. člena ZZZDR) terja izpolnitev obveznosti od tožene stranke, saj mora biti obveznost po prvem odstavku 280. člena OZ poravnana upniku, v prvem odstavku 293. člena pa OZ določa domnevo, da je denarna obveznost, v kolikor se stranki nista dogovorili drugače, poravnana, ko prispe banki, pri kateri ima upnik račun, denarno nakazilo v dobro upnika. Toženec ni trdil, da bi bil med strankama sprejet drugačen dogovor o načinu plačila preživnine.

7. Utemeljeno pa pritožba izpostavlja napačno odmero pravdnih stroškov. Po Zakonu o odvetniški tarifi je vrednost spornega predmeta za tovrstne spore določena na 1.500 EUR, kar pomeni, da znaša nagrada za postopek 89,70 EUR, nagrada za narok pa 82,80 EUR. Sodišče je pravilno odmerilo pavšalni znesek materialnih stroškov v višini 20,00 EUR in priznalo 20% DDV. Upoštevajoč sodno takso v znesku 41 EUR, kolikor jo Zakon o sodnih taksah določa v tarifni številki 1212, znašajo stroški tožeče stranke skupaj 272,00 EUR. Tožeči stranki je bila sicer zaračunana taksa v višini 150,00 EUR, kar je posledica napačne odmere prvostopnega sodišča, tožeča stranka pa zoper plačilni nalog ni podala ugovora. Gre torej za razmerje med sodiščem in tožečo stranko, toženec pa ni dolžan nositi stroškov previsoko odmerjene takse. Upoštevajoč toženčev uspeh v pravdi (30%), je tako dolžan tožeči stranki povrniti 81,60 EUR stroškov pravdnega postopka.

8. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi pete alineje 358. člena ZPP in 353. členu ZPP.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, saj toženec stroškov ni priglasil.